Jedro

11.Kar zadeva izrečeno denarno kazen sodišče ocenjuje, da je ta povsem primerna tako teži kaznivega dejanja kot obtoženčevim premoženjskim razmeram in je tudi v skladu s kaznimi, ki se storilcem izrekajo za obravnavana kazniva dejanja. Katere okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi dnevnih zneskov in nato višine denarne kazni, so razvidne v 3. točki obrazložitve sodbe teh razlogov pa zagovornik vsebinsko ne izpodbija, temveč zgolj navaja, da obtoženec nima denarnih sredstev in da kazni ne more plačati. Enako ostaja neobrazložena pritožba tudi glede stranske kazni izgona tujca iz države, saj ne upošteva razlogov, zaradi katerih se je sodišče odločilo za izrek te kazni, temveč navaja le, da se obtoženec kaznivega dejanja kesa in da ga ne bo več ponovil. S tako posplošenimi razlogi pa ne more omajati pravilnosti izpodbijane sodbe.

Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja.

Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP.

12.Obtoženčev zagovornik sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do dokaznega predloga, v katerem so bile citirane sodbe za kazniva dejanja kot je sedaj obravnavano in ki kažejo, da je obtožencu izrečena kazen previsoka. Glede tega je treba pojasniti, da sodna praksa ni dokaz, ki bi bil predmet dokaznega postopka pač jo mora sodišče poznati že po uradni dolžnosti in jo zaradi načela enakosti upoštevati tudi v konkretnem primeru. Iz sodb, katere zagovornik tudi ponovno našteva v pritožbi, pa konkretno ne izhaja, zakaj naj bi obtožencu izrečena zaporna in denarna kazen bistveno odstopala od primerljivih zadev zaradi česar teh navedb ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Pač pa sodišče druge stopnje nasprotno ugotavlja, da izpodbijana kazenska sankcija ne odstopa od tistih, ki se izrekajo za obravnavana kazniva dejanja.

Sodišče prve stopnje je odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, ne pa na nevarnost, da bi bil mobitel ponovno uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, kar je v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1 pogoj za izrek varnostnega ukrepa. Ker te nevarnosti izpodbijana sodba ne ugotavlja tudi ni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobitela in je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da se obtožencu varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se varnostni ukrep odvzema telefona ne izreče, v ostalem pa se pritožba, v celoti pritožba obtoženca kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

13.Zagovornik se v obširni pritožbi ukvarja tudi z vprašanji, ki niso relevantna za obravnavani postopek, in sicer se opredeljuje do narave kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 kakor tudi z načelom domneve nedolžnosti. Te navedbe so povsem brezpredmetne glede na to, da je obtoženec krivdo priznal. Kolikor pa izpostavlja neustavnost novele kazenskega zakonika, ki je postrožila kazni za obravnavano kaznivo dejanje in se pri tem sklicuje na ločeno mnenje ustavne sodnice dr. C. C., je treba pojasniti sledeče. Že z odločbo U-I-475/2012 z dne 3.5.2023, na katero se pritožba sklicuje je namreč Ustavno sodišče zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 308. člena KZ-1 oziroma je tako pobudo zavrnilo glede šestega 308. člena KZ-1 iz česar sledi, da so tudi pritožbene navedbe v tej smeri povsem neutemeljene. Nepotreben je zato tudi predlog, da sodišče druge stopnje poda pobudo za presojo ustavnosti 308. člena KZ-1.

Obrazložitev

14.S pritožbo obtoženčevega zagovornika pa se je treba strinjati v delu, ko ta izpodbija izrek varnostnega ukrepa mobilnega telefona češ, da niso podani pogoji za izrek tega varnostnega ukrepa in da tudi sicer sodišče prve stopnje svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Kot izhaja iz 5. točke prvostopenjske sodbe je sodišče navedlo, da je obtožencu odvzelo telefon in SIM kartice zato, ker jih je obtoženec uporabil pri storitvi kaznivega dejanja, saj je moral nedvomno ostati v kontaktu z organizatorji ilegalnega prevoza. Sodišče prve stopnje je torej odvzem mobitela oprlo zgolj na dejstvo, da je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, ne pa na nevarnost, da bi bil mobitel ponovno uporabljan pri storitvi kaznivega dejanja, kar je v smislu drugega odstavka 70. člena KZ-1 pogoj za izrek varnostnega ukrepa. Ker te nevarnosti izpodbijana sodba ne ugotavlja tudi ni podlage za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobitela in je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da se obtožencu varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče. V ostalem pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika v celoti pa pritožbo obtoženca samega kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, paziti po uradni dolžnosti.

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo uvodoma navedenega obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob uporabi omilitvenih določil mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 2,00 EUR oziroma skupaj v višini 600,00 EUR. Denarno kazen mora obtoženec plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka dva začeta dnevna zneska določi en dan zapora, pri čemer pa ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obtožencu je v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu od 15.6.2023 od 14.30 ure dalje ter mu po 48.a členu KZ-1 izreklo še izgon tujca iz države za dobo treh let s tem, da se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema telefona znamke [...] s SIM karticama ter obtoženca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov in nagrade postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti.

2.Zoper sodbo se pritožujeta obtoženec sam in njegov zagovornik. Obtoženec navaja, da so se osebe, ki so bile z njim prijete v vozilu, nahajale v azilnem domu, kjer je bil tudi sam in ni vedel, da so v naši državi nezakonito. Prav tako ni vedel, da so podali prošnjo za mednarodno zaščito in da so na ozemlju naše države nastanjeni ilegalno kar je bila njegova napaka, saj je mislil, da so tam povsem legalno. Zato naproša, da mu sodišče kazen zniža pri čemer naj upošteva tudi, da ima 10.000,00 EUR dolga in da mora skrbeti za dva otroka in ženo, ki sta brez sredstev za preživljanje.

3.Obtoženčev zagovornik se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi kazenske sankcije in izrečenih varnostih ukrepov, uveljavlja pa tudi kršitve 2., 14., 21., 22., 23. in 29. člena Ustave R Slovenije ter kršitev 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu kazen zniža na eno leto zapora, denarno kazen pa na 300,00 EUR ter da mu izgon tujca iz države zniža na dve leti, hkrati pa mu vrne tudi zasežen telefon. Kolikor temu ne bo sledilo, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15.Glede na to, da je obtoženec s pritožbo zagovornika deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

4.Deloma je utemeljena le pritožba obtoženčevega zagovornika.

Zveza:

5.Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde zaradi česar v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP niso upoštevne tiste pritožbene navedbe, ko zatrjujejo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbene navedbe, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi obtoženec prejel denar ali da mu je bila obljubljena nagrada za prevoz, zato tudi niso upoštevne, kar enako velja tudi za pritožbo obtoženca češ, da ni vedel, da gre za ilegalne prebežnike. S temi navedbami oba pritožnika izpodbijata pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja kar pa glede na priznanje krivde ni dopustno. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede kršitve postopka pri sprejetju priznanja krivde. Po oceni zagovornika namreč niso bili izpolnjeni pogoji za sprejem priznanja krivde, in sicer zato, ker iz obtožbe in spisovnega gradiva ni bilo jasno razvidno, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z dokazi.

6.Postopek priznanja krivde je določen v prvem odstavku 285.c člena ZKP, in sicer sodišče sprejme priznanje krivde, če je to, med drugim, jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Kot izhaja iz zapisnika o predobravnavnem naroku, je sodišče sprejelo priznanje krivde po tistem, ko je ugotovilo, da je obtoženčevo priznanje krivde podprto z listinskimi dokazi. Kateri so za obtoženca obremenilni dokazi je bilo navedeno v obtožbi, dejstvo pa je tudi, da je obtoženec krivdo priznal po tistem, ko se je posvetoval s svojim zagovornikom o tem, kakšno izjavo bo podal. Dvoma zato ni, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami in da je razumel naravo in posledice danega priznanja. Zato ni jasno, zakaj sedaj zagovornik sodišču prve stopnje očita, da niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje krivde. Očitek, da obtožencu predhodno ni bil sporočen kaznovalni predlog državne tožilke pa tudi ne predstavlja kršitve postopka, saj kaznovalni predlog v smislu drugega odstavka 269. člena ZKP, ni obvezen.

7.Kršitev postopka tudi ni utemeljena glede prevajanja oziroma očitka pritožbe, da je v postopku prevajal tolmač za pandžabi jezik, čeprav je obtoženec želel prevode v urdu jezik. Te navedbe so povsem v nasprotju s tem, kar je obtoženec izjavil na prvem zaslišanju pred preiskovalno sodnico, ko je bil poučen o svojih pravicah glede uporabe jezika. Kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju je namreč obtoženec izrecno izjavil, da želi, da se mu ustno in pisno prevaja v pandžabi jezik, kar je tudi potrdil s svojim podpisom. Pritožbeni očitek je zato povsem protispisen, ker pa je obtoženec izjavil, da je njegov jezik urdu, so se mu sodna pisanja po vloženi obtožbi prevajala v ta jezik. Zato ne drži, da je bil prikrajšan za uporabo svojega jezika. Kolikor pa sedaj v pritožbi navaja, da je bilo prevajanje nekvalitetno, je treba ugotoviti, da v pritožbi uveljavlja novo dejstvo. Ker pa ob tem ne pove, zakaj nekvalitetnega prevajanja ni zatrjeval oziroma mogel zatrjevati že v postopku na prvi stopnji, ta pritožbeni očitek ni upošteven. Celo nasprotno, obtoženec se je na predobravnavnem naroku strinjal s prisotnim tolmačen za urdu jezik, ki mu je sodna pisanja že prej prevajal.

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 70, 70/2, 308, 308/3 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 7, 7/1, 285c

8.Sodišče prve stopnje naj bi po navedbah pritožbe kršilo postopek tudi s tem, ko ni prebralo pisne izjave prič, ki naj bi izpovedovale o slabih premoženjskih razmerah obtoženca, niti teh oseb ni zaslišalo, kar je imelo za posledico, da okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije niso bile v celoti ugotovljene. Vendar zatrjevana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Zagovornik obtoženca je v spis res vložil pisni izjavi A. A. in B. B. v angleškem jeziku s predlogom, da ju sodišče prevede in prebere ter prvo navedenega zasliši kot pričo. Glede osebe z imenom B. B. pa je izjavil, da bo naslov sodišču posredoval na naroku. Kot izhaja iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije je sodišče dokazna predloga zavrnilo, ker izjavi nista bili prevedeni v slovenski jezik in je zaslišalo le obtoženca, nakar drugih morebitnih dokaznih predlogov ni bilo. Obramba torej ni vztrajala pri zaslišanju obeh oseb, niti ni pojasnila, zakaj izjavi ni predložila v slovenskem prevodu, kot je to določeno v prvem odstavku 7. člena ZKP. Obtoženec je sicer res v priporu, vendar je obe izjavi predložil njegov zagovornik, ki pa ni pojasnil zakaj ni mogel predložiti prevoda, niti kot rečeno, ni imel drugih dokaznih predlogov. Je pa sodišče glede zatrjevanega slabega premoženjskega stanja svoje stališče tudi podalo v obrazložitvi sodbe.

9.Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prestrogo kazensko sankcijo. Okoliščine, ki so vplivale na izrek zaporne in denarne kazni so namreč pravilno in v celoti ugotovljene ter tudi glede olajševalnih okoliščin zadostno ocenjene. Zagovornik v pritožbi sicer na več mestih navaja, da je obtoženec kaznivo dejanje iskreno in globoko obžaloval ter se pokesal, vendar kaj takega iz podatkov spisa ne izhaja. Obtoženec je namreč le v končnih besedah strank izjavil, da kaznivo dejanje obžaluje, kar je ponovil tudi na pritožbeni seji, vendar je očitno, da gre zgolj za frazo, ki je običajna pri storilcih predmetnega kaznivega dejanja, ki krivdo priznajo.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

10.Tudi ni res, kot to navaja pritožba, da je obtoženec kaznivo dejanje priznal že, ko je bil zaslišan pri preiskovalni sodnici, saj je tedaj očitke zanikal češ, da je s prebežniki šel zgolj na izlet v A., kjer bi obiskali diskoteko. Tudi iz tega torej ne izhaja, da bi se obtoženec kaznivega dejanja pokesal in ga obžaloval. Ker je sodišče prve stopnje obtožencu izrečeno kazen omililo prav zaradi njegovega priznanja krivde, pa so tudi brezpredmetne pritožbene navedbe, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrecno omilitev kazni. Kar zadeva v pritožbi zatrjevane olajševalne okoliščine pa se sodišče druge stopnje strinja z izpodbijano sodbo, da te nimajo takšne teže, da bi narekovale še dodatno znižanje kazni. Sodišče prve stopnje je namreč skrb za otroke in obtoženčevo ženo upoštevalo pri izreku denarne kazni, pri čemer je tudi poudarilo, da obtoženec od leta 2018 dalje živi v Italiji, iz česar je moč razbrati, da z otroki in ženo ne živi v skupnem gospodinjstvu pač pa le prispeva za njihovo preživljanje. Glede finančnih dolgov pa je izpodbijana sodba pravilno pojasnila, da le-te ne predstavljajo opravičljivih razlogov za znižanje kazni, saj je obtoženec sposoben za delo in bi zato sredstva lahko pridobil na povsem legalen način. Olajševalne okoliščine, katere vidi obtoženčev zagovornik so torej pretirane in ne opravičujejo znižanja zaporne kazni.