Jedro

Izpodbijana odločba (odločitev) tožene stranke o postavitvi prometne signalizacije na nekategorizirani občinski cesti ni posamični upravni akt, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za splošen akt, ki je namenjen nedoločenemu številu primerov uporabe in se nanaša na nedoločen krog naslovnikov, in ne za konkreten oziroma posamičen akt, ki je namenjen enemu samemu primeru oziroma ki se nanaša na določen ali določljiv krog naslovnikov. Z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe.

Ker ne gre za upravni akt, se za njegovo izdajo tudi ni vodil upravni postopek (ne glede na to, da je tožena stranka to svojo odločitev naslovila odločba in dala pravni pouk, da je dovoljena pritožba), v posledici česar ni podlage za uporabo institutov, ki jih za upravni postopek določa ZUP, torej tudi ne za uporabo določb za priznanje položaja strank in ne za uporabo določb glede pravnih sredstev.

Tudi sklep tožene stranke o zavrženju pritožbe ni upravni akt v smislu ZUS-1, ker ne vsebuje materialnopravne odločitve. Lahko bi bil sklep po drugem odstavku 5. členu ZUS-1 (torej sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan), vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, v obravnavani zadevi ni tekel upravni postopek oziroma se ni odločalo o izdaji upravnega akta, zato tudi izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe ni mogoče šteti za akt po drugem odstavku 5. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 356,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano 1. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 12. 2016, s katero je odločila o postavitvi in označitvi prometne signalizacije na nekategorizirani občinski cesti ter zoper sklep z dne 16. 1. 2017 (v zvezi z odločbo župana z dne 5. 4. 2017), s katerim je bila zavržena njihova pritožba zoper prej navedeno odločbo (ker nimajo lastnosti stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe o postavitvi prometne signalizacije). Po presoji sodišča prve stopnje akt o postavitvi in označitvi prometne signalizacije ni posamični akt. Postavitev prometne signalizacije na javni cesti ima splošen značaj tudi če posamezne lastnike (bližnjih) nepremičnin tako določena prometna ureditev obremenjuje. Tožniki pa z navajanjem, da jim je s tem onemogočen dostop po eni izmed dovoznih poti do njihovih zemljišč, niso izkazali, da bi za njih pomenila neposreden poseg v njihov pravni položaj. Ker akt o postavitvi prometne signalizacije ni posamični upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, take narave nima niti sklep z dne 16. 1. 2017 o zavrženju njihove pritožbe, s katerim jim je bil odrečen pravni interes za udeležbo v postopku izdaje navedenega akta in zato tožba tudi zoper ta sklep ni dopustna.

2. Tožniki so zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje, in sicer zoper I. točko izreka (s katero je bila tožba zavržena) in III. točko izreka (s katero je bilo odločeno o stroških postopka), vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej med drugim poudarjajo, da so ves čas izkazovali svoj pravni interes, ki opravičuje njihovo sodelovanje v postopku izdaje odločbe z dne 2. 12. 2016. Prav tako pa je akt, s katerim se odloča o vprašanju legitimacije stranke, vsekakor upravni akt. Sklep občine namreč posega v njihov pravni položaj, saj jim onemogoča sodelovanje v postopku izdaje odločbe. Sklicujejo se na Aarhuško konvencijo, ki določa pravico do udeležbe javnosti in do pravnega varstva pravic v zvezi z okoljskimi zadevami. Upravni akt, ki določa slepo ulico, je namreč tudi okoljski akt, ki predstavlja dopolnitev Odloka o prostorskem načrtu Občine A. Izpodbijana odločba posega tako v pravice tožnikov, nanaša pa se tudi na širši krog uporabnikov ceste in vsem navedenim bo spremenjeni prometni režim predstavljal močno omejitev njihovih pravic. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter samo odloči o tožbi tako, da ji v celoti ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da izpodbijana odločba z dne 2. 12. 2016 ni posamični upravni akt, s katerim se posega v položaj tožnikov in da tožniki niso izkazali pravnega interesa za udeležbo v postopku. Svoj interes so sicer utemeljevali z lastništvom zemljišč na tem območju, vendar onemogočen dosedanji dovoz do teh zemljišč predstavlja le dejansko in ne pravne koristi. Poleg tega imajo urejen dostop in dovoz do svojih zemljišč po drugih nepremičninah in ta ulica ne predstavlja edinega dostopa do njihovih nepremičnin. Občina oziroma občinska uprava je zadolžena kot upravljavec občinskih cest za varen in nemoten promet. Ceste uporablja nedoločeno število oseb in tako se te odločbe ne nanašajo na individualno osebo. Tožniki pa tudi niso izkazali, da bi postavitev prometne signalizacije za njih imela individualen učinek. Sklicevanje na Aarhuško konvencijo je neutemeljeno, saj je jasno, da akt, ki določa slepo ulico, ni okoljski akt. 4. Tožniki so bili z odgovorom na pritožbo seznanjeni.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, kar izhaja iz izpodbijanega sklepa ter sodnega spisa, da je Občina A. dne 2. 12. 2016 izdala odločbo o postavitvi in označitvi prometne signalizacije na nekategorizirani občinski cesti, in sicer prometnega znaka slepa cesta in koncu ceste cestnega količka. Zoper to odločbo so se tožniki pritožili in Občina A. je s sklepom z dne 16. 1. 2017 njihovo pritožbo zavrgla z obrazložitvijo, da nimajo lastnosti stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje take odločbe. Zoper ta sklep so se tožniki pritožili in pritožbeni organ, Župan Občine A., je z odločbo z dne 5. 4. 2017 njihovo pritožbo zavrnil. Tožniki so nato zoper sklep z dne 16. 1. 2017 in odločbo z dne 2. 12. 2016 vložili tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. 7. Na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba ali drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu s 4. členom ZUS-1 pa sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljen svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

8. V obravnavanem primeru, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izpodbijana odločba (odločitev) tožene stranke o postavitvi prometne signalizacije na nekategorizirani občinski cesti ni posamični upravni akt, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.1 Gre za splošen akt, ki je namenjen nedoločenemu številu primerov uporabe in se nanaša na nedoločen krog naslovnikov, in ne za konkreten oziroma posamičen akt, ki je namenjen enemu samemu primeru oziroma ki se nanaša na določen ali določljiv krog naslovnikov.2 Z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe. Ker ne gre za upravni akt, se za njegovo izdajo tudi ni vodil upravni postopek (ne glede na to, da je tožena stranka to svojo odločitev naslovila odločba in dala pravni pouk, da je dovoljena pritožba), v posledici česar ni podlage za uporabo institutov, ki jih za upravni postopek določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej tudi ne za uporabo določb za priznanje položaja strank in ne za uporabo določb glede pravnih sredstev.

9. Neutemeljeni so zato tudi ugovori o posegu v pravice tožnikov, saj z izpodbijano odločitvijo o postavitvi prometne signalizacije ni bilo poseženo v njihov pravni položaj. V zadevi ni sporno, da imajo tožniki omogočen dostop do svojih zemljišč po drugih parcelah (tožniki niti ne zatrjujejo, da je to edini dostop do njihovih zemljišč oziroma da jim bo dostop zaradi spremenjene prometne signalizacije onemogočen, ta dostop je torej le eden od možnih dostopov do njihovih zemljišč).

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na Aarhuško konvencijo, saj odločitev o postavitvi prometne signalizacije ni okoljski akt. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na javno korist vseh uporabnikov ceste, saj tožniki v upravnem sporu ne morejo varovati pravic drugih ali javnega interesa, zato se tudi ne morejo uspešno sklicevati na (zatrjevano) neskladnost s prostorskim aktom.

11. Tudi sklep tožene stranke o zavrženju pritožbe ni upravni akt v smislu ZUS-1, ker ne vsebuje materialnopravne odločitve. Lahko bi bil sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-13 (torej sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan), vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, v obravnavani zadevi ni tekel upravni postopek oziroma se ni odločalo o izdaji upravnega akta, zato tudi izpodbijanega sklepa o zavrženju pritožbe ni mogoče šteti za akt po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 in je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo tudi zoper izpodbijani sklep.

12. Tožniki posebnih ugovorov glede III. točke izreka izpodbijanega sklepa niso podali, vendar ker je pritožba zoper I. točko izreka neutemeljena in torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je v posledici pravilna tudi odločitev glede stroškov upravnega spora v III. točki izreka.

13. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

14. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

15. Tožniki so dolžni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Stroški so odmerjeni po priglašenih stroških in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta - neocenljiva zadeva je toženi stranki treba priznati 286,87 EUR za odgovor na pritožbo (četrti odstavek tar. št. 30) in 5,74 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV v višini 64,37 EUR, skupaj torej 356,98 EUR.

1 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 515 in nasl. 2 Prim. npr. sklepa VSRS I Up 1064/1999 z dne 10. 12. 1999 in I Up 372/2013 z dne 27. 11. 2013. 3 Drugi odstavek 5. člena ZUS-1 določa: V upravnem sporu se lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.