Jedro

Ker so bila tožnikova vlaganja v nepremičnino le vzdrževalne narave, ne morejo predstavljati podlage za stvarnopravni zahtevek.

Izrek

Revizija se zoper odločitev o stroških postopka zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, da se iz zapuščine pokojnega Z. V. izloči v korist prvega tožnika 18/25, v korist drugega tožnika pa 2/25 zapuščine, ter da mora tožena stranka tožnikoma izstaviti ustrezne zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo je tudi podrejena zahtevka, da mora tožena stranka prvemu tožniku plačati 4,455.000 SIT, drugemu tožniku pa 490.000 SIT, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1995. Odločilo je, da morata tožnika toženi stranki solidarno povrniti 503.738,74 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je izrazilo strinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da zatrjevani obseg vlaganj ne opravičuje stvarnopravnih zahtevkov, ter da je denarni zahtevek prvega tožnika zastaral. Prvi tožnik je zoper to sodbo vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je bila sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivo obrazložena, to napako pa je na nesprejemljiv način odpravilo pritožbeno sodišče, saj je manjkajoče razloge navedlo kar samo.

Sodišče prve stopnje namreč zahtevka ni presojalo po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - ZTLR), pritožbeno sodišče pa je navedlo, da zahtevek nima podlage v določbah ZTLR. Očitno je torej, da pritožbenemu sodišču ni zadoščala obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje.

Razen tega se sodišči tudi nista ukvarjali s pridobitvijo lastninske pravice tožene stranke na nepremičninah pokojnega Z. V. Zapuščinsko sodišče je s pravnomočnim sklepom z dne 10.8.1995 ugotovilo, da je zapustnik umrl brez dedičev ter je nepremičnine, ki so vpisane pod vl. št. 510 k.o..., izročilo Mestni občini ... Pri tem pa ni obrazložilo, na kakšni podlagi je tožena stranka pridobila lastninsko pravico. Tega nista pojasnili niti sodišči prve in druge stopnje.

Prvi tožnik vlaga revizijo tudi zoper odločbo o stroških postopka.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena, zoper odločbo o glavni stvari pa je neutemeljena.

O zavrženju: O pravdnih stroških odloča sodišče vedno s sklepom (četudi odločba v naslovu tega ne vsebuje, kadar je odločitev o stroških postopka del odločitve o glavni stvari). Ta odločitev pa ni odločitev o glavni stvari, saj so pravdni stroški akcesorne narave. Sklep o odmeri in priznanju pravdnih stroškov ni sklep, zoper katerega bi bila po 384. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) dovoljena revizija. Ne gre namreč za sklep, s katerim bi se postopek končal. Ker tako revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče o tem delu zavrglo (377. člen ZPP; prim. Pravno mnenje VS RS z dne 15. decembra 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4-6).

O zavrnitvi: Zavrnitev stvarnopravnega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo s kratkim, a zadostnim pojasnilom: Ker so bila tožnikova vlaganja v nepremičnino le vzdrževalne narave, ne morejo predstavljati podlage za stvarnopravni zahtevek. Revizijsko sodišče sprejema ta pravni zaključek, ki ima podlago v utrjenem stališču sodne prakse, da s samim vlaganjem v tujo nepremičnino ni mogoče pridobiti (so)lastninske pravice (prim. sodbo II Ips 140/95 z dne 26.10.1995, sodbo in sklep II Ips 478/99 z dne 12.4.2000 in številne druge odločbe VS RS). Pritožbeno sodišče, ki je prav tako soglašalo s tem stališčem sodišča prve stopnje, je navedlo, da "je prvo sodišče pravilno smiselno ocenilo, da se uveljavlja stvarnopravni zahtevek po določilih ZTLR", ter da je "pravilno ocenilo, da zatrjevani obseg vlaganj v nepremičnino zapustnika ne opravičuje uveljavljanja lastninske pravice". Dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje ni s tem ničesar odvzelo, dodalo ali spremenilo. Odveč je tudi posebej pojasnjevati, da omemba ZTLR v sodbi pritožbenega sodišča ne predstavlja kršitve postopka. Tudi izostanek omembe tega predpisa v sodbi sodišča prve stopnje nima za posledico nerazumljivosti. Sodišče namreč presoja utemeljenost zahtevka na podlagi kateregakoli predpisa. Vzdrževalna vlaganja v tujo nepremičnino pa ne utemeljujejo vzdrževalčevega stvarnopravnega zahtevka - ne na podlagi ZTLR niti na podlagi katerega drugega predpisa.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ravnali, ko "nista obrazložili pridobitve lastninske pravice tožene stranke na nepremičninah pokojnega V. Z.". Ne le zato, ker je, kot poudarja revizija, "zapuščinsko sodišče... s pravnomočnim sklepom z dne 10.8.1995, opr. št. D 570/93, ugotovilo, da je pokojni umrl brez dedičev ter je nepremičnine pripisane k vl. št. 510 k.o... izročilo v last Mestni občini ...", pač pa, ker je za odločitev o tožnikovih zahtevkih "vprašanje pridobitve lastninske pravice tožene stranke" povsem irelevantno. Za odločitev o njegovem stvarnopravnem zahtevku je namreč pomembno le, ali zatrjevana vzdrževalna dela utemeljujejo tak zahtevek, za odločitev o obligacijskem zahtevku pa, ali je zastaral. Ker sta sodišči prve in druge stopnje na obe vprašanji pravilno odgovorili, in ker niso podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zoper odločbo o glavni stvari zavrnilo (378. člen ZPP).