Jedro

Upravičenec do brezplačne pravne pomoči, kateremu je bil v okviru te pomoči dodeljen odvetnik, nima pravice do izbire takega odvetnika, ki obvlada določen tuj jezik; sprememba določenega odvetnika je možna le v okviru 3. in 8. odstavka 30. člena ZBPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1693/2003-12 z dne 12.11.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.8.2003. Z njo je tožena stranka na podlagi 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, v nadaljevanju ZBPP) ugodila tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji v socialnem sporu zaradi odločitve o upravičenosti do denarne socialne pomoči v sporu zoper toženo stranko Center za socialno delo L.C., ki se vodi pri toženi stranki pod opr. št. PS ..., tožnika oprostila plačila sodnih taks in mu določila odvetnika J.Z. iz L. (1. točka izreka odločbe); nadalje je še odločila, da mora tožnik v roku osmih dni po opravljeni pravni pomoči vrniti napotnico s priloženim stroškovnikom, sicer se bo štelo, da pravna pomoč ni bila odobrena (2. točka izreka odločbe). Kljub ugodni rešitvi tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožnik v tem upravnem sporu uveljavlja pravico do izbire pooblaščenca z aktivnim znanjem nemškega ali hrvaškega jezika, saj tožnik navaja, da slovenščino slabo obvlada in zato meni, da je bila pri odločitvi kršena njegova pravica do poštenega sojenja (fair trial) po določbi 6. člena Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP).

Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je odločanje organa za brezplačno pravno pomoč upravno odločanje in ne sodno odločanje. Zato je izpodbijana odločba tožene stranke, izdana v slovenskem jeziku, pravilna in skladna z določbo 1. odstavka 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-1). Stroške zastopanja, ki jih določa 2. odstavek 2. člena Odvetniške tarife, plača pristojni organ za brezplačno pravno pomoč iz sredstev proračuna Republike Slovenije. V primeru uporabe tujega jezika se po Odvetniški tarifi lahko zaznamujejo posebni stroški. Navedeno pomeni, da obsegajo stroški zastopanja tudi potrebne izdatke za izvršitev odvetnikovega dela, kar po mnenju sodišča prve stopnje ne izključuje izdatkov za tolmača za medsebojno komunikacijo med dodeljenim odvetnikom in upravičencem do brezplačne pravne pomoči. Glede neposredne uporabe določb EKČP pa sodišče prve stopnje meni, da mednarodne pogodbe niso v razmerju nadrejenosti v odnosu do nacionalnega prava Republike Slovenije.

Ustava v 11. členu določa, da je uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenščina in izjemoma tudi italijanščina in madžarščina. Navedeno pomeni, da tožnik nima pravne podlage za svoj zahtevek, da se mu izpodbijana odločba izda v nemškem ali hrvaškem jeziku. Načelo poštenega sojenja po določbi 6. člena EKČP pa določa minimalne standarde v kazenskih postopkih, med katerimi je predvidena brezplačna pravna pomoč, tolmača le v primerih, ko gre za osebe, obdolžene kaznivega dejanja, če ne razumejo ali ne govorijo jezika, ki se uporablja pred kazenskim sodiščem, oziroma kadar gre za kazenske postopke. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pač pa za socialni spor. Zato za svoj zahtevek tožnik nima pravne podlage v določbi 3. odstavka 6. člena EKČP. Po mnenju sodišča prve stopnje je postopek pravilno potekal v skladu z določbo 11. člena Ustave in 1. odstavka 62. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP-1) v slovenskem jeziku.

V pritožbi tožnik vztraja pri svojih trditvah, da so mu kršene pravice do sojenja v razumljivem jeziku, to je hrvaški ali nemški jezik. Z odvetnikom se ne bo mogel razumeti in tako sodišču ne bo mogel pojasniti svojega problema. Pritožbi prilaga tudi fotokopijo napotnice Zavoda za zaposlovanje za celoletno šolo slovenskega jezika pri Filozofski fakulteti v L. Smiselno predlaga razveljavitev prvostopne sodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je pred organom tožene stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer za dodelitev odvetnika, ki razume nemški ali hrvaški jezik. Z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu na prvi in drugi stopnji. Določen mu je bil odvetnik, poleg tega pa je bil tožnik tudi oproščen plačila sodnih taks, kar je prav tako oblika brezplačne pravne pomoči, za katero pa tožnik v svoji vlogi niti ni izrecno zaprosil. Tožniku je bil pravilno dodeljen odvetnik iz seznama odvetnikov, saj prosilec za brezplačno pravno pomoč po presoji pritožbenega sodišča po določbah ZBPP ne more izbirati odvetnika oziroma za pravico do take izbire ni pravne podlage.

Tožena stranka kot pristojni organ za brezplačno pravno pomoč lahko spremeni odločbo o določitvi odvetnika samo iz razlogov, navedenih v 3. in 8. odstavku 30. člena ZBPP, torej, bodisi na zahtevo določenega odvetnika, če ta meni, da iz opravičljivih razlogov ne more prevzeti zastopanja, bodisi na zahtevo upravičenca, če določeni odvetnik ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Ker tožnik niti ne zatrjuje dejstev, na podlagi katerih se skladno z določbami 30. člena ZBPP lahko spremeni odločba o dodelitvi odvetnika, pač pa želi imeti odvetnika z znanjem določenega tujega jezika, za kar v ZBPP ni podlage, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pa čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Po določbi 2. odstavka 11. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) pa je odvetnik dolžan pri zastopanju ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Med ta načela sodi tudi skrbnost odvetnika, da bo s svojo stranko vzpostavil razumljivo komunikacijo. Ker je odvetnika določilo sodišče, ta zastopanja tudi ne sme odkloniti brez opravičljivega razloga (2. odstavek 5. člena ZOdv).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.