Jedro

V praksi je tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva varstvo posesti, pogosto še vedno tridelen (ugotovitveni del, vzpostavitev prejšnjega stanja, prepoved nadaljnjega motenja), čeprav je ugotovitveni zahtevek nepotreben oz. celo nedovoljen, saj zanj v 34. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ni podlage, ampak, glede na to, ali gre za odvzem posesti ali za njeno motenje, le za vrnitveni ali restitucijski ter opustitveni oz. prepovedni zahtevek, torej zahtevke dajatvene narave. Pred odločitvijo o teh je seveda potrebno ugotoviti, ali je prišlo do motenja ali odvzema posesti, te dejanske ugotovitve pa ne spadajo v izrek sodne odločbe, ampak v njene razloge oz. obrazložitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i v 1. tč. izreka v delu, ki se glasi: "... ter se jima prav tako prepoveduje oviranje posesti na navedenem zemljišču z verbalnimi grožnjami, naj tožeča stranka opusti posest na navedenem zemljišču," ter v stroškovni odločbi (2. tč. izreka) in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencema prepovedalo vstopiti in hoditi ter razmetavati predmete na delu zemljišča s parc. št. 230 k.o. A., ki leži, glede na katastrsko stanje parcel, severno od katastrske meje parc. št. 228/3 oz. na južnem delu katastrske parc. št. 230 k.o. A. in je dolžine okrog 40 m, širine okrog 12 m in ker je pravokotne oblike, je v skupni površini okrog 420 m2 in je označeno v fotokopiji načrta navedenih parcel s črtkami v desno in v levo, ki je sestavni del izreka sklepa, ter tudi prepovedalo oviranje posesti na navedenem zemljišču z verbalnimi grožnjami, naj tožnik opusti posest na navedenem zemljišču. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (izrek denarne kazni v primeru ponovnega motenja, 1. tč. izreka). Tožencema je naložilo, da morata povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.601,17 EUR z zamudnimi obrestmi po poteku 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (2. tč. izreka). Zavrnilo je tudi ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P z dne 10.4.2007 (3. tč. izreka).

Zoper 1. odst. 1. točke, 2. in 3. točko izreka sklepa se pritožujeta toženca po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sklep spremeni, tako da se zahtevek v celoti zavrne ter ugodi ugovoru zoper začasno odredbo, tožniku pa naloži plačilo vseh priglašenih stroškov z obrestmi, podrejeno, da se sklep v izpodbijanem delu celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Menita, da dejanje, opisano v 1. odst. 1. točke izreka, ni motilno dejanje. Kvečjemu gre za prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru. Sodišče je prekoračilo meje postavljenega zahtevka. Ugodilni del zahtevka je vsebinsko drugačen od v tožbi postavljenega zahtevka. Sodišče je pojasnilo, da je zavrnilo le zahtevek za izrek denarne kazni v primeru ponovnega motenja, ni pa izrecno zavrnilo tudi drugih v izreku opisanih motilnih dejanj, na primer zatrjevanega motenja z zabijanjem kolov, groženj s palico, očitkov tožniku, da ni naredil prav, ko je odstranil kole in drugih dejanj, čeprav je iz obrazložitve razvidno, da naj bi bil vsaj del teh dejanj zavrnjen (na primer zabijanje kolov). Za ostala očitana dejanja to ni jasno; sodišče o zahtevku ni odločilo v celoti oz. ni popolnoma jasno, kaj je zavrnilo, v delu, v katerem je odločilo, pa je delno preseglo meje zahtevka, saj le-ta na primer ne vsebuje prepovedi razmetavanja predmetov. Tožnik ni nikoli povedal, kako naj bi bila zaradi domnevnih motilnih dejanj motena njegova posest. Če sosed stopi na sosednje zemljišče, to še ni motenje posesti. Tožnik ni izkazal ekonomskega interesa, neobstoj le-tega pa kaže na neobstoj pravnega interesa. Enkratnost dejanja tožencev (groženj) ni v ničemer prizadela posesti tožnika. Tožnik ni zatrjeval, da je zaradi resnosti groženj opustil posest spornega zemljišča. Varovano je le tisto motenje, ki pomeni konkretno oviro posestniku, na poti parkirano vozilo, navožen kup materiala, zaklenitev vrat v prostor ipd. V vseh teh primerih je izkazan ekonomski interes tožnika, vsako odvrženje predmeta na parcelo tožnika, vsaka razburjenost, kričanje ali pa enkratna hoja po vrtu pa ne morejo biti motilna dejanja. Domnevno razbit lonec lahko predstavlja poškodovanje tuje stvari, verbalne grožnje, žalitev ali ogrožanje varnosti, a se vse to varuje v drugih postopkih. Tožniku posest ni bila odvzeta, niti mu ni bil dotedanji način izvajanja posesti z ničemer oviran, kar je edino pomembno v tem sporu. Tožnik je po popoldanskem "incidentu" imel posest v enakem obsegu kot prej, zato pravne zaščite ne potrebuje, še posebej, ker toženca nista dala vedeti, da nameravata svojo početje ponavljati in sodišče tega niti ni ugotovilo. Toliko manj lahko predstavlja motenje posesti ravnanje drugotoženke, ki je v tem, da naj bi podpirala toženca. Nerazumljivo je, da se ji pripisuje motenje zgolj zato, ker se ni ogradila od dejanj prvega toženca in ker naj bi ga podpirala in z njim stopila na sporno zemljišče. Druga toženka meni, da njena podpora sinu oz. strinjanje z njim ne predstavlja motenja posesti, niti ni iz izpovedi prič razvidno, da bi druga toženka pokazala kakšno posebno aktivnost, ki bi kazala na to, da želi tožniku onemogočiti ali ovirati posest. Da je hoja po terenu agresivno obnašanje, je nesmiselna trditev, zahteva po opustitvi posesti pa ni motilno dejanje, le zahteva, sploh, ker je bil popoldanski dogodek povezan s tožnikovim obnašanjem ob toženčevem zabijanju kolov. Nepravilno je stališče sodišča, da je druga toženka motila posest, ker je izrazila svoje mnenje o tožnikovi posesti. Sodišče na šesti strani sodbe (pravilno sklepa) prihaja v nasprotje s samim s seboj, saj govori, da se je lonec razbil med hojo po zemljišču, na drugem mestu pa je zapisalo, da verjame tožnikovi priči, da ga je razbil toženec. Iz zaslišanja strank je očitno, da so vse tožnikove priče izpovedovale različno, zato ni nobenega razumnega razloga, da bi verjeli tožnikovim otrokom, da je lonec razbil toženec. Ti dve priči sta ob morebitnem ugodnem razpletu lastninske pravde potencialna dediča spornega zemljišča. Toženca pa s spornim zemljiščem nimata nikakršne zveze, zato je vera v izpoved tožnikovih otrok precej trhla. Ni nepomembno, v kakšni vlogi naj bi toženca motila posest. Toženca sta svoje aktivnosti izvajala v svojem imenu in ne po naročilu koga drugega. Kot solastnika sta imela vso pravico izraziti svoje mnenje o zakonitosti tožnikove posesti. Ker nista več solastnika, ni več utemeljenega pričakovanja, da bi posest ponovno motila, zato jima je nesmiselno nalagati kakršnekoli prepovedi (sklep II Cp 1407/2005). Tožba tožnika je očitno namenjena le ustvarjanju dodatnega pritiska z namenom pridobitve lastninske pravice na spornem zemljišču in zato ne sme uživati sodnega varstva (sklep I Cp 1925/99). Če zanemarimo vsa ostala sporna dejstva, bi v času motenja tožniku načeloma še lahko priznali pravni interes za tožbo, po pravnomočnosti sklepa o razdelitvi solastnine v nepravdnem postopku v letu 2007 pa ne več; pravni interes bi moral biti podan ves čas pravde. Ker je sodišče le delno ugodilo zahtevku, je nelogično, zakaj je tožniku priznalo vse stroške, posebej, ker je bil bistven del pravde namenjen dokazovanju motenja posesti z zabijanjem kolov. Pripombe imata na odločitev v zvezi z izdano začasno odredbo. Kljub vloženemu ugovoru sodišče vse do izdaje sklepa o njem sploh ni odločilo. Menita, da ju je sodišče onemogočilo v njuni pravici do pravnega sredstva. Če je pa že odločilo ob izdaji sklepa, bi vsaj moralo upoštevati zbrane dokaze. Trditve ob psihični motenosti tožencev in tožnikovem hudem strahu so ostale nedokazane, čeprav so bile podlaga za izdajo odredbe. Enako velja za trditve o klicanju policije in agresivnem ravnanju toženca, pri čemer je poudariti, da so tožnikove priče zelo neusklajeno opisovale prvotoženčevo izkazovanje agresivnosti, ugotovljeno je bilo, da je bil tudi tožnik agresiven. Jasno je, da izdaja začasne odredbe ni bila utemeljena. Ne strinja se s sodiščem, da za izdajo začasne odredbe zadošča že samo zatrjevanje dejstev, saj je potrebno dokazati tudi verjetnost nastanka sile. Tožnik ni dokazal, da je odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile, niti ni tega uspel dokazati v nadaljnjem postopku. Ne gre spregledati, da je bila odredba izdana že na dan vložitve tožbe, ko tožnik sploh še ni predložil fotografij razbitega lonca, niti ni drugih dokazov, ki bi kazali, da je potrebno preprečiti silo. Verjetnosti, da se bo z odredbo preprečila sila, pa po mnenju tožencev ni mogoče utemeljevati z izmišljenimi dejstvi. Zato predlagata, da se pritožbi tudi v tem delu ugodi in sklep spremeni, tako da se ugovoru tožencev zoper začasno odredbo ugodi, tožniku pa naloži plačilo vseh priglašenih stroškov z obrestmi, podrejeno, da se sklep o začasni odredbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

V praksi je tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva varstvo posesti, pogosto še vedno tridelen (ugotovitveni del, vzpostavitev prejšnjega stanja, prepoved nadaljnjega motenja), čeprav je ugotovitveni zahtevek nepotreben oz. celo nedovoljen, saj zanj v 34. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ni podlage, ampak, glede na to, ali gre za odvzem posesti ali za njeno motenje, le za vrnitveni ali restitucijski ter opustitveni oz. prepovedni zahtevek, torej zahtevke dajatvene narave. Pred odločitvijo o teh je seveda potrebno ugotoviti, ali je prišlo do motenja ali odvzema posesti, te dejanske ugotovitve pa ne spadajo v izrek sodne odločbe, ampak v njene razloge oz. obrazložitev (prim. sklep II Ips 657/2001, II Ips 398/99). Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je le v razlogih izpodbijanega sklepa ugotovilo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega motenja spornega zemljišča z zabijanjem kolov, ne pa tudi v izreku, ravnalo pravilno, toženca pa, ker jima sodišče takega ravnanja (zabijanja kolov in drugih v pritožbi zatrjevanih ravnanj) ni prepovedalo, zato s pritožbo v tem delu ne moreta biti uspešna. Ni tudi mogoče pritrditi pritožbeni graji naložene prepovedi razmetavanja predmetov, saj je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem jasno razumeti, da se to nanaša na razbit lonec za rože, in da je le-tega razbil toženec. O tem je tožnik prepričljivo izpovedal in izhaja iz predloženih fotografij, potrdili pa priči, njegov sin in snaha (in ne njegova otroka, kot se zmotno navaja v pritožbi), zakaj je tema pričama sodišče prve stopnje verjelo in ne drugi toženki, je sodišče obrazložilo in se s tako dokazno oceno strinja tudi pritožbeno sodišče. Zato ne gre zgolj za tožencema očitan vstop in hojo po spornem zemljišču, kot skuša poenostaviti pritožba, ob tem je toženec razbil tudi lonec za rože, v znak grožnje, če tožnik ne bi opustil posesti spornega zemljišča, takega samovoljnega in nasilnega obnašanja strank pa naš pravni red ne dovoljuje in tudi pritožbeno sodišče ne vidi utemeljenega razloga, zakaj tožnik kot posestnik ob konkretno ugotovljenih okoliščinah ne bi užival posestnega varstva, v odnosu do obeh tožencev, tudi ob povsem pravilnem stališču prvostopenjskega sodišča v zvezi s pasivno legitimacijo druge toženke. Izpodbijana odločitev o prepovednem zahtevku v tem delu (prepoved vstopa in hoje ter razmetavanja predmetov na spornem zemljišču) je zato pravilna in s tem tudi pravilna odločitev, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper izdano začasno odredbo, pritožba pa v tem delu neutemeljena. Predvsem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila tožencema kršena pravica do pravnega sredstva, ker je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper začasno odredbo šele z izpodbijanim sklepom. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so pravdne stranke na prvem naroku 7.6.2007 same predlagale preložitev naroka za šest mesecev, da bi spor sporazumno rešile, ker do sporazumne rešitve ni prišlo, je sodišče prve stopnje nato s postopkom nadaljevalo, opravilo narok 9.1.2008 in nato 13.3.2008 v zadevi odločilo. Zato zamika pri odločitvi nikakor ni mogoče očitati sodišču prve stopnje. Neupoštevne so tudi v pritožbi ponovljene trditve o spremembi lastništva na strani toženih strank, kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, in sklicevanje na dva judikata, ko je sodišče ugotovilo, da tožnik ni imel več interesa za izvajanje dejavnosti (posesti) planinskega doma (II Cp 1407/2005), in ko je nedvomno bil ugotovljen ekonomski interes tožnika za posestno varstvo (I Cp 1925/99). Pomembno pa je nadaljnje vprašanje, katerega izpostavlja pritožba, ali je dokazano zatrjevano verbalno motenje posesti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec obravnavanega dne tudi kričal in zahteval, naj tožnik opusti posest spornega zemljišča in v znak grožnje, če bi le-te ne opustil, razbil cvetlični lonec. Toženca v pritožbi trdita, da je po tem dogodku tožnik neovirano izvrševal posest spornega zemljišča in le-te ni opustil. Da je verbalno dejanje pravno upoštevno kot motenje posesti mora pomeniti resno grožnjo posestniku in biti izraženo v takšnih okoliščinah, da ga je mogoče oceniti kot grožnjo in kot dejanski poseg v tujo posest, zaradi katerega se moteni čuti ogroženega v izvrševanju svoje posesti in prav zaradi teh groženj opusti njeno izvrševanje (glej tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v Poročilu VSS, 1/70, str. 30-31). O tem pa izpodbijani sklep nima nobenih razlogov in v njem ni pojasnjeno, ali so toženčeve zahteve in grožnja po opustitvi posesti pri tožniku povzročile utemeljen strah oz. resno grožnjo, zaradi katere je bil prisiljen opustiti dotedanji način izvrševanja posesti na spornem zemljišču. Pred zgolj verbalnim motenjem oz. posegom, ki pri posestniku ne povzroči izgube oz. opustitve posesti in ne povzroči nobenih objektivnih sprememb na sami stvari ali prostorskem odnosu posestnika do stvari, ki je predmet posestnega varstva, namreč ni dopustno sodno varstvo. Dejanskega stanja v tej smeri sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je vprašanje, ali je bilo materialno pravo v tem delu pravilno uporabljeno. Če dejstva motenja ali odvzema posesti ni, manjka ena od temeljnih predpostavk za sodno varstvo posesti. To bo zato moralo ugotoviti sodišče prve stopnje v ponovnem postopku in nato o tem delu prepovednega zahtevka ponovno odločiti. Utemeljeni pritožbi v tem delu je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sklep v delu, ki se nanaša na prepoved verbalnega motenja razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, posledično tudi v stroškovnem delu (3. tč. 365. čl. ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), ko tudi ob uradnem preizkusu (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP) ni zasledilo nobenih kršitev.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP.