Jedro

V obravnavani zadevi odloča na prvi stopnji občinska uprava, in ne župan, kot je obravnavani primer, ki je izdal izpodbijano odločbo. To pa pomeni, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ, kar pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Žiri 160-1-0005/2006-3 z dne 4. 1. 2019 se odpravi in zadeva pošlje v odločitev pristojnemu organu Občinski upravi Občine Žiri.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti, odločil, da se tožnici spremeni čas trajanja koncesije, podeljene z odločbo toženke št. 1601-5/2006 z dne 226. 2007 za področje fizioterapevtske dejavnosti, iz nedoločenega časa v določen čas, in sicer se koncesija podeljuje za obdobje 15 let v trajanju od 17. 12. 2017 do 16. 12. 2032 z možnostjo podaljšanja. Odločil je še, da v 30 dneh po dokončnosti odločbe koncesionar in toženka skleneta dodatek h koncesijski pogodbi, sicer velja ta odločba, ter da z izdajo izpodbijane odločbe niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sklicuje na 41. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej-K).

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. 3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja, zoper njo vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka. Uvodoma navaja, da izpodbijana in drugostopenjska odločba nista izdani in vročeni pravi osebi, in sicer naj bi bili izdani A. A. - fizioterapevtka z naslovom ..., medtem ko je nosilec pravic in obveznosti iz koncesije A. A., Cesta ..., v času podelitve koncesije pa ... Uveljavlja še, da je prvostopenjsko odločbo izdal nepristojni organ, in sicer drugostopenjski organ, župan.

4. Navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker se z njo posega v njeno, na podlagi pravnomočne upravne odločbe pridobljeno pravico, izvajati koncesijo za nedoločen čas. Določbo 41. člena ZZDej-K šteje za neustavno, ker učinkuje retroaktivno, kar je v nasprotju s 155. in 158. členom Ustave. Poudarja, da niti zakonodajalec v predlogu sprememb zakona niti toženka v obrazložitvi odločbe nista utemeljila retroaktivnega posega v pridobljeno pravico, javne koristi in nujnosti posega. Neobrazloženo ostaja tudi obdobje podelitve koncesije, ki je določeno drugače kot pri lekarniški dejavnosti in po določbah Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP).

5. Toženki očita, da je, ne da bi bil s strani predlagatelja zakona oziroma z njene strani opravljen test sorazmernosti, oblastno posegla v pridobljeno pravico tožnice in s tem kršila načelo pravne države in zaupanja v pravno varnost iz 2. člena Ustave ter posegla tudi v njene druge ustavne pravice, tj. v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave, pravico do izvajanja dela iz 49. člena Ustave, pravico do izvajanja zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave, pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave in izvajanja javnega pooblastila koncesije (121. člen Ustave). Opozarja, da je kršen 1. člen Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ker je odslej obdobje koncesije nejasno, doslej pa je tožnica vedela, da bo pravico izvajala do upokojitve, je ogrožena pravica do svobode dela, svobodne gospodarske pobude in pravica do dostopa do zdravstvenih storitev. Tožnica ni onemogočena samo v pridobivanju sredstev, ampak tudi v pravici do izvajanja dela, premoženje in pravica do dela pa ji predstavljata eksistenčno podlago. Opozori še na primerjalno ureditev koncesij po Zakonu o lekarniški dejavnosti (ZLD-1). Ker je izpodbijana odločba nezakonita že zato, ker sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K v neskladju z Ustavo, tožnica sodišču predlaga, naj prekine postopek s tožbo in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti 41. člena ZZDej-K pred Ustavnim sodiščem.

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožničine trditve o tem, da izpodbijana odločba ni izdana in vročena pravi osebi in da prvostopenjske odločbe ni izdal pristojni organ, nedovoljena tožbena novota. Očitke zavrača tudi kot neutemeljene, ker je tožnica samostojni podjetnik, ta oseba in fizična oseba pa imata enotno in nerazdružljivo subjektiviteto, zato sta obe isti subjekt in sta s tem nosilec istih pravic in obveznosti. Neutemeljen naj bi bil tudi očitek, da je prvostopenjsko odločbo izdal nepristojni organ, saj iz uvoda izhaja, da jo izdaja Občina Žiri, kar izhaja tudi iz obrazložitve. Odločbo je sestavila občinska uprava Občine Žiri, župan pa jo je podpisal kot predstojnik občinske uprave, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka. V nadaljevanju tožena stranka navaja razloge, s katerimi pojasnjuje, da je izpodbijana odločba o spremembi koncesije izdana skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K in zavrača očitke o domnevni neustavnosti te zakonske določbe

7. Tožnica v obširni pripravljalni vlogi (ki jo je sodišče prejelo po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-193/19-14) poudarja, da je Ustavno sodišče odločilo le o tem, da predmetna ureditev ni v nasprotju z določbo 155. in 2. člena Ustave, s čimer se sicer iz več razlogov ne strinja, kar tudi obrazloži. Opozarja, da predmet te presoje ni bila skladnost spremembe ureditve s pravicami iz 33., 49., 74. ter 158. člena Ustave vse v zvezi z načelom enakosti po 14. členu Ustave, ki so prav tako kršene. Zato sodišču predlaga, naj ponovno sproži presojo ustavnosti te zakonske določbe.

8. Toženka v svoji pripravljalni vlogi odgovarja na tožnične navedbe tožeče stranke in jih zavrača. 9. Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2021 sodišču še očita, da kljub temu, da je menilo, da je določba 41. člena ZZDej-K protiustavna in je zato vložilo zahtevo za presojo ustavnosti v zadevi, I U 103/2019, postopka v njeni zadevi ni prekinilo. Če bi sklep o prekinitvi izdalo, bi ji omogočilo izjavo v postopku. Sodišču očita tudi, da tega postopka ni prekinilo po pravilu vzorčnega postopka iz 43. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), četudi so bili zanj izpolnjeni pogoji. Meni, da ji je bila s tem kršena pravica do izjave.

**10. K I. točki izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o spremembi koncesije, ki je bila podeljena za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas. Toženka se je pri tem oprla na četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, po katerem se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona (tj. pred 17. 12. 2017) podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Koncedent v 12 mesecih po uveljavitvi tega zakona izda po uradni dolžnosti odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije v skladu s tem zakonom in koncesionarju predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi. Če koncesionar ne želi skleniti dodatka h koncesijski pogodbi, glede trajanja koncesije veljajo določbe o spremembi koncesijske pogodbe. Koncedent po preteku 15 let po uveljavitvi tega zakona preveri realizacijo programa v podeljenem obsegu ter ali še obstoji potreba po opravljanju koncesijske dejavnosti. Če ugotovi, da so izpolnjeni prej navedeni pogoji, lahko na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter pristojne zbornice ali strokovnega združenja podaljša obdobje koncesije v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 43. člena zakona.

13. Tožbeni očitek, da izpodbijana odločba ni bila izdana in vročena pravi osebi, ni utemeljen. Tožnica ne oporeka toženkini navedbi, da svojo dejavnost, v zvezi s katero ji je bila podeljena koncesija, opravlja kot samostojna podjetnica. Ker pa samostojni podjetnik nima svoje pravne subjektivitete, temveč gre tako pri fizični osebi in taisti osebi kot samostojnemu podjetniku za isto fizično osebo, ta oseba pa je obravnavanem primeru edina lahko nosilka pravic in obveznosti, so tožbeni očitki neutemeljeni.

14. Utemeljeno pa tožnica uveljavlja, da je prvostopenjsko odločbo izdal nepristojni organ, saj je odločbo prve stopnje izdal župan. To izhaja tako iz podpisa izpodbijane odločbe (podpisan je B. B.), kot tudi iz uvoda izpodbijane odločbe, kjer je navedeno, da jo izdaja Občina Žiri. Po povedanem iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je izpodbijano odločbo izdala Občinska uprava Občine Žiri, ki bi morala odločati o zadevi. Občino zastopa župan, ki pa ni hkrati predstojnik občinske uprave, kot zmotno meni toženka v odgovoru na tožbo. Slednji je v zadevi, kot je obravnavana, ko gre za izvirno pristojnost občine, pristojen za odločanje na drugi stopnji.

15. Skladno z določbami 67. člena Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS) občina odloča s posamičnimi akti o upravnih stvareh iz lastne pristojnosti in iz prenesene državne pristojnosti (prvi odstavek). O upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno (drugi odstavek). O pritožbah zoper odločbe organa skupne občinske uprave odloča župan občine, v katere krajevno pristojnost zadeva spada, če zakon drugače ne določa (tretji odstavek). Po 68. členu ZLS organi občine in nosilci javnih pooblastil odločajo v upravnih stvareh in o drugih pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij v upravnem postopku. Po 216. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda. Po povedanem v obravnavani zadevi odloča na prvi stopnji občinska uprava, in ne župan, kot je obravnavani primer, ki je izdal izpodbijano odločbo. To pa pomeni, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ, kar pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Poleg tega je bila s tem, ko je pri izdaje odločbe na prvi in drugi stopnji sodelovala ista oseba, storjena tudi bistvena kršitev iz 6. točke drugega odstavka 237. člena v zvezi 4. točko 35. člena ZUP.

16. Ker je izpodbijana odločba nezakonita iz procesnih razlogov, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo.

17. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo poslalo v odločitev pristojnemu organu, to je Občinski upravi Občine Žiri, ki mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo.

18. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Tožeča stranka je po pozivu sodišča tudi soglašala, da sodišče v zadevi odloči brez glavne obravnave.

**K točki II izreka:**

19. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker sodišče ni opravilo glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Vračilo plačane takse bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c. Opombe 6.1. Taksne tarife izvršilo sodišče po uradni dolžnosti.