Jedro

Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni nujno, da mora biti finančna situacija delodajalca že nevzdržna, oziroma da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad naročil ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje tožnika, da je šlo le za običajna nihanja naročil, ki ga utemeljuje z dejstvom, da je bilo v marcu 2021 448 naročil več kot v februarju 2021. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da zgolj enkratno (mesečno) povečanje števila naročil v šestih mesecih ni ustavilo trenda zmanjševanja naročil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved iz poslovnega razloga z dne 10. 5. 2021 kot nezakonita razveljavi, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 25. 5. 2021, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 30. 9. 2021. Zavrnilo je zahtevek za prijavo v vsa socialna zavarovanja za čas od 25. 5. 2021 do 30. 9. 2021, reparacijski zahtevek za to obdobje ter plačilo odškodnine iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini štirih bruto plač (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP), ko je odločalo o delu zahtevka, ki je bil umaknjen in je tako prekoračilo tožbeni zahtevek. Za zavrnitev tega dela zahtevka tudi ni navedlo nobenih razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazno oceno je sprejelo v nasprotju z 8. členom ZPP, odločitev je arbitrarna, sprejeta zgolj na podlagi navedb in dokazov tožene stranke. Tožena stranka tekom postopka ni navajala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala zaradi upada prihodkov, kar se dejansko šteje kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskih razlogov. Upada števila naročil, ki ga ugotavlja sodišče, ni mogoče istovetiti z upadom prihodkov, nenazadnje tožena stranka po oceni tožnika ni dokazala niti upada naročil, saj relevantnega obdobja ni primerjala z nobenim drugim obdobjem v letu 2019 ali 2021. Tako ni mogoče oceniti ali je šlo dejansko za upad naročil ali le za nihanje naročil tekom leta. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da se prihodki tožene stranke zaradi zatrjevanega upada naročil, niso zmanjšali. Upad prihodkov bi bil šele pravi ekonomski razlog, slednjega pa tožena stranka niti ni zatrjevala. Tudi priči A. A. in B. B. sta izpovedali, da je bilo v decembru 2020 nekoliko več naročil in so delali tudi nadure, v naslednjih mesecih pa je bil obseg dela v skladišču približno enak. Da ni bilo upada naročil kaže tudi dejstvo, da nobenemu delavcu niso odredili čakanja na delo. Po eni strani je tožena stranka zatrjevala, da naj bi utrpela 20 % upad naročil, po drugi strani pa je navedla, da niso izpolnjevali kriterijev za pridobitev državne pomoči po interventni zakonodaji, po kateri se je ukrep čakanja na delo subvencioniral iz državne pomoči ravno ob pogoju upada prihodkov za več kot 20 % glede na leto 2019 oziroma 2020. Ker je v izpodbijani sodbi o obsegu dela v skladišču, kot o odločilnem dejstvu v zvezi z nihanjem števila naročil, nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (da delavci nimajo neposrednega vpogleda v podatke glede uspešnosti poslovanja in lahko podajo le laično oceno) in prepisov zvočnih posnetkov (priče so izpovedale, da se obseg dela ni spremenil), je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi B. B. in v času njegovega odpovednega roka, dne 26. 3. 2021 na istem delovnem mestu sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas s C. C., D. D., E. E. in tožnikom. Nato pa je le štiri dni kasneje, 31. 3. 2021, redno odpoved podala skladiščniku F. F. Te okoliščine vsekakor kažejo na to, da upad naročil ni bil takšen, kot ga zatrjuje tožena stranka. Nove zaposlitve za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, pa tudi kažejo na navideznost poslovnega razloga (primerjaj VIII Ips 100/2017), glede navedenega pa se sodišče v ničemer ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Gre za fiktivne odpovedi delavcem, s katerimi tožena stranka ni bila več v dobrih odnosih in ne za realen odpovedni razlog poslovne narave. Tudi v tožnikovem primeru sosledje dogodkov kaže na to, da je odpoved podana iz razlogov nesoglasja med njim in toženo stranko. Tožnik je namreč dne 6. 5. 2021 vodji skladišča G. G. dejal, da ne bo več delal nadur, istega dne je vodja skladišča tudi podpisal izjavo, da bo tožnik od 10. 5. 2021 dalje delal le 40 urni delavnik, takoj naslednji dan 7. 5. 2021 pa je bil tožnik vabljen na razgovor v zvezi z odpovedjo pogodbe. Vse navedeno kaže na to, da je odpoved iz poslovnega razloga le navidezna in podana kot povračilni ukrep zaradi izjave z dne 6. 5. 2021. Takšno nesoglasje predstavlja osebno okoliščino na strani tožnika v primerjavi z drugimi zaposlenimi, kar pomeni, da je bil tožnik zaradi nje neenako obravnavan. Sodišče prve stopnje pa se sploh ni opredelilo do odločilnega dejstva, ali je bil podpis te izjave o nadurah, razlog za povračilni ukrep. Za zakonitost odpovedi iz poslovnih razlogov, dejanski razlogi ne smejo biti povezani s konkretnim delavcem. Tožena stranka bi tudi sicer pri izbiri, komu od zaposlenih skladiščnikov bo odpovedala pogodbo, morala uporabiti objektivni kriterij. Sodišče se ni opredelilo niti do dejstva o opravljanju nadur v času, ko naj bi bil po navedbah tožene stranke beležen upad naročil. Jasno je, da če so se opravljale nadure, ni bilo zmanjšanega obsega dela (primerjaj VIII Ips 182/2016). Ker se sodišče ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je postavilo na stališče, da je tožena stranka dokazala upad poslovanja, pri čemer pa ni predložila letnega poročila za poslovno leto, kot je tožnik predlagal v tožbi, sodišče pa zavrnitve tega dokaznega predloga ni obrazložilo, kar predstavlja kršitev določb postopka. Poleg tega tožena stranka v odpovedi niti ni zatrjevala, da naj bi delo tožnika prerazporedila na druge delavce, kar pomeni, da organizacijskega razloga niti ni zatrjevala in je sodišče ta razlog ugotavljalo mimo trditvene podlage tožene stranke. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče H. H. pa je sodišče v nasprotju z listinami v spisu navedlo, da priča ni bila neposredno prisotna na sestankih, čeprav iz listin v spisu in navedb tožnika izhaja, da je priča prisostvovala kričanju na tožnika na razgovoru dne 7. 5. 2021 preko neposredno vzpostavljenega klica po mobilnem telefonu. Gre za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo glede odločilnega dejstva, da naj bi bil upad naročil posledica spremenjenih algoritmov oglaševanja na facebook strani, oprlo tudi na listine v tujem jeziku. Sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožene stranke ni pozvalo na predložitev listin v slovenskem jeziku, to pa je kršitev drugega odstavka 226. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožena stranka tudi sicer ni dokazala, da naj bi bil upad naročil posledica sprememb v oglaševanju. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, kako je na podlagi listin v tujem jeziku zaključilo, da naj bi bil upad naročil povezan s spremenjenim načinom oglaševanja. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je ravnalo pristransko, ko je določena vprašanja toženi stranki, ki nimajo veze z odpovedjo, dopustilo, tožniku pa ne (npr. ni dovolilo postaviti vprašanja priči B. B. v zvezi s prikazovanjem določenih oglasov na spletnem portalu). S tem v zvezi je podana kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj šteje, da so priče tožene stranke bolj verodostojne od tožnikovih prič, zato tudi v tem pogledu sodbe ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na tožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če sodišče med postopkom ne bi uporabilo kakšne določbe tega zakona ali bi jo uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik najprej navaja, da naj bi sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je odločilo tudi o delu zahtevka, ki je bil umaknjen in sicer gre za plačilo pavšalne odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik tekom postopka v navedbah vlog ni podal izrecne izjave o delnem umiku tožbe. Delni umik tožbe mora biti jasen in izrecen. Zato zgolj iz zapisa tožbenega zahtevka, kot izhaja iz prve in druge pripravljalne vloge, ni mogoče sklepati, da je tožnik tožbo delno umaknil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik vztraja pri celotnem zahtevku. Sodišče je v točki 17 obrazložitve tudi navedlo razloge za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Ker je tožnik zahtevek iz naslova odškodnine temeljil na trditvi o nezakonitosti odpovedi, sodišče pa je ugotovilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, je iz tega razloga posledično pravilno zavrnilo celotni zahtevek.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje dosledno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, nobenih navedb in dokazov ni spregledalo, jasno je tudi obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo. Prepričljivo in preverljivo je v točki 10 obrazložilo, zakaj ni sledilo tožniku ter njegovima dvema pričama A. A. in B. B., sledilo pa je izpovedi zakonitega zastopnika in drugih zaslišanih prič. Izrecno je zapisalo, da so bile izpovedi slednjih skladne ter podprte z listinsko dokumentacijo. Posledično ne drži, da je sodišče odločitev sprejelo arbitrarno. Neobrazložene in posledično neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi priče izpovedovale različno glede števila zaposlenih v letu 2021. Ne drži niti, da bi bila priča I. I. neverodostojna zgolj zato, ker ni odgovorila na eno vprašanje pooblaščenke tožnika. Priča je na vprašanje pooblaščenke, ki se je glasilo, če se ji zdi socialno, da je podjetje dalo odpoved B. B. in F. F., odgovorila, da na tako vprašanje ne bo odgovarjala, ker se ji zdi strokovno neprimerno. Dejansko je šlo, kot to izhaja iz zapisnika, za provokativno vprašanje, ki je merilo na moralno vrednotenje ravnanja delodajalca, na katerega priča utemeljeno ni podala odgovora. Razlogi sodišča prve stopnje so logični in razumljivi, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, ki ji pritožbeno sodišče sledi, zato jih zavrača kot neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja še naslednje:

8. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) v prvi alineji prvega odstavka 89. člena opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR-1 delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, v takšnem primeru pa je tudi dokazno breme (torej breme dokazovanja utemeljenega razloga za redno odpoved) na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

9. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ter listin v spisu izhaja naslednje dejansko stanje: Tožnik je s toženo stranko dne 18. 9. 2020 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 22. 9. 2020 do 31. 10. 2020, nato dne 27. 10. 2020 za določen čas od 1. 11. 2020 do 31. 3. 2021 in dne 26. 3. 2021 za določen čas od 1. 4. 2021 do 30. 9. 2021, vse na delovnem mestu skladiščnik. Dne 10. 5. 2021 mu je tožena stranka vročila redno odpoved iz poslovnih razlogov, tožniku pa je delovno razmerje nato prenehalo dne 25. 5. 2021. Tožena stranka je dokazala, da je v spornem obdobju prišlo do zmanjšanja obsega naročil in poslovanja, zato je posledično zmanjšala število zaposlenih na delovnem mestu "skladiščnik". Tožniku odpoved ni bila podana zaradi diskriminacije, nenazadnje tožnik osebne okoliščine, zaradi katere naj bi bil diskriminiran, niti ni konkretizirano opredelil. 10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da zmanjšanje poslovanja (v posledici zmanjšanja naročil), ki je terjalo zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu "skladiščnik", predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da bi tožena stranka lahko podala odpoved iz poslovnih razlogov zgolj v primeru upada prihodkov, ne pa tudi v primeru upada naročil in pomanjkanja dela. Tožena stranka je podala odpoved iz poslovnih razlogov, pri čemer se je v odpovedi sklicevala na ekonomski, strukturni in organizacijski razlog, kar je v odpovedi in v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi obrazložila in dokazala. Skladno z ustaljeno sodno prakso1 upad naročil, ki pripelje do pomanjkanja dela za vse izvajalce na določenem delovnem mestu, nedvomno predstavlja ekonomski razlog, ki upravičuje odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na posameznem delovnem mestu. Tožena stranka je uspela z listinskimi dokazi (podatki o številu naročil, primerjalni podatki o številu zaposlenih v času od 31. 12. 2020 do 31. 10. 2021) in pričami dokazati, da je v resnici prišlo do upada naročil v obdobju od decembra do maja 2021 ter posledično do upada obsega dela v skladišču v času podaje redne odpovedi tožniku, kar za utemeljenost ekonomskega in poslovnega razloga zadostuje. Navedbe, da je takšno šestmesečno obdobje trenda upada naročil prekratko in da bi morala tožena stranka relevantno obdobje primerjati z obdobjem v letu 2019 ali 2021 niso utemeljene. Za presojo utemeljenosti poslovnega razloga ni nujno, da mora biti finančna situacija delodajalca že nevzdržna oziroma, da mora delodajalec beležiti že izgubo, da lahko prične z odpuščanjem delavcev. Delodajalec lahko odreagira, če zazna le upad naročil ali celo, če ne doseže zadanega poslovnega plana in ne šele takrat, ko že beleži izgubo.2 Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje tožnika, da je šlo le za običajna nihanja naročil, ki ga utemeljuje z dejstvom, da je bilo v marcu 2021, 448 naročil več kot v februarju 2021. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da zgolj enkratno (mesečno) povečanje števila naročil v šestih mesecih ni ustavilo trenda zmanjševanja naročil. Sicer pa iz listin v spisu (B13) izhaja, da je tožena stranka število naročil beležila tudi vsakodnevno (ne zgolj mesečno), iz primerjave povprečnih dnevnih naročil za mesec februar 2021 (povprečno 666 naročil dnevno - februar ima 28 dni) in marec 2021 (povprečno 616 naročil dnevno - marec ima 31 dni) pa izhaja, da je bilo v povprečju dnevnih naročil v mesecu marcu manjše kot v mesecu februarju 2021 oziroma iz teh podatkov izhaja, da se je dnevno povprečje naročil v relevantnem obdobju dejansko ves čas zmanjševalo.

11. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke s tem, ko je ugotovilo, da je podan tudi organizacijski razlog v posledici ekonomskega razloga. Resda tožena stranka v odpovedi ni izrecno navedla, da je v posledici zmanjšanja prodaje izdelkov oziroma naročil, tožnikovo delo razporedila na druge delavce, se je pa v odpovedi izrecno sklicevala tudi na organizacijski razlog, pa tudi na dejstvo, da delo, ki ga opravlja tožnik, ni več potrebno. Slednje je v postopku tudi podrobneje obrazložila in s tem v zvezi podala ustrezne trditve. Dopustno je namreč, da delodajalec v postopku pred sodiščem dodatno oziroma podrobneje obrazloži in utemelji odpovedni razlog.

12. Že iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR-1) izhaja, da je za organizacijo delovnega procesa odgovoren delodajalec in zato mnenje posameznih delavcev, ki iz zaposlitve niso odgovorni za organizacijo delovnega procesa in zagotavljanje dela, ne more biti odločilno pri ugotavljanju obsega potreb po delu.3 Sodišče prve stopnje že iz tega razloga svoje dokazne ocene pravilno ni utemeljilo na izpovedi prič A. A. in B. B., ki, kot je to pravilno izpostavilo, niti nimata neposrednega vpogleda v podatke glede uspešnosti poslovanja in torej o navedenem lahko podata le laično, subjektivno oceno. Takšna (pravilna) ugotovitev sodišča prve stopnje, nikakor ne pomeni, da je sodišče v razlogih sodbe zapisalo nekaj drugega, kot izhaja iz zapisa zvočnega posnetka, saj priči nista izpovedali, da sta v okviru svojega dela neposredno razpolagali s podatki glede uspešnost poslovanja tožene stranke, temveč le, da se po njuni oceni, obseg dela ni spremenil. Glede navedenega tako ni podana zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Tožnik v pritožbi gradi svojo tezo, da upada naročil ni bilo, na dejstvu, da nobenemu delavcu ni bilo odrejeno čakanje na delo po interventni zakonodaji, kar bi zagotovo bilo, če bi toženi stranki dejansko upadli prihodki za več kot 20 % glede na leto 2019 oziroma 2020.4 S tem v zvezi je izpostaviti, da so neresnične pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka navedla, da naj ne bi izpolnjevala kriterijev za pridobitev državne pomoči po interventni zakonodaji. Tožena stranka namreč v nobeni pripravljalni vlogi tega ni zatrjevala. Prav tako pa tudi tožnik v postopku na prvi stopnji s tem v zvezi ni podal nobene trditvene podlage in torej pritožbene navedbe v tej zvezi predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne upošteva (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP).

14. Pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka v času odpovedi delavcu B. B. (niti ne tožniku) v marcu 2021 zaposlovala nove delavce, niso resnične. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožena stranka po decembru 2020, niti po tožnikovi odpovedi, ni zaposlila nobenega novega delavca na delovnem mestu "skladiščnik", temveč je z namenom ohranitve določenega števila skladiščnikov v svojem delovnem procesu, z delavci, ki so bili pri njej že zaposleni na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas (tako kot tožnik), slednje le podaljšala. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da sklepanje novih pogodb o zaposlitvi za določen čas za enako delovno mesto s tistimi delavci, ki so že vključeni v delovni proces delodajalca, ne pomeni novih zaposlitev, temveč le nadaljevanje obstoječega delovnega razmerja. Glede odločilnih dejstev v zvezi s temi zaposlitvami se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo v točki 12, zato ni osnovan pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni šlo torej za nove zaposlitve, ki bi lahko kazale na navideznost poslovnega razloga, zato tudi ni utemeljeno sklicevanje tožnika za odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 100/2017. Razlog, ki ga je tožena stranka v teh pogodbah navajala kot razlog za sklenitev (oziroma podaljšanje) pogodb za določen čas (to je, začasno povečan obseg dela), na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o resničnosti in utemeljenosti odpovednega razloga ne vpliva, saj sodišče v tem sporu ne presoja pravilnosti oziroma zakonitosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ob dejansko izkazanem poslovnem razlogu, takšen zapis v pogodbah, ki so jih sklepali delavci pri toženi stranki, kvečjemu lahko kaže na nezakonito prakso sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, kar pa, kot pojasnjeno, ni predmet tega postopka.

15. Tožnik je v postopku zatrjeval, vztraja pa tudi v pritožbi, da je bil izbran za presežnega delavca iz diskriminatornih razlogov in sicer zato, ker je opozarjal na nepravilnosti ravnanj tožene stranke glede pravic iz delovnega razmerja (npr. neplačilo nadur) in je bil zato pri toženi stranki moteč. Glede na te trditve, je tožena stranka dokazovala, da tožniku redne odpovedi ni podala zaradi tega opozarjanja tožnika (niti zaradi izjave z dne 6. 5. 2021, ki jo je zahteval v zvezi z nadurami od vodja skladišča), temveč zaradi ekonomskih razlogov in posledično poslovnih odločitev tožene stranke.

16. ZDR-1 le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (98. člen ZDR-1) zavezuje delodajalca, da določi presežne delavce na podlagi kriterijev (102. člen ZDR-1). V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšemu številu delavcev (t. i. individualni odpusti - kar je tudi predmet tega individualnega delovnega spora), pa je delodajalcu prepuščena odločitev glede izbire delavcev, katerih dela pod pogoji iz njihovih pogodb o zaposlitvi ne bo več potreboval. Tožena stranka je bila pri tej izbiri omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila posledica kršitve prepovedi diskriminacije. Pravilno je ugotovilo, da tožnik niti ni navajal, na podlagi katere osebne okoliščine naj bi ga tožena stranka diskriminirala. Opozarjanje na nepravilnosti delodajalca (in morebitna nesoglasja v zvezi z nadurami) namreč ne morejo pomeniti razloga za diskriminacijo, saj ne gre za različno obravnavo tožnika glede na katero od njegovih osebnih okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1.5 Diskriminacija namreč pomeni nekoga obravnavati slabše zaradi njegovih osebnih okoliščin, ki si jih ni izbral sam. Pri diskriminaciji mora biti specifična osebna okoliščina pomemben razlog za slabšo obravnavo. Gre torej za prirojene ali pridobljene osebne značilnosti, lastnosti, stanja ali statuse, ki so praviloma trajno in nerazdružljivo povezani z določenim posameznikom in njegovo osebnostjo, zlasti identiteto ali pa jih posameznik ne spreminja zlahka.6 Tovrstnih osebnih okoliščin tožnik ni zatrjeval, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Glede navedenega tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje tožnik, saj ni nasprotja medtem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Tožena stranka je v postopku pojasnila miselno presojo zakonitega zastopnika (ki jo je ta potrdil tudi v svoji izpovedi), ki ga je privedla do (sicer njegove proste) odločitve o tem, kateremu delavcu bo podal odpoved. Ta odločitev pa ne temelji na neenaki oziroma diskriminatorni obravnavi tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da morebitni spori, ki jih je imel tožnik s toženo stranko oziroma vodjem skladišča, ne vplivajo na zakonitost izpodbijane odpovedi. Glede na to, da je bilo v posledici padca naročil zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu "skladiščnik" pravno dopustni cilj za izboljšanje ekonomske situacije in da delodajalec lahko na delu obdrži najboljše delavce, okoliščine, s katerimi je tožena stranka utemeljevala izbiro tožnika za presežnega delavca (navajala je, da je izbrala tožnika, ker so ostali delavci delo opravljali hitreje in kvalitetneje in so bili bolj predani podjetju, tožnik tudi ni želel spoštovati navodil glede nošenja maske, kar sta potrdila tako zakoniti zastopnik kot priča G. G.), niso diskriminatorne, saj niso povezane z neko "osebno okoliščino" tožnika.

17. Tožnik ni dokazal, da bi v spornem času opravljal nadure, zato je zmotno njegovo sklicevanje na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 182/2016. Tožnik je opravljanje nadur sicer pavšalno zatrjeval, ni pa podal nobenih konkretnih trditev o tem, koliko nadur naj bi opravil v posameznem mesecu in kdaj (niti ni predložil nobenih svojih evidenc),7 pri čemer je zaslišan celo priznal, da je na mesečni ravni skupno opravil okoli 170 ur,8 že slednje pa njegove trditve o opravljanju nadur logično negira. Pavšalno zatrjevanje dejstev je izenačeno z opustitvijo navajanja relevantnih dejstev. Ker relevantnih dejstev s tem v zvezi tožnik ni podal, posledično ne more biti uspešen s pritožbenim zatrjevanjem 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pa niti v pritožbi konkretizirano ne zatrjuje opravljanja nadur, temveč navaja le, da ni zmanjšanega obsega dela, če so se opravljale nadure.

18. Tožnik je resda (sicer povsem nesubstancirano) predlagal, da sodišče toženi stranki naloži predložitev letnega poročila. Prvi odstavek 286.b člena ZPP stranki nalaga breme, da kršitev določb ZPP pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Tožnik je najkasneje na zadnjem naroku dne 14. 6. 2022 lahko ugotovil, da sodišče toženi stranki ni naložilo predložitve letnega poročila. Tožnik v pritožbi ne trdi, da zatrjevane kršitve ni mogel grajati nemudoma, prav tako pa tudi ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP. Ker tožnik zatrjevane kršitve ni pravočasno grajal, zaradi prepovedi iz prvega odstavka 286.b člena ZPP z uveljavljanjem te kršitve v pritožbi ne more uspeti. Tudi sicer sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki niso substancirani.

19. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zavrnilo tudi zaslišanje priče H. H., tožnikove partnerice, iz razloga, ker ni bila neposredno prisotna v delovnem procesu tožene stranke in na sestankih. S tem v zvezi v razlogih ni navedlo ničesar, kar bi bilo v nasprotju z vsebino listin in zatrjevana kršitev določb postopa po 15. točki 339. člena ZPP ni podana. Tožnik tudi v pritožbi ne zatrjuje, da je bila ta priča prisotna na sestanku dne 7. 5. 2021 neposredno, temveč le preko vzpostavljenega telefonskega klica, torej posredno. Tudi sicer pa je ugotoviti, da je bil ta tožnikov predlog povsem nesubstanciran glede tega, kaj bi bistvenega za ta postopek lahko povedala. Prav tako tožnik v pritožbi ne pojasni, kako bi zaslišanje te priče lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča oziroma kako naj bi neizvedba tega dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.9 Pritožbeno sodišče se posledično s pritožbenimi očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

20. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je prišlo do upada naročil, ni pa ugotovilo, kot to neresnično zatrjuje pritožba, da je bil upad naročil posledica spremenjenih algoritmov oglaševanja na facebook strani, niti svoje odločitve ni oprlo na listine v tujem jeziku. Skladno z drugim odstavkom 226. člena ZPP mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Ker v konkretnem primeru listini v tujem jeziku overjen prevod ni bil priložen, je bilo sodišče toženo stranko dolžno pozvati, da mora listino predložiti še v prevodu. Ker jo ni, je sicer res kršilo navedeno določbo ZPP, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče na te listine dokazne ocene ni oprlo. Poleg tega pa je bil s to kršitvijo tožnik seznanjen najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo, pa kršitve ni pravočasno grajal, zato je tudi z uvljavljanjem te kršitve v pritožbi prekludiran. Sicer pa je povsem nerelavantno, iz kakšnega razloga je po oceni delodajalca prišlo do upada naročil, zato toženi stranki tudi ni bilo potrebno dokazovati, da naj bi bil upad naročil posledica sprememb v oglaševanju in ponovnega odprtja fizičnih trgovin. Pravilno tožena stranka v odgovoru na pritožbo tudi trdi, da bi se lahko izkazalo, da je prišlo do upada naročil tudi iz kakšnega drugega razloga, pa slednje ne bi v ničemer spremenilo bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do upada naročil in posledično pomanjkanja dela v skladišču dejansko prišlo. Ker je dejstvo vzroka za upad naročil nebistveno, je bila tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da s tem v zvezi ne dopusti postavljanja vprašanj priči B. B., ki je bil tudi sicer zaposlen kot skladiščnik in ni izkazano, da bi bil strokovnjak za CPC oglaševanje, poleg tega pa s tem v zvezi tudi ni bil predlagan za zaslišanje. Priče se namreč zaslišuje zgolj v okviru tistih dejstev, za katera so bile predlagane za zaslišanje.

21. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, sam krije svoje pritožbene stroške. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerega peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, pa svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) krije tudi tožena stranka.

1 Prim. VDSS, opr. št. Pdp 1560/2005, Pdp 368/2014 in VSRS opr. št. VIII Ips 191/2007. 2 Prim. VDSS, opr. št. Pdp 933/2015 v zvezi z VSRS, opr. št. VIII Ips 167/2016. 3 Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 191/2007. 4 Tožena stranka niti ni trdila, da naj bi v letu 2021, glede na leto 2020 prišlo do več kot 20 % padca prihodkov, temveč da je od decembra 2020 do maja 2021 prišlo do več kot 20 % padca naročil in s tem povezanega zmanjšanja obsega dela v skladišču. 5 Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 63/2019 (opomba 3). 6 Glej obrazložitev k 1. členu predloga Zakona o varstvu pred diskriminacijo, ZVarD, Ur. l. RS, št. 21/2018. 7 S tem v zvezi ni nič bolj konkretna niti njegova izpoved niti izpoved prič B. B. in A. A. 8 Povprečno mesečno število ur od januarja do maja 2021 znaša 171,2. 9 Tožnik je navajal le, da so se dne 7. 5. 2021 pogovarjali, zakaj je odpoved prejel F. F., ter da sta ga tega dne direktor in G. G. seznanila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (list. št. 31, 32, 63).