Jedro

Subjektivni zastaralni rok odškodninske terjatve treh let iz prvega odstavka 352. člena OZ začne teči, ko je zdravljenje oškodovanca končano, tako da se lahko opredeli, kakšen je obseg škode.

Tožena stranka ni spoštovala obveznosti, ki ji jo nalaga 44. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Tožeči stranki prav tako ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem bi se spoštovala njena osebnost in zasebnost. Nadrejeni delavec (za katerega ravnanja odgovarja tožena stranka kot delodajalec) je uporabljal neprimerne besede, tožečo stranko je zmerjal in žalil. Glede na navedeno je ravnanje tožeče stranke protipravno. Šlo je namreč za ravnanje (komunikacijo, stres), ki presega običajne okvire in je neprimerno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka delno spremeni, tako da se prisojeni znesek stroškov postopka zniža na 995,43 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 do plačila (I. točka izreka). V presežku za 12.889,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne sorazmerni del stroškov postopka v znesku 1.788,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 388. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je za škodo tožeče stranke (so)odgovorna tožena stranka, ker ni zagotovila delovnih pogojev, ki bi preprečevali kršitve dostojanstva delavcev. Tožeča stranka naj bi bila izpostavljena trpinčenju oz. mobingu s strani nadrejenega A.A.. Tožena stranka o neustreznem odnosu A.A. ni bila nikoli obveščena, tožeča stranka nikoli ni navedla, da je izpostavljena mobingu. Drago Polak, ki je bil direktor pri toženi stranki v spornem obdobju, je to dejstvo potrdil s svojo izpovedbo, izpovedal je še, da je bilo vodstvo tožene stranke vedno pripravljeno za pogovor z zaposlenimi. Tožena stranka je imela tudi redne letne obhode v proizvodnji in pogovore z zaposlenimi. Tudi tožeča stranka je izpovedala, da o mobingu poslovodstva tožene stranke ni obvestila, čeprav je imela to možnost in dolžnost na podlagi 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02), ki določa, da mora delavec delodajalca obveščati o vseh bistvenih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na njegovo delo. Tožena stranka je sprejela pravilnik, ki je bil dostopen na vpogled delavcem, v katerem je navedla, da so delavci dolžni nadrejene obveščati o morebitnih težavah. Poslovodstvo tožene stranke je o mobingu izvedelo šele, ko je tožeča stranka svojo zgodbo objavila v medijih. Glede na to, da tožena stranka prej ni vedela za mobing, ni mogla sprejeti ukrepov, ki bi varovali dostojanstvo tožeče stranke. Tožena stranka je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, za varovanje dostojanstva delavcev. V spornem obdobju sta veljali določbi 6. in 45. člena ZDR, ki sta varovali delavce pred neželenimi ravnanji spolne narave in pred diskriminacijo. 6.a člen ZDR, ki določa odgovornost delodajalca v primeru mobinga, je bil dodan šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A; Uradni list RS, št. 103/07). Tožena stranka bi za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, odgovarjala le, če bi bili izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta, urejene v Obligacijskem zakoniku (OZ; Uradni list RS, št. 83/01). Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo. Kot je ugotovil sodni izvedenec A.B., je tožeča stranka trpela duševne bolečine, ki so izvirale iz njene osebne sfere (60 % njenih težav nima nobene povezave s toženo stranko). Potem ko je tožeča stranka toženo stranko obvestila o težavah, je tožena stranka oblikovala komisijo, ki bi preverila resničnost očitkov glede delovnih pogojev oz. odnosa nadrejenega A.A. do delavcev. Ugotovitve komisije za odločitev v tem individualnem delovnem sporu niso pomembne, ker v času, ko je delovala komisija, tožeča stranka dela pri toženi stranki ni več opravljala. Tožeča stranka je bila od decembra 2004 do decembra 2009 na delu le 5 dni. Sodni izvedenec dr. A.B. je na naroku za glavno obravnavo dne 29. 2. 2012, ko je bil zaslišan, izrecno izpovedal, da je tožeča stranka duševne bolečine trpela izključno, ko je bila v stresni situaciji, kot stresno situacijo pa je sodni izvedenec opredelil prisotnost tožeče stranke na delu. Ugotovitve komisije pri toženi stranki so v nasprotju z dejstvi, ki so se ugotovila pred sodiščem prve stopnje. Res je bilo ugotovljeno, da je A.A. spremenil način komunikacije, kar bi moralo sodišče prve stopnje povezati z izpovedbo tožeče stranke in mnenjem sodnega izvedenca. Iz izpovedbe A.A. jasno izhaja, da je tožeča stranka prostaško govorila, da je pri pogovoru uporabljala neprimerne besede in da je z neprimernimi izrazi izstopala. Verodostojnosti te izpovedbe tožeča stranka ni omajala. A.A. je še izpovedal, da mu je ušla kakšna neprimerna beseda, če je bil izzvan s strani podrejenih (tožeče stranke). Na podlagi teh izpovedb bi moralo sodišče prve stopnje pravilno razumeti ugotovitve komisije, da je A.A. sicer kdaj uporabil kakšno neprimerno besedo, vendar le kot odgovor na prostaško govorjenje tožeče stranke. Moralo bi presoditi, da je podan ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 153. člena OZ, saj je tožeča stranka kot oškodovanka sama povzročila nastanek škode. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo predvsem ugotovitve komisije in izpovedbi prič A.C. in A.D., ki sta bili člana komisije. Z upoštevanjem ugotovitev komisije je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je prekršilo načelo kontradiktornosti. Ugotovitve komisije predstavljajo posreden dokaz, ZPP pa temelji na načelu neposrednega izvajanja dokazov. Pri odločitvi ne bi smelo upoštevati izpovedbe A.C. in A.D., ki nista bila zaposlena v istem oddelku kot tožeča stranka. Priči sta izpovedali le o tem, kar sta izvedeli od delavcev, ki so delali s tožečo stranko. Zaradi spoštovanja načela neposrednosti bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče A.E., A.F. in A.G.. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, je dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev - na primer do dejstva, ali je raven komunikacije na oddelku, na katerem je delala tožeča stranka, presegala običajne okvire. Pri tem bi moralo upoštevati, da je bila tožeča stranka tista, ki je prostaško govorila, oz. da se je neprimernega govora posluževalo več delavk. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju upoštevati tudi, da je vsako delovno mesto povezano z določenih stresom. Takšen stres, kot je bil v primeru tožeče stranke, v zvezi z doseganjem delovne norme, ni protipraven. Tožeča stranka ni dokazala, da je bila izpostavljena stresu, ki presega običajne okvire. Tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. v tem delu v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je v obrazložitvi sodbe le na kratko navedlo, da je tožeča stranka šele po prenehanju delovnega razmerja ugotovila obseg nepremoženjske škode (tedaj je začel teči zastaralni rok). Ta zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem z mnenjem sodnega izvedenca A.B., iz katerega izhaja, da je tožeča stranka občutila stres le, ko je bila fizično prisotna na delovnem mestu. Tožeča stranka že od leta 2004 ni več opravljala dela, tako da ji od tedaj dalje škoda ni več nastajala. Glede na to je tožba, vložena v letu 2009, prepozna in bi bilo treba tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrniti. Tožeča stranka je tudi sama izpovedala, da so se njene težave začele v letu 2000, imela pa jih je tudi kasneje. Priča A.H., psihiatrinja, ki je zdravila tožečo stranko, je izpovedala, da je tožeča stranka za svoje težave krivila A.A., kar dokazuje, da so bile težave povezane z delom, da jih je trpela le, ko in če je bila na delu. Odškodnina, ki jo je tožeči stranki prisodilo sodišče prve stopnje, je previsoka, predvsem ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka sama prispevala k nastanku škode. Ugotovljeno je bilo, da je bila tožeča stranka od decembra 2004 do upokojitve prisotna na delu le štiri dni, poleg tega pa 60 % težav izvira iz njene osebne sfere. Odmerjena odškodnina v višini 7.000,00 EUR je bistveno previsoka. Povsem neutemeljeno je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni utrpela trajnih posledic. Prav tako neutemeljeno je prisojena odškodnina za strah, ki je povezan z operacijo jezika. Težave z jezikom so se pri tožeči stranki pojavile v letu 2006, operacija pa je bila izvedena 11. 9. 2008, torej skoraj štiri leta po tem, ko se je tožeča stranka umaknila iz stresne situacije, ker je z delom pri toženi stranki prenehala. Zato tožena stranka za škodo, povezano z operacijo, ne odgovarja.

Zoper odločitev o stroških postopka se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni (tako da zniža toženi stranki prisojene stroške postopka). Navaja, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka odločilo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka v sporu uspela v višini 9,2 % prvotnega tožbenega zahtevka. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka tožbo dvakrat delno umaknila, tako da je zahtevala le še plačilo 19.889,68 EUR. Pri zmanjšanju tožbenega zahtevka (delnem umiku tožbe) ne gre za spremembo tožbe, vendar je kljub temu potrebna privolitev nasprotne stranke, kot določa 188. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Če je tožba delno umaknjena, se šteje, kot da nikoli ni bila vložena. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločanju o stroških postopka upoštevati ne le uspeh po višini tožbenega zahtevka, ampak tudi uspeh po temelju. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 530/2005 izhaja, da je presoja uspeha v postopku ločeno glede na temelj in glede na višino tožbenega zahtevka utemeljena, kadar ugotavljanje temelja povzroči nastanek znatnih stroškov. Tako je bilo v konkretnem primeru. Da je izpodbijana odločitev o stroških postopka v nasprotju z obstoječo prakso sodišč, je razvidno tudi iz odločb Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1789/2003 in opr. št. Pdp 1252/2000, v katerih je navedeno, da je treba o stroških postopka odločati, tako da se ločeno upošteva uspeh v postopku do delnega umika tožbe in po njem. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožeča stranka je delno umaknila tožbo, ker je glede na dokazni postopek presodila, da ne bo uspela v celoti. Tako je ravnala, da bi se izognila plačilu višjih stroškov postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje pooblaščencu tožeče stranke priznalo stroške prevoza iz A. v B., pri čemer je kot vrednost kilometrine zmotno upoštevalo 0,22 EUR, čeprav veljavna Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (pravilno: Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja - Uradni list RS, št. 140/06 in nadalj.) v 5. členu določa, da se za vsak prevoženi kilometer prizna 0,37 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi.

Ni podana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba tožene stranke. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev v tem individualnem delovnem sporu, iz razlogov, ki jih je navedlo, je mogoče razbrati, da je raven komunikacije na oddelku, na katerem je delala tožeča stranka, presegla običajne okvire in da je bila tožeča stranka izpostavljena stresu, ki presega za delovno okolje običajne mere.

Sodišče prve stopnje ni kršilo načela neposrednosti. V 4. členu ZPP je določeno, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Če zakon tako določa, odloči sodišče o tožbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. Iz teh določb izhaja zahteva, da med sodiščem, ki ugotavlja dejansko stanje (praviloma je to sodišče prve stopnje), in dokaznim gradivom ni posrednika, da se dokazi izvajajo neposredno pred sodnikom/senatom, ki sprejme odločitev. Za posredno izvajanje dokazov gre v primeru, ko se ti izvajajo pred predsednikom senata ali zaprošenim sodnikom (217. člen ZPP) ali senatom, ki ne odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka (spremenjeni senat - tretji odstavek 302. člena ZPP). V konkretnem primeru pa ni šlo za takšen primer. Senat, ki je sprejel izpodbijano odločitev, je neposredno izvedel vse dokaze (zaslišanja prič, vpogled v listine). Poročilo komisije za razjasnitev dogajanj z dne 14. 4. 2005 ne predstavlja posrednega dokaza, ampak neposredni dokaz, v katerega je sodišče prve stopnje vpogledalo na naroku za glavno obravnavo. Ugotovitve v poročilu niso enake izpovedbam, kot bi jih podali posamezni člani komisije, kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. Tudi pričama A.C. in A.D. tožena stranka neutemeljeno odreka verodostojnost in ju označuje za posredni priči, kar ne drži. Priči nista izpovedali (le) o tem, kar sta izvedeli od delavcev, ki so delali skupaj s tožečo stranko, ampak predvsem o tem, kar sta sami ugotovili glede odnosov v oddelku, v katerem je delala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tako vsebino poročila kot izpovedbi prič A.C. in A.D.. Verodostojnosti teh dveh prič tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je njuni izpovedbi utemeljeno upoštevalo. Priči sta bili pred zaslišanjem opomnjeni, da sta dolžni govoriti resnico in da ne smeta ničesar zamolčati, in opozorjeni na posledice krive izpovedbe (drugi odstavek 238. člena ZPP).

Tožena stranka neutemeljeno odreka dokazno vrednost poročilu Komisije za razjasnitev dogajanj, ki je bila oblikovana pri toženi stranki, da se preveri resničnost očitkov o neustreznih razmerah pri delu, ker naj bi bilo sprejeto šele po tem, ko je tožeča stranka prenehala prihajati na delo. To poročilo je bilo sestavljeno 14. 4. 2005, v njem pa je komisija ugotovila, da na oddelku, kjer je delala tožeča stranka, prevladujejo slabi medsebojni odnosi med nadrejenim delavcem in delavkami. Ta ugotovitev kot tudi ostale ugotovitve, ki so v poročilu navedene (da ima nadrejeni delavec neprimeren besednjak, da žali in zmerja in da nima razumevanja za zdravstvene težave delavk), se nanašajo tudi na preteklo obdobje, ko je tožeča stranka delo še opravljala. Škoda pa ji je, kot je bilo ugotovljeno, nastajala tudi še potem, ko je prenehala prihajati na delo, pa je bila še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. To je na podlagi izpovedb tožeče stranke, prič A.I. in A.H. kot tudi na podlagi mnenja in izpovedbe sodnega izvedenca A.B. pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

ZPP določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 213. člena) in da sodišče zavrne tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pri izvedbi dokazov sodišče prve stopnje nima diskrecijske pravice, ampak je načelno dolžno izvesti predlagane dokaze. Med upravičene razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je šteti nesubstancirane dokazne predloge, dokazne predloge za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno pomembna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, ki so že dokazana, ki so neprimerna za ugotovitev določenega dejstva ipd..

Tožena stranka kršitev v zvezi z neizvedenimi dokazi ali ne dovolj obrazloženim dokaznim sklepom (kar eventualno predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP) ni uveljavljala pravočasno, kot ji nalaga 286.b člen ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kljub temu pritožbeno sodišče (tudi glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 29. 2. 2012 sprejelo sklep, iz katerega je razvidno, katere dokaze je izvedlo. Sklep, da se zavrnejo neizvedeni dokazni predlogi za zaslišanje prič, pa je sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 11. 10. 2010. O zavrnitvi dokaznih predlogov je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je na podlagi izvedenih dokazov popolno ugotovilo dejansko stanje in da nekateri dokazni predlogi tožene stranke niso bili substancirani, torej da tožena stranka ni navedla, katero dejstvo bi z njihovo izvedbo ugotovili. To predstavlja utemeljen razlog za neizvedbo dokazov. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, tožena stranka za dokazne predloge za zaslišanje A.E. in A.F., ki so bili podani v odgovoru na tožbo, ni navedla, k ugotavljanju katerih dejstev bi služili. Dokazni predlog za zaslišanje A.G. pa je tožena stranka umaknila na prvem naroku za glavno obravnavo. Teh dokazov tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo in so pritožbene navedbe, ki temu oporekajo, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno, razen pri odločanju o stroških postopka, uporabilo materialno pravo.

Do uveljavitve ZDR-A je bilo varstvo dostojanstva delavcev urejeno zgolj v okviru 44. člena ZDR (varstvo delavčeve osebnosti in zasebnosti), 45. člena ZDR (varstvo pred neželenimi spolnimi ravnanji) in 6. člena ZDR (varstvo v okviru prepovedi diskriminacije). Ne glede na to, da mobing ni bil posebej prepovedan oz. da ni bilo določeno, da lahko delavci, ki so žrtve mobinga, uveljavljajo odškodnino, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi mobinga mogoč (in utemeljen) na podlagi splošnih določil OZ.(1) Mobing (trpinčenje na delovnem mestu), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je vsako ponavljajoče se ali sistematično graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu in v zvezi z delom. Odškodninska odgovornost delodajalca je (v primeru protipravnega ravnanja - mobinga) urejena v 184. členu ZDR, ki napotuje na uporabo splošnih pravilih obligacijskega prava. To pomeni, da morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka izpolnjene sledeče predpostavke: nastanek škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja.

Zastaranje odškodninskih terjatev je urejeno v 352. členu OZ. Določeno je, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Sodišče prve stopnje je kot trenutek, ko je začel v konkretnem primeru teči zastaralni rok, pravilno upoštevalo prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki (junij 2007), saj je tožeča stranka šele tedaj lahko ugotovila obseg škode. Tožbo je vložila znotraj triletnega subjektivnega roka in znotraj petletnega objektivnega roka, ki teče od nastanka škode. V sodni praksi je glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka sprejeto stališče, da začne ta rok teči, ko je zdravljenje oškodovanca končano, tako da se lahko opredeli, kakšen je obseg škode.(2) Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je s takšnim stališčem skladna. Odločitev tudi ni v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca A.B.. Kot je povzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je sodni izvedenec ugotovil, da so bile pri tožeči stranki posledice izpostavljenosti protipravnemu ravnanju na delovnem mestu prisotne vse do časa, ko se je dokončno umaknila iz delovnega okolja. Takšno ugotovitev potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi (izpovedba tožeče stranke in prič A.I. ter A.H.).

Za zaključek, da tožena stranka za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, odškodninsko (krivdno) odgovarja, je odločilno, da so podani vsi elementi odškodninskega delikta. Protipravno ravnanje je v tem, da tožena stranka ni spoštovala obveznosti, ki ji jo nalaga 44. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Tožena stranka tožeči stranki ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem bi se spoštovala njena osebnost in zasebnost, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb tožeče stranke, prič A.C. in A.D. ter iz poročila Komisije za razjasnitev dogajanj. Ugotovilo je tudi, da je nadrejeni A.A. (za katerega ravnanja odgovarja tožena stranka kot delodajalec) uporabljal neprimerne besede, tožečo stranko je zmerjal in žalil. Odgovornosti za takšno protipravno ravnanje delavca se tožena stranka ne more razbremeniti s sklicevanjem na (nedokazano) dejstvo, da je tudi tožeča stranka pri pogovoru uporabljala neprimerne besede. Na podlagi vseh ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ravnanje tožeče stranke (in njenega delavca A.A.) protipravno. Šlo je za ravnanje (komunikacijo, stres), ki presega običajne okvire in je neprimerno. Tega zaključka ne spremeni dejstvo, na katerega se sklicuje tožena stranka, da je tožeča stranka od leta 2004 dalje delala le nekaj dni. Tožena stranka se odgovornosti za škodo ni razbremenila.

Med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela (telesne bolečine, nevšečnosti, duševne bolečine, strah), je podana vzročna zveza. Zmotno je namreč stališče, da se v primeru vpliva osebnih lastnosti in stanj oškodovanca na nastanek oziroma večji obseg škode zahteva presoja po tako imenovani deljeni vzročnosti.(3) Četudi je v konkretnem primeru zaradi osebnostne strukture tožeče stranke obseg škode večji in četudi je bilo ugotovljeno, da je njena osebnostna struktura skupaj z intelektualnimi kapacitetami privedla do tega, da je bila škoda večja, tožena stranka še vedno odgovarja za celotno škodo. To stališče je v skladu s pravilom o popolni odškodnini, ki je določeno v 169. členu OZ, pri katerem se pri neposlovni odškodninski odgovornosti pri določanju obsega škode upoštevajo tako običajne kot posebne okoliščine. Vzrok za nastanek škode je dejanje oz. opustitev tožene stranke in njenega delavca, saj sicer škode ne bi bilo. Da je tožeča stranka škodo utrpela ravno zaradi ravnanja (opustitev) tožene stranke, je ne nazadnje potrjeno z izpovedbama prič A.I. in A.H. in z mnenjem sodnega izvedenca A.B..

153. člen OZ, na katerega se sklicuje pritožba, v konkretnem individualnem delovnem sporu ne pride v poštev. V tem členu so določeni ekskulpacijski razlogi ob ugotovljeni objektivni odgovornosti, tožena stranka pa je za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, odgovorna krivdno. Eventualno bi prispevek oškodovanca k nastanku škode lahko presojali na podlagi 171. člena OZ, ki ureja deljeno odgovornost za škodo. Vendar, kot je že pojasnjeno, deljena vzročnost ne pride v poštev, četudi je škoda zaradi osebnostne strukture tožeče stranke večja, saj jo je treba obravnavati kot konkretno oškodovanko z vsemi posebnostmi. Tožena stranka, ki je ravnala protipravno, odgovarja za vso škodo.

Nebistveno je, ali je tožeča stranka opozarjala na težave pri delu in na neprimeren odnos nadrejenega. Tožena stranka se odgovornosti za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela, ne more razbremeniti z navedbo, da ni bila seznanjena z dejstvom, da se tožeči stranki posega v pravico do dostojanstva na delovnem mestu (da se nad njo izvaja mobing). Takšna navedba po oceni pritožbenega sodišča niti ni prepričljiva, nikakor pa ni odločilna za presojo odškodninske odgovornosti. Tožena stranka odgovarja kot delodajalec, ker ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem bi se varovala in spoštovala delavčeva osebnost in ščitila njegova zasebnost (44. člen ZDR), poleg tega pa odgovarja na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec zaposlen, razen če se dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. V konkretnem primeru to pomeni, da tožena stranka odgovarja za protipravno ravnanje delavca A.A. (ki ni ravnal, kot bi bilo treba).

Za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke tudi ni bistveno, ali je sprejela akte v zvezi z zagotavljanjem varnega in primernega delovnega okolja. Četudi so bil ti akti sprejeti (Pravilnik o varstvu pri delu in Standardi dela s sodelavci in strankami) in so imeli delavci možnost, da se z njimi seznanijo, to tožene stranke ne razbremeni ugotovljene odgovornosti za škodo, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Tožeči stranki je škoda nastala, o škodi sta poleg tožeče stranke izpovedali priči A.I. (osebna zdravnica tožeče stranke) in A.H. (njena psihiatrinja), njen obseg pa je razviden tudi iz mnenja sodnih izvedencev prim. A.B., dr. med., specialista psihiatra in A.J., dr. med, specialista otorinolaringologa. Slednji se je v mnenju opredelil do težav, ki jih je imela tožeča stranka zaradi grizenja v jezik. Da so tudi te težave povezane z protipravnim ravnanjem tožene stranke, pa izhaja iz izpovedb prič A.I. in A.H., ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo.

Pri presoji višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na drugi odstavek 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako mnenje sodnih izvedencev kot izpovedbe tožeče stranke in prič. Odmerilo je primerno in pravično odškodnino. Pritožbene navedbe, ki oporekajo prisojeni odškodnini, so neutemeljene. Prisojeni znesek je skladen s sodno prakso, ki se nanaša na podobne primere.(4) Sodišče prve stopnje je tožeči stranki utemeljeno priznalo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, čeprav je, predvsem iz mnenja sodnih izvedencev A.B. in A.J., ugotovilo, da so bile življenjske aktivnosti pri tožeči stranki le začasno zmanjšane. Skladno s stališči sodne prakse(5) se lahko izjemoma prisodi tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Poleg tega mora biti začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.

Glede na pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti, po višini pa delno, pritožbeno sodišče navaja, da ZPP ureja le stroške postopka v celoti in jih ne ločuje glede na temelj in glede na višino. Tako so stroški postopka enotni in se uspeh v postopku določi glede na celotni uspeh, upoštevaje pri tem vtoževano višino odškodnine in prisojeno višino odškodnine.(6) Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP lahko v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov.

Pritožba utemeljeno navaja, da ni pravilno računanje uspeha v postopku le glede na vrednost spornega predmeta, kot je označen s tožbo. Judikata, na katera se sklicuje,(7) se nanašata na čas veljavnosti Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95 in nadalj.), po kateri je bilo vsako pravdno dejanje ovrednoteno in se je lahko za vsako posebej ugotavljala vrednost spornega predmeta in uspeh strank v postopku. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Uradni list RS, št. 67/08) pa temelji na načelu ena nagrada za vse vloge (za postopek) in ena nagrada za vse naroke. Iz tega razloga je treba po presoji pritožbenega sodišča kot vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna višina nagrade, upoštevati vrednost, kot je sporna v pretežnem delu spora, to je v konkretnem primeru 41.889,68 EUR. Tožeča stranka je sicer s tožbo uveljavljala plačilo odškodnine v višini 75.950,00 EUR, tožbo pa je nato dvakrat delno umaknila, na naroku za glavno obravnavo dne 20. 12. 2010 je skrčila tožbeni zahtevek na 41.889,68 EUR, z zadnjo pripravljalno vlogo z dne 28. 2. 2012 pa na 19.889,68 EUR.

Uspeh tožeče stranke v sporu (glede na vrednost spornega predmeta 41.889,68 EUR in glede na prisojenih 7.000,00 EUR) je 17 %, uspeh tožene stranke pa 83 %, zato je stroške postopka treba odmeriti v tem razmerju. Pri tem je treba izhajati iz nagrad, ki so z ZOdvT določeni za vrednost spornega predmeta do 45.000,00 EUR, tako da se tožeči stranki prizna 3.591,94 EUR (nagrada za postopek 828,10 EUR, nagrada za narok 764,40 EUR, prevozni stroški pooblaščenca 198,00 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške 20,00 EUR, davek na dodano vrednost 362,10 EUR in stroški sodnih izvedencev 1.419.34 EUR), toženi stranki pa 1.935,00 EUR ( nagrada za postopek 828,10 EUR, nagrada za narok 764,40 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške 20,00 EUR, davek na dodano vrednost 322,50 EUR). Stroški postopka, do katerih je glede na uspeh upravičena tožeča stranka, znašajo 610,62 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povračila 1.606,05 EUR. Po medsebojnem poračunu je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 995,43 EUR stroškov postopka.

Glede stroškov pooblaščenca za prihod na narok je treba upoštevati četrti odstavek 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/03), ki določa, da se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Za te zaposlene se je do uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Uradni list RS, št. 40/12) uporabljala Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uradni list RS, št. 95/06 in nadalj.), ki po četrtem odstavku 2. člena priznava kilometrina, kot je določena z Zakonom o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP; Uradni list RS, št. 87/97 in nadalj.), to je za vsak prevoženi kilometer v višini 30 % cene neosvinčenega motornega bencina (četrti odstavek 2. člena ZPSDP). Sodišče prve stopnje je pri odmeri povračila stroškov za prevoženi kilometer upoštevalo 0,22 EUR, kar, kot je razvidno iz citiranih določb, ni pravilno. Vendar kljub temu pritožbeno sodišče v odločitev o odmeri stroškov postopka za prihod pooblaščenca tožeče stranke na naroke za glavno obravnavo ni poseglo, ker ne gre za potrebne stroške postopka v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka do teh stroškov ni upravičena, ker bi si za zastopanje na glavni obravnavi lahko zagotovila pooblaščenca v kraju, kjer je sedež sodišča. Stranka ima sicer pravico do proste izbire pooblaščenca, vendar povečani stroški, ki nastanejo, ker si je izbrala pooblaščenca iz drugega kraja, ne morejo bremeniti nasprotne stranke. Ker se tožena stranka izrecno ni pritožila zoper odločitev o stroških postopka, pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke odločitve ni spremenilo njej v škodo (359. člen ZPP).

Na podlagi ugotovitve, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno naložilo v plačilo previsoko odmerjene stroške postopka, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi delno ugodilo in po 5. točki 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno spremenilo v točki III izreka, kot je razvidno iz izreka.

Ker v preostalem niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke delno, pritožbo tožene stranke pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in po 353. členu ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. O pritožbenih stroških tožeče stranke pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1. Sodba in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 69/2008 z dne 22. 6. 2010. 2. Sodba in sklep VS RS opr. št. II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011, sodba VS RS opr. št. II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011. 3. Sodbi VS RS opr. št. II Ips 616/2008 z dne 15. 12. 2011 in opr. št. VIII Ips 135/2010 z dne 21. 11. 2011. 4. Sodbi VDSS opr. št. Pdp 831/2011 z dne 20. 12. 2011 in opr. št. Pdp 1047/2010 z dne 10. 2. 2011. 5. Sodbi VS RS opr. št. II Ips 103/1998 z dne 4. 9. 1999 in opr. št. II Ips 724/1994 z dne 3. 4. 1996. 6. Takšna odločitev o stroških postopka je vsebovana tudi v odločbi VS RS opr. št. VIII Ips 530/2005 z dne 22. 11. 2007, na katero se sklicuje pritožba tožeče stranke.

7. Odločbi VDSS opr. št. Pdp 1789/2003 z dne 4. 6. 2004 in opr. št. Pdp 1252/2000 z dne 25. 1. 2002.