Jedro

Ni ovir, da bi sodišče v okviru obstoječe pravde (ob pogoju, da so izpolnjeni ostali pogoji za pobot) kot predhodno vprašanje ugotovilo, ali terjatev obstoji in do katere višine je pobotni ugovor utemeljen.

Ker dolžnik in upnik vtoževane terjatve ter nasprotne v pobot uveljavljane terjatve nista isti osebi, ni vzajemnosti, s tem pa tudi ne pogojev za opravo kompenzacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici znesek 3.502,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2007 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 760,80 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pobotni ugovor toženke je kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se po pooblaščenki pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo obstoj pasivne legitimacije in da je zmoten zaključek, da je pogodbo o prodaji z dne 01.10.2008 kot kupec sklenila toženka (kot fizična oseba). Neskladnost navedb sodišča oz. nasprotje med razlogi je podano v tem, da se kot naslov toženke v uvodu sodbe navaja K..., v obrazložitvi pa, da je le-ta isti kot sedež njene družbe, torej U... Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi glede zaključka sodišča, da toženka ni prerekala, da je prav ona podpisala predmetno pogodbo, saj je ves čas postopka zatrjevala, da jo je podpisala kot direktorica družbe C. d.o.o., kar je razvidno tako iz odgovora na tožbo, kot tudi iz zapisnika o glavni obravnavi (zatrjevano nasprotje med razlogi in vsebino listin). Argument v prid trditvam toženke je tudi dejstvo, da je prav družba C. d.o.o. lastnik poslovnih prostorov, kjer se nahaja oprema, ki je predmet sporne prodajne pogodbe, zaradi česar je edino logično, da jo odkupi prav družba. Nadalje navaja, da so protispisne ugotovitve sodišča, da je med pravdnima strankama nesporna izročitev premičnin toženki in neizpolnitev obveznosti slednje v dogovorjenem roku. Sámo sodišče namreč v nadaljevanju navaja, da se toženka protivi plačilu, ker uveljavlja pobotno terjatev (s čimer je obveznost plačila prenehala), medtem ko je blago prevzela gospodarska družba kot kupec. Prav tako so zmotni razlogi sodbe v zvezi z uveljavljanim pobotnim ugovorom ter trditvami toženke o pred pravdo poslanem predlogu kompenzacije (tožnica ni zanikala, da je slednjega prejela). Sodišče se, sklicujoč na pomanjkanje splošnih pogojev za pobotanje terjatve, sploh ni vsebinsko opredelilo do v pobot uveljavljanih terjatev in je obrazložitev izpodbijane odločitve v tem delu pomanjkljiva. Po navedenem pritožbenemu sodišču predlaga, da ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov celotnega postopka, vključno s priglašenim pritožbenimi stroški.

Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je neutemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

Prav tako nista podani pritožbeno smiselno zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka po 14. oz. 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima takšnih nejasnosti oz. nasprotij v odločilnih dejstvih, da je ne bi bilo moč preizkusiti, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se o vsebini listin navaja v razlogih sodbe in med samimi temi listinami. Glede na izrecne pritožbene navedbe v tej zvezi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da okoliščine v zvezi z navajanjem prebivališča toženke ne predstavljajo za odločitev v zadevi odločilnega dejstva.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do bistvenega spornega vprašanja v zadevi, kdo je kupec po predmetni prodajni pogodbi z dne 01.10.2007 in v tej zvezi do ugovora pasivne legitimacije toženke. Dejanske okoliščine v tej zvezi je ugotovilo z vpogledom v pogodbo o prodaji (list. priloga A3 spisa), ki je temelj obravnavanega tožbenega zahtevka na plačilo kupnine. V le-tej je uvodoma navedeno, da je kupec „gospa R. T.“, pri tem zapisu pa je še dodan njen EMŠO, ki ga je toženka pripisala ročno. Prav tako pa je na koncu pogodbe kot kupec navedena toženka z imenom in priimkom. Glede na takšen pogodbeni zapis je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je šteti za kupca po navedeni pogodbi toženko kot fizično osebo in ne morebiti družbe C. d.o.o. , katere direktorica je bila toženka. Strinjati se je tudi z njegovo argumentacijo, da na drugačen zaključek v konkretni zadevi ne more vplivati dejstvo, da je zraven podpisa toženke na obeh straneh pogodbe odtisnjen žig družbe C. d.o.o., in toženka z drugačnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. V tej zvezi tudi ne vzdrži utemeljevanje toženke, da je glede na okoliščino, da je gospodarska družba lastnica poslovnih prostorov, kjer se je nahajala oprema, ki je predmet prodajne pogodbe, edino logično, da ta odkupi predmetno opremo. Tudi toženka (fizična oseba) kot kupec ima lahko različne interese za takšen odkup (zgolj primeroma je navesti možnost oddaje opreme v najem ali nadaljnjo prodajo družbi C. d.o.o.).

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi v pobot uveljavljane terjatve, čeprav je sodišče prve stopnje v utemeljitev navedlo nekoliko nejasne ter deloma nepravilne razloge. Ob sicer pravilno citiranem določilu 311. člena Obligacijskega zakonika, ki določa pogoje za pobotanje terjatev, se je zmotno postavilo na stališče, da ni moč v pobot uveljavljati terjatve, ki je sporna po temelju in po višini. Ni namreč ovir, da bi sodišče v okviru obstoječe pravde (ob predpogoju, da so izpolnjeni ostali pogoji za pobot) kot predhodno vprašanje ugotovilo, ali terjatev obstoji in do katere višine je pobotni ugovor utemeljen. Vendar pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da v danem primeru ni izpolnjen že temeljni pogoj za pobotanje terjatev – vzajemnost. Terjatev na plačilo kupnine ima tožnica glede na zgoraj obrazloženo do toženke kot fizične osebe, medtem ko iz trditev, ki jih je v utemeljitev pobotnega ugovora navedla toženka ter iz v ta namen predloženih dokazov (predlog kompenzacije – priloga B3 spisa, bremepis št. 1/2007 – priloga B4 spisa), nedvomno izhaja, da ima (oz. naj bi imela) v pobot uveljavljano terjatev do tožnice družba C. d.o.o.. Ker torej dolžnik in upnik vtoževane terjatve ter nasprotne v pobot uveljavljane terjatve nista isti osebi, ni vzajemnosti, s tem pa tudi ne pogojev za opravo kompenzacije. Glede na navedeno v tej zvezi ni bistveno, ali je tožnica prejela predlog kompenzacije ter bremepis, kot to zatrjuje toženka, ki v pritožbi obširno graja zaključek sodišča prve stopnje, da tega ni uspela dokazati.

Ob nadaljnjem upoštevanju dejstev, da je tožnica svojo pogodbeno obveznost (izročitev predmetne opreme) izpolnila ter da toženka dejansko kupnine, katere dogovorjena višina med strankama ni sporna, ni poravnala (zmotno misleč, da je njena obveznost prenehala s kompenzacijo), je tako sodišče prve stopnje pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožba stroškovne odločitve sodišča prve stopnje sicer izrecno ne graja, ker pa je izpodbijana sodba v celoti, je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus uporabe materialnega prava ter presodilo, da je tudi ta pravilna.

Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov in jih je zato dolžna kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).