Jedro

Državni tožilec je glede na 344. člen ZKP upravičen spremeniti obtožbo, ko sam, po lastni presoji, na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi, dejansko stanje oceni kot tako, da mu je treba ustrezno prilagoditi opis dejanja v tenorju obtožbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega B. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter na 100,00 EUR odmerjeno povprečnino.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče nepravilno uporabilo določbo 344. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, da se izpodbijana sodba spremeni in obsojenega oprosti; podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo prvostopenjskemu sodišču. 4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka navedla, da ta ni utemeljena in naj se zato zavrne. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti je obsojenčev zagovornik oporeka zaključkom sodišča, kot jih je napravilo na podlagi izpovedb posameznih prič (B., Ž., H., L., Z.), saj naj bi iz zapisnikov o njihovih zaslišanj izhajalo drugače in v utemeljitev takega stališča povzema dele izpovedb posamezne od navedenih prič. Vložnik zahteve nadalje meni, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni konkretno opredelilo, zakaj je nekaterim pričam verjelo drugim pa ne in se ne strinja z zaključkom sodišča, da je poškodbo oškodovancu povzročil prav obsojenec, kar naj bi sodišče oprlo na izpovedbe tudi „drugih prič“ in ne le oškodovančeve. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da je bil prav obsojeni B. K. tisti, ki je skupaj z njegovo družbo, vzel „plato piva“, zaradi česar je zatem nastal spor. Tako zaključevanje sodišča naj bi bilo v nasprotju z vsebino zapisnikov o izpovedbah zaslišanih prič.

6. V zvezi z navedenimi razlogi Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve vsebinsko ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč v resnici ponuja svojo dokazno oceno izpovedb zaslišanih prič v zvezi z obravnavanim dogodkom, pri katerem je prišlo do poškodbe oškodovanca. Na ta način pa uveljavlja nedovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vložnik zahteve nadalje meni, da je državni tožilec spremenil obtožbo na nedopusten način, tako da je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo pravilno konkretiziral posledico obsojenčevega dejanja (kot začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa), čeprav se dejansko stanje v tem pogledu na glavni obravnavi ni v ničemer spremenilo. Obtožba je bila zato spremenjena v nasprotju z določbo 344. člena ZKP in bi bil obsojenec lahko „obsojen kvečjemu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe“ (glede na prvoten opis dejanja).

8. Zahteva za varstvo zakonitosti je tudi v tem delu neutemeljena, saj je bil glede na 344. člen ZKP državni tožilec upravičen spremeniti obtožbo, ko je sam, po lastni presoji, na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi, dejansko stanje ocenil kot tako, da mu je treba ustrezno prilagoditi opis dejanja v tenorju obtožbe. Temu opisu, po spremenjeni obtožbi, je sodišče v izpodbijani sodbi sledilo, ko je tudi samo ugotovilo, da je ta zakonski znak, v pomenu posledice, ki opredeljuje hudo telesno poškodbo kot kaznivo dejanje po 123. členu KZ-1, dokazan.

9. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 150,00 EUR.