Jedro

Začasni zastopnik zastopa stranko vse dotlej, dokler toženec ali njegov pooblaščenec sama ne prideta na sodišče. Začasno zastopstvo pa preneha, kakor hitro se toženec pojavi in to sporoči sodišču. Ko sodišče izve za tožencev naslov postopka ne prekine ampak ga nadaljuje z začasnim zastopnikom, dokler se stranka sama ne pojavi.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 435.402,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 1997 dalje pa do plačila in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 1999 dalje. Za znesek 5.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožena stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti iz sklenjene posojilne pogodbe s komitentom tožeče stranke, ta pa je potem na podlagi cesijske izjave prenesla terjatev na tožečo stranko. Toženo stranko je v tem postopku zastopal začasni zastopnik, ki ga je sodišče postavilo s sklepom z dne 22. 1. 1999, ker je bilo prebivališče za toženo stranko neznano, v postopku pa ni imela pooblaščenca. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. V pritožbi je navedla, da jo je začasni zastopnik obvestil o pravdni zadevi, zato predlaga, da od sedaj naprej spet sam opravlja pravdna dejanja. Sodba, s katero je bilo odločeno, da mora plačati Z. T., O. e. C. 435.200,00 SIT s pripadki, mu ni bila vročena, o njej pa ga je začasni zastopnik obvestil telefonično. Začasni zastopnik ni poznal dejanskega stanja, sam ni imel možnosti, da ga pojasni, zato predlaga, da se ta sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno sojenje, v katerem se bo lahko osebno izjavil o odločilnih dejstvih, ki jih sedaj ne pozna. Sodišče tudi prosi za taksno oprostitev. Pritožba ni utemeljena. Potem, ko je sodišče prve stopnje skušalo brezuspešno tožencu večkrat vročiti vabilo na glavno obravnavo, mu je na predlog tožeče stranke, s sklepom z dne 22. 1. 1999 v skladu z določbo čl. 84 ZPP/77 postavilo začasnega zastopnika. Tako je toženo stranko v tem postopku zastopal začasni zastopnik, kateremu je sodišče tudi pravilno vročilo sodbo. Začasni zastopnik zastopa stranko vse dotlej, dokler toženec ali njegov pooblaščenec sama ne prideta na sodišče. Takoj, ko sodišče postavi tožencu začasnega zastopnika, ni več dolžno iskati toženčevega prebivališča, saj je vročitev pravilna, če se opravi začasnemu zastopniku. Začasno zastopstvo pa preneha, kakor hitro se toženec vrne in to sporoči sodišču. Ko sodišče izve za toženčev naslov, ne prekine postopka, pač pa ga nadaljuje z začasnim zastopnikom, dokler se stranka sama ne pojavi na sodišču. Torej mora biti stranka, ki ji je postavljen začasni zastopnik, aktivna, kar pa v konkretnem primeru pomeni, da je bila vročitev sodbe pravilno opravljena, ko je bila opravljenena začasnemu zastopniku. Toženec bi moral sam od začasnega zastopnika dobiti sodbo ali se pojaviti na sodišču in zahtevati vročitev in si tudi pregledati spis. Toženčeva pritožba je pravočasna, saj jo je vložil v 15 dneh od vročitve sodbe začasnemu zastopniku, vendar pa v pritožbi ne navaja nobenega takšnega dejanskega stanja, ki bi povzročilo dvom v zaključke sodišča prve stopnje. Njegove trditve so le pavšalne, ne pove, katera dejstva naj bi sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju ugotavljalo z njegovim zaslišanjem. Ni res, da sam do sedaj ni imel možnosti pojasniti dejanskega stanja, saj bi lahko ves čas sodeloval v postopku, v kolikor ne bi izginil pa tudi v pritožbi bi lahko navajal tista dejstva, zaradi katerih bi lahko sodišče odločalo drugače. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je vpogledalo posojilno pogodbo, cesijsko izjavo in zaključilo, da toženec obveznosti iz te pogodbe ni izpolnjeval, saj računov, ki so mu bili izstavljeni ni plačeval. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje ne dvomi. Toženec pa v pritožbi teh zaključkov ni izpodbijal, ni zatrjeval, da je dolg poravnal, zato pritožba ni utemeljena. Razlogi v sodbi sodišča prve stopnje so prepričljivi. Sodišče je od dneva vložitve tožbe tožeči stranki tudi priznalo plačilo zakonskih zamudnih obresti in pravilno zaključilo, da je bil toženec od tega datuma dalje v zamudi. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo čl. 353 ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. O pritožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa bo moralo odločati sodišče prve stopnje.