Jedro

Tožnica s tem, ko je telefonsko številko, s katero je razpolagal delodajalec, uporabila z namenom, da pokliče stranko in se ji opraviči, ni storila kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi imela znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov. Zaradi tega dejanja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z oznako ..., ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki dne 5. 8. 2011 kot nezakonito in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni prenehalo, temveč še traja ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto plačo od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati znesek neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter ji priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 681,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje na prvo stopnjo. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, kajti na navedeno pravno podlago se je tožena stranka sklicevala zgolj v glavi odpovedi, pri čemer niti ni navedla zakonske dikcije, medtem ko iz besedila sporne odpovedi jasno izhaja kot razlog za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev znake kaznivega dejanja po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kakor tudi hujše kršitve pogodbe o zaposlitvi oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je bilo namreč v izredni odpovedi, pred tem pa v pisni obdolžitvi in v vabilu na zagovor pred izredno odpovedjo, očitano, da je 14. 7. 2011 osorno odvrnila stranki A.A. naj drugič jasno pove kaj želi ter da ne more brati misli, da je 13. 7. 2011 rezervirane HRK izplačala drugi stranki, zaradi česar je stranki A.B. bilo prodanih manj HRK, da se je neprimerno obnašala do stranke A.A., ko je s seboj prinesla kartonček ..., češ da naj bi nalepke ponaredila ter na to brez pravne podlage obdelovala njene osebne podatke, da je 17. 6. 2011 zavrnila polog denarja, ker ni bil pravilno obrnjen in pri tem opozorila druge stranke v poslovalnici da ima stranka pred bančnim okencem večjo količino denarja, da je kljub opozorilom, da se med odmorom vsa gotovina hrani v trezorski omari ..., puščala kovance na bančnem okencu ter da je dnevno prenašala ročno blagajno čez prehod poslovalnice v času odprtja poslovalnice, ko so bile stranke že ali še v poslovalnici. Glede na navedeno je torej jasno, da je bil razlog podane izredne odpovedi tako kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima kršitev znake kaznivega dejanja, kakor tudi naklepna oziroma iz hude malomarnosti storjena hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer kršitev 35. člena ZDR ter pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je zaradi navedenega storjena bistvena kršitev določb po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožena stranka ugovarja zaključkom sodišča glede očitanih kršitev in sicer v zvezi z očitkom glede zavrnitve pologa denarja, ker naj bi bil obrnjen napačno, tožena stranka pojasnjuje, da so zaradi ravnanja tožnice tretje osebe slišale zaupen podatek o tem, koliko denarja stranka polaga. Šlo je za večje število bankovcev in za bankovce večje vrednosti (500,00 EUR). Bančno poslovanje kjer imajo posamezniki prost vstop predstavlja veliko tveganje z vidika varnosti ljudi in premoženja. Banke imajo tako regulativo na tem področju, s katero se skušajo omejiti tveganja. Tožničino ravnanje je bilo v nasprotju s skrbnostjo, ki se v teh primerih pričakuje od bančnega delavca. Tožnica ni ravnala niti s skrbnostjo povprečnega človeka. Varnost sebe, zaposlenih kakor strank je tožnica ogrožala večkrat, med drugim tudi s tem, ko je v času, ko so bile v poslovalnici še stranke prečkala poslovalnico in se odpravila proti trezorju, kamor je odnesla ročno blagajno. Ker je šlo za ponavljajoče ravnanje, bi lahko le-to spremljali in izkoristili priložnost morebitni storilci za izvršitev kaznivega dejanja. Prav tako je na blagajniškem pultu puščala kovance. Z opisanimi ravnanji je povzročila nevarnost za življenje sebe, sodelavcev in strank ter premoženje le teh. Tako ravnanje pa kaže tudi na naklepno hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. V zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe osebnih podatkov, ko je tožnica na nedovoljen način pridobila telefonsko številko stranke, je sodišče napačno presodilo, da ni izkazan namen za katerega je tožena stranka pridobila osebni podatek stranke. Osebni podatki strank banke so poleg določb Zakona o varstvu osebnih podatkov, varovani še s specialnim predpisom in sicer Zakonom o bančništvu (člen 214 in naslednji). Ta določa, da mora banka kot zaupne varovati vse podatke, dejstva in okoliščine o posamezni stranki, s katerimi razpolaga, ne glede na način, na katerega je pridobila te podatke, pri čemer delavci banke, ki so jim na kakršenkoli način dostopni zaupni podatki, teh podatkov ne smerjo sporočiti tretjim osebam niti jih sami uporabiti ali omogočiti, da bi jih uporabile tretje osebe. Obdelava osebnih podatkov je torej dovoljena le v primerih, ko obdelavo dovoljuje zakon, oziroma je dana osebna privolitev osebe na katero se osebni podatek nanaša. Neobstoj zakonske podlage predstavlja izpolnitev znakov kaznivega dejanja po 143. členu Kazenskega zakonika, ki določa, da se kaznuje tisti, ki uporabi osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi zakona, v neskladju z namenom njihovega zbiranja ali brez osebne privolitve osebe, na katero se osebni podatki nanašajo. Kaznivo dejanje s strani tožnice je bilo storjeno, ko je tožnica zlorabila osebni podatek stranke (telefonsko številko) z namenom pojasnjevanja svojega ravnanja pri opravljanju svojega dela. Sodišče pa od tožene stranke zahteva, da dokaže namen zbiranja osebnega podatka, kar za obstoj znakov kaznivega dejanja ni relevantno. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka predlaga ugoditev pritožbi.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša pritožbene stroške. Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi bilo iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da gre tako za kršitev 1. alinee, kakor tudi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. V odpovedi namreč prav nikjer ni omenjena 2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR. Zakon jasno določa razloge, zaradi katerih lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, 2. odstavek 86. člena ZDR pa določa, da mora ta razlog tudi pisno obrazložiti. Tožena stranka je navedla kot razlog 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR in ta razlog pisno obrazložila. Tožena stranka zaključka sodišča prve stopnje niti ne izpodbija, temveč skuša v pritožbi le izkazati znake kaznivega dejanja, kar pa je absolutno prepozno, saj tega ni storila v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Da gre za nepravočasno utemeljevanje zatrjevanih kršitev in s tem v zvezi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi govori tudi dejstvo, da tožeča stranka s takšnimi očitki oziroma navedbami ni bila seznanjena pred podajo zagovora, zato se do njih ni mogla ustrezno opredeliti. Z navedbami pritožbe tožeča stranka niti ne zanika, še več pritrjuje, da naj bi pri očitanih kršitvah v večjem delu šlo za kršitev iz 2. alinee in ne 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Dejstvo, da tega ni navedla v izredni odpovedi, nikakor ne more iti na škodo tožene stranke kot delavca in šibkejše stranke v medsebojnem razmerju, saj ni zanemariti, da gre pri toženi stranki za delodajalca z več kot 3000 zaposlenimi, ki ima organizirano pravno službo, torej usposobljen strokovni kader za takšna vprašanja, zato je utemeljeno pričakovati, da bo delodajalec spoštoval predpise in v konkretni zadevi zadevo speljal v skladu z veljavnimi predpisi. Nevednost ali pomota tožene stranke nikakor ne more iti na škodo tožeči stranki kot delavki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Neutemeljen je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Iz vpogleda v listino A7 izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da iz navedene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih. V navedeni odpovedi sicer ni nikjer obrazloženo, katera od očitanih kršitev delovnih obveznosti naj bi vsebovala znake določenega kaznivega dejanja, kot to opredeljuje navedena zakonska določba. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi so opisana dejanja, ki naj bi predstavljala kršitev delovnih obveznosti, pri čemer je tožena stranka tožnici očitala, da je kršila določbo 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ta pa določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Poleg tega je izredna odpoved podana zaradi neupoštevanja navodil za blagajniško in trezorsko poslovanje v poslovni mreži in kršitev pogodbe o zaposlitvi. Iz odpovedi nikjer ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče v zvezi s pravno podlago, ki jo je uporabila tožena stranka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno ugotovilo dejansko stanje neutemeljene, v posledici tega pa je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nasprotno, sodišče prve stopnje je sodbo napisalo razumljivo in temeljito obrazložilo pravno in dejansko stanje. Zato jo je mogoče preizkusiti, dejstvo, da se tožena stranka z dokaznimi zaključki ne strinja, pa ne predstavlja pritožbenega razloga po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da odpovedni razlogi predstavljajo razloge po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, to je, da imajo kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti vse znake kaznivega dejanja. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, mora znake kaznivega dejanja ugotoviti že delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer mora očitano kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi opredeliti tako, da je iz te opredelitve razvidna tako konkretna kršitev kot tudi znaki kaznivega dejanja, ki jih izpolnjuje kršitev (enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v naslednjih odločbah opr. št. VIII Ips 87/2004, VIII Ips 215/2004, VIII Ips 125/2006, VIII Ips 318/2006, VIII Ips 475/2006, VIII Ips 101/2007, …). Kljub temu, da tožena stranka tega v odpovedi pogodbe ni storila in je šele v odgovoru na tožbo navajala, katere znake kaznivega dejanja naj bi izpolnila tožnica s svojimi kršitvami, je sodišče prve stopnje preizkusilo ali očitane kršitve izpolnjuje znake katerega od kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da očitana dejanja ne izpolnjujejo znakov kaznivih dejanj.

V pritožbi tožena stranka vztraja le še na tem, da je tožnica s tem, ko je na telefonsko številko, s katero je razpolagala banka poklicala stranko z namenom, da se ji opraviči, storila zlorabo osebnih podatkov in izpolnila znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 143. člena KZ-1, ki določa, da se kaznuje tisti, ki uporabi osebne podatke, ki se obdelujejo na podlagi zakona, v neskladju z namenom njihovega zbiranja ali brez osebne privolitve osebe na katero se osebni podatki nanašajo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi tožnica s tem svojim dejanjem zlorabila osebni podatek. Tožena stranka namreč ni dokazala, kakšen je bil namen zbiranja osebnega podatka – telefonske številke stranke, zato ni mogla uspeti s svojimi trditvami, da je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov. Povsem zmotno je stališče pritožbe, da za ugotovitev obstoja znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 143. člena KZ-1 ni relevantno, na kakšni podlagi in za katere potrebe ter kateri osebni podatki se zbirajo. Osebni podatki so res varovani na podlagi različnih predpisov, kar v tem sporu sploh ni sporno, sporno pa je vprašanje, v kakšne namene je tožena stranka zbirala tudi telefonske številke strank in tako tudi ni dokazala, da uporaba telefonske številke za opravičilo stranki, ni v skladu z namenom zbiranja navedenega osebnega podatka. Tega ne dokazuje tožena stranka niti v pritožbi. Zato je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da očitana kršitev ne predstavlja kršitve po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z ostalimi kršitvami, ki predstavljajo kršitve predpisov tožene stranke, to je pogodbenih obveznosti, navodil za blagajniško in trezorsko poslovanje v poslovni mreži, ker predstavljajo te kršitve kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, za katere delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, česar pa tožena stranka ni storila. Zato sodišče utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugi pravni podlagi, to je po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni moglo presojati. Sodišče je namreč moralo presojati utemeljenost odpovednega razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, kot je bil naveden v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo in razloga, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi pritožbe. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.