Jedro

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala t. j. 408. člen ZFPPIPP, na kar stranki tudi nista mogli računati, saj je bil sklep o odpustu obveznosti izdan v ponovljenem sojenju, v katerem pa sodišče prve stopnje glavne obravnave ni razpisalo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje ne more odgovoriti na pritožbene navedbe glede namerne povzročitve škode, saj izpodbijana sodba o tem nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (točka II in III izreka).

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi (točka I izreka).

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo in sklepom odločilo:

I. da se postopek, ki je bil prekinjen, nadaljuje z dne 29. 6. 2021,

II. da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 60.270,49 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 dalje do plačila in ji povrne stroške postopka,

III. da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.565,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo in sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, še zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo in sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje z napotilom, da sodišče odloča prednostno ter da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno odločalo glede tožbenega zahtevka na plačilo zneska 60.270,49 EUR s pripadki in glede povračila pravdnih stroškov.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru St 000/2017 z dne 19. 9. 2017 začet postopek osebnega stečaja, vsled česar je bil predmetni postopek prekinjen, dokler ga ni upravitelj z vlogo z dne 28. 6. 2021 prevzel, zato se je postopek z 29. 6. 2021 nadaljeval v skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP. Po vpogledu v stečajni spis Okrožnega sodišča v Kopru St 000/2017 je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka dne 9. 7. 2018 (p. d. 62) terjatev, ki je predmet te pravde, prijavila v postopku osebnega stečaja (C3). Iz drugega dodatnega sklepa o preizkusu terjatev z dne 18. 3. 2019 (p. d. 83 – C4) in drugega dodatnega končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 16. 3. 2019 (p. d. 82 – C5) izhaja, da je bila terjatev tožeče stranke v celoti prerekana s strani stečajnega upravitelja in da mora terjatev v drugem postopku uveljavljati upnik (tožeča stranka). Toženec je v stečajnem postopku vložil predlog za odpust obveznosti, ki mu je bilo ugodeno s sklepom z dne 8. 12. 2017 in dolžniku določeno preizkusno obdobje treh let, nato pa so bile s sklepom o odpustu obveznosti z dne 15. 12. 2020 (p. d. 131 – C7) dolžniku odpuščene obveznosti. Sklep je postal pravnomočen 5. 1. 2021. 7. Tožeča stranka v pritožbi ni navedla razlogov, zakaj se ne strinja z izpodbijanim sklepom o nadaljevanju prekinjenega postopka (gola pritožba). Zato je sodišče druge stopnje opravilo le preizkus sklepa po uradni dolžnosti, ki pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje po določilu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zoper sklep zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo zneska 60.270,49 EUR, kar je tožeča stranka uveljavljala s spremembo tožbe z dne 22. 7. 2015. Namesto vračila 565 parov obutve iz trgovine v A. je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 32.603,85 EUR in namesto vračila 485 parov obutve iz trgovine v B. je zahtevala plačilo zneska 27.666,64 EUR. Odpust obveznosti v skladu s prvim odstavkom 408. člena ZFPPIPP učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, razen za terjatve, navedene v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Ker terjatev, ki je predmet tega postopka, po presoji prvostopenjskega sodišča ne spada med terjatve, za katere odpust obveznosti ne učinkuje po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da tožeča stranka po spremembi tožbe uveljavlja odškodninski zahtevek, toženec pa je škodo zakrivil namenoma, saj je dobesedno ukradel 1050 parov obutve tožeči stranki. Zato bi po prepričanju pritožnice sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugotoviti, da odpust obveznosti za škodo, ki je bila povzročena namenoma, skladno s 5. točko drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP ne velja.

10. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo brez razpisa naroka odvzelo tožeči stranki možnost, da poda dejstva, ki so pomembna za odločitev, da vtoževane terjatve niso predmet odpusta obveznosti. V prvem sojenju namreč tožena stranka še ni dosegla odpusta.

11. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala t. j. 408. člen ZFPPIPP, na kar stranki tudi nista mogli računati, saj je bil sklep o odpustu obveznosti izdan v ponovljenem sojenju, v katerem pa sodišče prve stopnje glavne obravnave ni razpisalo.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Sodišče druge stopnje ne more odgovoriti na pritožbene navedbe glede namerne povzročitve škode, saj izpodbijana sodba o tem nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti, saj višje sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti navedenih pomanjkljivosti, brez da bi poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa. Razveljavitev pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (353. člen ZPP).

15. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če na kakšno vprašanje morebiti ni podan izrecen odgovor, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe stranka v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.1

16. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. US RS sklep Up-492/01-5 in VS RS sklep III Ips 84/2017.