Jedro

Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je po presoji sodišča podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo navedene določbe ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami.

Vendar se po oceni sodišča očiten dvom v istovetnost pri tožniku poraja predvsem iz razloga popolne neaktivnosti v zvezi s pridobitvijo rojstnega lista, za katerega je samoiniciativno obljubil, da ga bo skušal pridobiti. Sodišče zaradi njegove več kot desetdnevne neaktivnosti v Centru za tujce ne more slediti njegovi obljubi, da bi v Azilnem domu izpolnil obljubo in skušal pridobiti dokumente oziroma vsaj ustrezne podatke o svoji identiteti, saj bi s telefonom, kot navaja, da bi poizkusil v Azilnem domu, lahko storil enako tudi v Centru za tujce, kjer se prosilcem omogoča dostop tako do telefona kot računalnika. Glede na navedeno sodišče meni, da so tudi po zaslišanju izkazani pogoji za tožnikovo pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-1683/2020/4 (1312-14) z dne 7. 8. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na podlagi prve in tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker je bilo prosilcu že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in sklenila, da bo pridržan na prostore Centra za tujce od 7. 8. 2020 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 7. 11. 2020, z možnostjo podaljšanja za en mesec. V obrazložitvi je navedla, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje sklepa prosilec ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo, v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Poraja se utemeljen dvom v osebne podatke prosilca, ki je osebne dokumente odvrgel v Turčiji in se ne želi vrniti v Maroko. Meni, da je razlog, zaradi katerih ne želi dostaviti dokumentov, razkritje njegovih pravih osebnih podatkov, s katerimi bi ga Slovenija lažje vračala na Hrvaško oziroma izvorno državo. Podani pa so tudi razlogi po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je prosilec podal prošnjo za mednarodno zaščito takoj po tem, ko mu je bila izdana odločba o vrnitvi z dne 20. 7. 2020. Organ je prepričan, da je to storil z namenom preprečitve vrnitve na Hrvaško. Kolikor bi dejansko želel zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, bi to lahko storil v treh dneh pred prijetjem s strani policije, ko je hodil po Sloveniji, nenazadnje pa tudi v postopku s policijo 20. 7. 2020, pa tega ni storil. Potrdil je tudi, da se je odločil podati namero šele v Centru za tujce, ker se je bal, da bi bil deportiran iz Slovenije nazaj na Hrvaško. Ker prosilčeva ravnanja izkazujejo njegovo izrazito begosumnost je v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 omejil gibanje na prostore Centra za tujce.

2. Tožnik izpodbija sklep zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi z omejitvijo gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti bi morala toženka utemeljiti dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, saj dvom ne more obstajati kar sam po sebi. Poudarja, da tožnik ni spreminjal osebnih podatkov, kar izhaja iz dokumentacije. V zvezi z omejitvijo gibanja po tretji alineji opozarja na protest beguncev v Centru za tujce Postojna, ker se že več dni verižno vrača tujce v Bosno in Hercegovino, razlogi za protest pa so jasni, Slovenija jih želi protipravno vrniti na Hrvaško, brez možnosti pritožbe. Oporeka, da okoliščine, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito takoj, ko mu je bila izdana odločba o vrnitvi z dne 20. 7. 2020, kažejo na podanost razlogov iz tretje alineje. Z navedenim se ne strinja in opira svoje nestrinjanje na sodbo Upravnega sodišča I U 1112/2020, iz katere izhaja, da toženka ni pravilno uporabila objektivnega merila, ko je štela, da je podal prošnjo s ciljem, da se prepreči odstranitev, saj je to bistvena sestavina vsake prošnje za mednarodno zaščito in v konkretnem primeru ni izkazana utemeljena domneva, da je šlo za zlorabo postopka. Sklicuje se tudi na sodbe Upravnega sodišča I U 216/2020, I U 1051/2020, I U 1074/2020, iz katerih izhaja, da je omejitev gibanja dopustna le, če bi lahko toženka na podlagi predhodno določenih objektivnih meril sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Kot izhaja iz sodbe I U 1112/2020 pa bi tudi po ugotovitvi objektivnega kriterija za omejitev gibanja bilo treba opraviti tudi test nujnosti. Sklicuje se na 15. uvodno izjavo Recepcijske direktive II. Poudarja, da je razlog, zakaj je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito lahko tudi preprečitev vrnitve na Hrvaško. Tožnik je pojasnil, da je imel kontakt s hrvaško policijo ob prvem prečkanju Hrvaške in takrat so se ga lotili fizično. V konkretnem primeru je razvidno, da je tožniku bila vročena odločba o vrnitvi, vendar brez prevoda in na njej tudi ni viden podpis tujca. S tem se poraja dvom o pravici do pravnega sredstva tujca zoper odločbo o namestitvi tujca v Center za tujce zaradi njegove odstranitve. Napačna je tudi presoja toženke v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, po katerem je mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v posameznem primeru. Opozarja tudi na četrti odstavek 84. člena, ki ni bil uporabljen pravilno in tudi ne v duhu določbe. Dodatna vprašanja o tem, ali je tožnik razumel zakaj mu je gibanje omejeno ter ali želi dodatno razlago, ne zadoščajo in tudi ne nadomeščajo zakonskih dolžnosti organa. Tožnik s pravimi razlogi ni bil seznanjen in mu tudi niso bili obrazloženi. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oziroma podredno vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3. Hkrati s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), in sicer, da sodišče do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu, stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

4. Tožena stranka je na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe odgovorila, prereka tožnikove navedbe in se sklicuje na izpodbijani sklep. Predlaga zavrnitev tožbe in predloga K točki I:

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve in tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, pravilno in zakonito izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce v Postojni.

7. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo - prva alineja prvega odstavka in po tretji alineji prvega odstavka istega člena takrat, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko omeji zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepa iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali pa če je prosilec samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

8. V konkretnem primeru se je tožniku gibanje omejilo iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja na Center za tujce Postojna.

9. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je po presoji sodišča podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Za presojo, ali gre za očiten dvom, so bistvene tožnikove individualne okoliščine in razlogi, zaradi katerih tožnik svoje identitete ne izkaže s predložitvijo osebnega dokumenta. Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo navedene določbe ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami.

10. V izpodbijani odločbi kot take dodatne okoliščine, s katerimi utemeljuje obstoj očitnega dvoma v tožnikovo identiteto, toženka poudarja, da je ta podan, ker je tožnik osebne dokumente odvrgel v Turčiji ter da se ne želi vrniti v Maroko. Meni, da je razlog, zaradi katerega ne želi dostaviti dokumentov, razkritje njegovih pravih osebnih podatkov, s katerimi bi ga Slovenija lažje vračala na Hrvaško oziroma v izvorno državo. V kolikor ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, bi jih predložil. 11. Zgolj navedeno po mnenju sodišča ne bi zadoščalo za utemeljitev očitanega dvoma. Da pa je očiten dvom v tožnikovo istovetnost podan, pa se po izvedenem zaslišanju tožnika strinja tudi sodišče. Tožnik je v zvezi z izgubo potnega lista in osebne izkaznice (odvrženjem) v upravnem postopku povedal, da jih je odvrgel v Turčiji, na sodišču pa, da v Grčiji ter je svojo izpovedbo pojasnil šele po opozorilu in navedel, da je šlo za mejno reko. Poleg tega je ob podaji prošnje 7. 8. 2020 obljubil, da bo poskušal pridobiti rojstni list, ki ga ima doma v Maroku, vendar do zaslišanja na sodišču 19. 8. 2020, v zvezi s pridobitvijo dokumenta ni napravil ničesar, ob pojasnilu, da nima telefona, mama pa je nepismena, kar vse so razlogi, ki so mu bili znani tudi, ko je obljubil, da bo pridobil kopijo rojstnega lista. V Centru za tujce pa niti ni vprašal za možnost dostopa do telefona, da bi poklical prijatelja, za katerega trdi, da bi mu rojstni list lahko poslal. Iz razloga, ker v času od obljube do zaslišanja na sodišču, tožnik ni niti poskušal pridobiti dokumentov, ker se boji vračanja v Maroko (z izgovorom, da je splošno znano, da če nima dokumentov, da ga ne bodo vrnili v Maroko), tudi sodišče meni, da obstaja očiten dvom v tožnikovo identiteto, ki jo navaja pred organi v Sloveniji, tudi, ker je začasni dokument, ki ga je dobil v BiH tudi izgubil in sodišče ne more preveriti njegove trditve, da se je ves čas na poti identificiral s svojim imenom.

12. Tožnik v tožbi navaja, da bi toženka lahko imela temelj za izrek ukrepa le, če bi spreminjal podatke glede identitete, kot so ime, priimek, državljanstvo, datum rojstva, brez razumnega pojasnila zakaj je to storil. Ob navedeni trditvi sodišče soglaša s tožnikom, da tožnik svojih podatkov glede identitete ni spreminjal pred organi v Sloveniji, vendar pa ne more dokazati, da tega ni napravil na svoji poti iz Turčije. Vendar se, kot je sodišče že zgoraj navedlo, očiten dvom v istovetnost pri tožniku poraja predvsem iz razloga popolne neaktivnosti v zvezi s pridobitvijo rojstnega lista, za katerega je samoiniciativno obljubil, da ga bo skušal pridobiti. Sodišče zaradi njegove več kot desetdnevne neaktivnosti v Centru za tujce ne more slediti njegovi obljubi, da bi v Azilnem domu izpolnil obljubo in skušal pridobiti dokumente oziroma vsaj ustrezne podatke o svoji identiteti, saj bi s telefonom, kot navaja, da bi poizkusil v Azilnem domu, lahko storil enako tudi v Centru za tujce, kjer se prosilcem omogoča dostop tako do telefona kot računalnika. Glede na navedeno sodišče meni, da so tudi po zaslišanju izkazani pogoji za tožnikovo pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 13. V zvezi z omejitvijo gibanja po tretji alineji sodišče pojasnjuje, da morajo biti pogoji za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)1, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.2 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije3, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.4

14. Skladno s točko (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril (poudarek sodišča), vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

15. S tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja tudi v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-25 in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Zakon je sklep, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je bila prošnja vložena zaradi oviranja postopka vračanja, vezal na okoliščino, da je imel prosilec že možnost zaprositi za mednarodno zaščito (a tega ni storil), v ostalem pa je ugotavljanje in presojo okoliščin, iz katerih naj bi sledila ta utemeljena domneva, prepustil toženki. S tem je ZMZ-1 določil zgolj en kriterij, ki ga določa tudi Recepcijska direktiva II, to je, da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

16. Sodišče je v obravnavani zadevi opravilo zaslišanje tožnika v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 ter na tej podlagi opravilo presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tudi na podlagi stališča, da "možnost zaprositi za mednarodno zaščito" šteje za objektivno merilo v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Tako razume uporabljeno 3. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi toženka.

17. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da je za izrek ukrepa obveznega zadrževanja treba ugotoviti tri sklope zakonskih dejanskih stanj: 1. da je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v RS; 2. da je vložil prosilec prošnjo po omejitvi gibanja (le ob takem sosledju teka obeh postopkov je mogoč zaključek, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve); 3. da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito (pri čemer zadnji sklop zahteva tudi sklep o tem, da tega ni storil).

18. V zvezi z razlago tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da za ugotovitev zlorabe azilnega postopka zadostuje že ugotovitev, da je imel prosilec "možnost zaprositi za mednarodno zaščito" kot edinega objektivnega kriterija, sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega akta izhaja, da toženka šteje, da je izpolnjen objektivni kriterij "možnosti zaprositi za mednarodno zaščito" že na podlagi dejstva, da se je na ozemlju Slovenije, preden ga je prijela policija, tožnik nahajal tri dni, na poti pa se je ves čas izogibal policiji in hodil zato ponoči. Vendar pa je toženka spregledala kot relevantno, da je bil tožnik prijet nekaj kilometrov od Azilnega doma, kar kaže na resničnost njegovega namena, da v Sloveniji pride do Azilnega doma in tam zaprosi za azil. Zaslišan na sodišču je celo izjavil, da je namero za azil izrazil že policiji. Celo povedal je policiji, da je namenjen v Azilni dom, da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Res, da o tem zaprosilu v depeši policijske postaje ni ničesar, vendar pa lokacija tožnikovega prijetja kaže, da je bil tožnik namenjen v Azilni dom, posledično pa to potrjuje njegovo namero, da v Sloveniji vloži prošnjo za azil. Upoštevaje tožnikovo ravnanje do prijetja, ko mu je verjeti, da je bil v Sloveniji namenjen v Azilni dom, da vloži prošnjo za azil, tožniku ni mogoče šteti v breme, da tega ni storil na poti po Sloveniji, ter se je izogibal policiji. Sosledje dogodkov po prijetju, izdaja odločbe o vrnitvi 20. 7. 2020 in podaja namere 22. 7. 2020, pa kažejo, da se je vse dogajalo hitro, zato ob tožnikovem razumevanju postopka azila v Sloveniji, ki temelji zgolj na govoricah - podatkih, ki jih je pridobil od migrantov v BiH, ni mogoče domnevati, da je tožnik vložil prošnjo zgolj zaradi zavlačevanja postopka. Ker torej glede na navedeno objektivni kriterij ni izkazan, je toženka napačno uporabila tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 19. Toženka je izrekla izpodbijani ukrep obveznega zadrževanja na območje Centra za tujce po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da je izpodbijani ukrep obveznega zadrževanja utemeljen na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato je v nadaljevanju presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa tudi na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Določba drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 zahteva, da se ugotovi, da v posameznem primeru (individualno morajo obstajati razlogi povezani s tožnikom oziroma na tožniku) ni mogoče izreči ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, temveč na Center za tujce kot strožjega ukrepa. Na podlagi teh okoliščin sodišče s testom sorazmernosti preveri primernost izrečenega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce. Iz izpodbijanega sklepa pa razlogi, da prosilčevo ravnanje izkazuje izrazito begosumnost (kot toženka navaja) ne izhajajo. Toženka je zato zgolj s povzemanjem zakonskega besedila utemeljila svojo odločitev, kar pa za izrek ukrepa ne zadošča. 20. Glede na navedeno, ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabljeno materialno pravo, je sklep toženke nezakonit, zato ga je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

21. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

K točki II izreka:

22. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo uredi stanje kot predlaga tožnik do izdaje pravnomočne sodne odločbe o zadevi, če bi se tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

23. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato s tem povezano zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

1 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 2 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej na primer sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 3 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 4 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 5 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu.