Jedro

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (v izreku sodbe) ugotovilo, da je tožena stranka razrešila tožnika s funkcije direktorja brez utemeljenega razloga. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka (njen nadzorni svet) sicer zakonito sprejela odločitev o razrešitvi tožnika, ni pa dokazala obstoja utemeljenega razloga, ki bi opravičeval razrešitev.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče o zadevi odločalo že drugič in sprejelo diametralno nasprotno odločitev kot prvič. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka navaja, da je drugostopno sodišče upoštevalo kot dokaz nekaj, kar prvostopno sodišče ni izvedlo kot dokaz. Prvostopno sodišče nikjer ni zapisalo, da je prečitalo dvanajst pogodb, na katere opira svojo odločitev drugostopno sodišče. Tožena stranka je predložila številno dokumentacijo, ki dokazuje stanje družbe in jasno dokazuje tožnikovo nesposobnost za opravljanje funkcije direktorja. Sodišče je povsem spregledalo dve odločilni okoliščini: da tožnik od januarja 2001 do aprila 2001 ni sklenil niti ene pogodbe za opravljanje gradbenih del in da je dobiček družbe za leto 2000 znašal 449.748,97 SIT, tožnik pa si je kot nagrado za ustvarjeni dobiček izplačal 699.651,00 SIT.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka ne navede izrecno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje. Ker pa kršitev očita sodišču druge stopnje, gre smiselno lahko le za kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vendar je treba pri tem upoštevati, da tožena stranka napačno prikazuje, kaj sta sodišči navedli glede pogodb in glede izvedbe dokazov o teh pogodbah. Predvsem sodišče druge stopnje nikjer ne govori o "prečitanju pogodb" - saj v spisu tudi ni nobene pogodbe. Sodišče druge stopnje je upoštevalo kot dokaz (predložen s strani tožene stranke) le spisek pogodb za leto 2001 (priloga B6), ki ga je, tako kot izpoved tožnika o tem ali je in koliko pogodb sklenil v letu 2001, upoštevalo že sodišče prve stopnje. Zato ne gre za to, da bi sodišče druge stopnje izvedlo kakšen nov dokaz, ki ga ne bi izvedlo že sodišče prve stopnje. Gre le za odgovor sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da tožnik sploh ni sklenil nobene pogodbe.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zato navedb, ki se nanašajo na domnevno zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Vse navedbe v reviziji se nanašajo na nestrinjanje z dokazno oceno sodišča o dveh dejstvih: o tem, ali je tožnik sklenil v prvi polovici leta 2001 kakšno pogodbo, ter glede delitve dobička za leto 2000. V zvezi s prvo trditvijo že navedeno o izvedenih dokazih jasno pokaže, da so take trditve v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožena stranka sama. Ni mogoče predložiti spiska sklenjenih pogodb od 28.1.2001 do 29. 5. 2001 in sočasno trditi, da ni bila sklenjena nobena pogodba. Drugo pa je vprašanje, ali je bilo na podlagi teh pogodb zagotovljena zadostna oziroma planirana realizacija prihodkov. Tožniku ne v sklepu o razrešitvi ne v sodnem postopku ni bila očitana sklenitev premajhnega števila pogodb, temveč, da podjetje ni ustvarilo dovolj prihodkov. O tem in razlogih za to, sta obe sodišči izvedli dokaze in sprejeli dokazno oceno, ki jo v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati.

Očitek o izplačilu nagrade iz dobička za leto 2000 ni bil predmet sklepa o razrešitvi in tudi ne v postopku pred sodiščem prve stopnje. Šele v pritožbi z dne 21. 8. 2004 je tožena stranka to dejstvo začela uveljavljati kot enega od razlogov za razrešitev, čeprav je že v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2004 sama navajala, da ta očitek ni bil upoštevan med razlogi za razrešitev. Gre za novoto, ki jo ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje ne bi smela upoštevati. Sodišče prve stopnje je ni, sodišče druge stopnje pa le načelno ugotavlja, da je tožnik v skladu s pogodbo o zaposlitvi imel podlago za izplačilo dobička. Ni pa presojalo, ali je trditev tožene stranke sploh točna (tožnik je na obravnavi 6. 4. 2004 izjavil, da ni šlo za izplačilo dobička temveč plače), ker to vprašanje sploh ni bilo premet obravnave na prvi stopnji.

Tožena stranka uveljavlja nedovoljene revizijske razloge. Res je, da je to posledica tudi neobičajnega izreka prvostopne sodbe. Tožnik je namreč zahteval razveljavitev sklepa o razrešitvi in ugotovitev, da mu funkcija direktorja ni prenehala. Sodišče prve stopnje je - sklicujoč se na 23. člen ZDSS o nevezanosti na tožbeni zahtevek - odločilo tako, da je v izreku dejansko ugotovilo le dejansko podlago za razrešitev. O tem, kar je tožnik zahteval, torej o zakonitosti razrešitve, ima prvostopna sodba le razloge v obrazložitvi. Iz obrazložitve samo izhaja, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o razrešitvi neutemeljen. Vendar tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v tej smeri ne uveljavlja, in ker jih revizijsko sodišče ne more ugotavljati po uradni dolžnosti, je lahko presojalo prvnomočno sodbo le tako, kakršna je. In ker se izrek pravnomoče sodbe nanaša le na dejansko stanje, revizijskih navedb zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).