Jedro

Procesna legitimacija je procesna predpostavka, njen obstoj pa se presoja izključno glede na zatrjevanje tožnika. Če tožnik trdi, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja in če trdi, da je toženec zavezanec iz materialnopravnega razmerja, je tožba dopustna, obstoji tožnikova procesnega legitimacija. Če tožnik v postopku ne dokaže svojih trditev za utemeljenost zahtevka v razmerju do toženca, sledi meritorna odločitev: zavrnitev zahtevka. Ne gre za vprašanje dopustnosti tožbe, temveč za vprašanje neutemeljenosti zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2017 dalje do plačila (točka I izreka) in ji povrniti stroške pravdnega postopka prav tako v roku 15 dni v znesku 1.166,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (točka II izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnik in banka A. veljavno izvedla odstop terjatve, da je bilo pogoju seznanitve toženca zadoščeno z vročitvijo pogodbe preko sodišča v tem postopku. Pogodba o odstopu terjatve je bila sklenjena 27. 8. 2020, predlog za izvršbo pa je bil vložen 12. 2. 2020. Tako je ugotoviti, da sta banka A. in tožnik prenos terjatve izvedla šele po sprožitvi predmetnega postopka, to dokazuje, da v času vložitve predloga za izvršbo tožnik ni imel aktivne legitimacije, na to pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, saj predstavlja vprašanje aktivne legitimacije vprašanja materialnega prava, na katero mora paziti sodišče ves čas postopka. Tožnik ob sprožitvi sodnega postopka ni imel aktivne legitimacije, sodišče bi moralo njegov predlog zavrniti. Položaja v tej pravdi ni mogoče enačiti s situacijo, ko pride med postopkom do odtujitve stvari in posledične izgube aktivne legitimacije, v konkretnem primeru take legitimacije ni imel že od začetka, zaradi česar tega ni moč sanirati po sprožitvi sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Dalje je navajal, da 419. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar pa ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Tožnik ne le, da ne zatrjuje, da je bil toženec kadarkoli obveščen o prenosu terjatve, tega niti ne izkaže. Sodišče zaključuje, da je navedenemu zadoščeno s predložitvijo pogodbe o odstopu terjatve po sodišču, temu pa ne gre slediti. Toženec bi moral biti o odstopu terjatve obveščen neposredno s strani odstopnika, torej v konkretnem primeru s strani banke A., to nesporno ni bilo izvedeno. Glede na dejstvo, da toženec o odstopu terjatve ni bil obveščen, ni podane aktivne legitimacije tožnika za ta postopek, sodišče bi moralo tožbo tožnika zavrniti tudi iz tega razloga. Napačno je uporabilo materialno pravo. Toženec je podal še ugovor izpolnitve obveznosti in dejstvo je, da je toženec 2.800,00 EUR plačal, to niti ni bilo sporno, za preostanek pa je bila sklenjena kompenzacija. Po naročilu tožnika je toženec nekaj dni pred sklenitvijo prodajne pogodbe v skladišče v Žalec dostavil štiri kabine prenosnih WC – v vrednosti okoli 3.200,00 EUR. Te kabine ima tožnik še sedaj v svoji lasti in posesti, preostanek dolga pa je bil poravnan preko cesije. Toženec je lastnik gostinskega obrata v Slovenskih Konjicah, del dolga je s cesijo prenesel na tožnika, ki je bil tako poplačan v celoti. V zvezi z diksijev je toženec še pojasnil, da je šlo za ustno pogodbo, ki ima enako veljavo, kakor pisna pogodba. Toženec je WC-je dostavil tožniku, kakor sta se dogovorila. Sodišče dokaza z zaslišanjem toženca ni izvedlo, v tem delu je neutemeljeno nekritično sledilo zatrjevanju tožnika, posledično je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V posledici drugačne odločitve bo sodišče moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških in dolžnosti njihove povrnitve, toženec pa izpostavlja, da je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo stroške kilometrine. Po stališču sodne prakse se slednji ne priznajo v primeru, če stranka izbere odvetnika z drugega območja, če ima možnost angažirati odvetnika na območju sodišča. V konkretnem primeru je bilo tožniku na voljo več pooblaščencev iz kraja sedeža sodišča, v tem primeru toženec ni dolžan povrniti stroškov njegovega prihoda na sodišče. 3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe. Glede priznanih stroškov kilometrine pooblaščencu za prihod na sodišče pa je pojasnil, da sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna, da je po tožencu zagovarjano stališče že zdavnaj preseženo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne konkretizira pritožbenega razloga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo nobene od tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta pritožbeni razlog ni podan.

6. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni nasprotoval tožbenemu zahtevku glede zakonskih zamudnih obresti. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila med tožnikom in tožencem ter banko A. sklenjena 20. 11. 2017 pogodba o asignaciji in da je na njeni podlagi bil toženec dolžan tožniku plačati 6.300,00 EUR za zapadlostjo 24. 11. 2017 že ob vložitvi tožbe, oziroma predloga za izvršbo.

7. Iz podatkov v spisovnem gradivu pa izhaja, da je bil predlog za izvršbo vložen 3. 2. 2020. Torej pravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja tudi pogodba o asignaciji z vsebino, da banka A. (asignant) pooblašča toženca (asignata), da v njenem imenu v roku 8 dni od podpisa pogodbe plača na račun tožnika (asignatarja) celoten znesek 6.300,00 EUR in da pooblašča tožnika, da od toženca sprejme nakazilo, toženec pa s podpisom pogodbe izrecno in nepreklicno izjavlja, da v svojem imenu sprejema nakazilo, tožnik pa izjavlja, da v svojem imenu privoli v nakazilo za poravnavo terjatve do banke A. 8. Nakazilo po določbi 1035. člena OZ (asignacija) je institut, ki ima pravno naravo dvojne pooblastitve, njegov učinek pa je ta, da se s plačilom enega dolga poplačata dva dolga. Učinek pa nastopi, če asignat (v konkretnem primeru toženec) izjavi, da sprejema nakazilo (akcept), s tem pridobi asignatar (v predmetnem primeru tožnik) pravico do direktnega zahtevka nasproti asignatu (tožencu), izjava asignata (toženca) o akceptu nakazila daje asignatarju (tožniku) neposredno pravico zahtevati izpolnitev od asignata (toženca).

V obravnavani pravdni zadevi je ključno dejstvo, da pogodba o asignaciji vsebuje pooblastilo banke A. tožencu, da v njenem imenu plača na račun tožnika 6.300,00 EUR in vsebuje pooblastilo banke A. tožniku, da od toženca sprejme nakazilo, izjavo toženca o akceptu nakazila in izjavo tožnika, da v svojem imenu privoli v nakazilo za poravnavo terjatve do banke A. 9. Procesna legitimacija je procesna predpostavka, njen obstoj pa se presoja izključno glede na zatrjevanje tožnika. Če tožnik trdi, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja in če trdi, da je toženec zavezanec iz materialnopravnega razmerja, je tožba dopustna, obstoji tožnikova procesnega legitimacija. Če tožnik v postopku ne dokaže svojih trditev za utemeljenost zahtevka v razmerju do toženca, sledi meritorna odločitev: zavrnitev zahtevka. Ne gre za vprašanje dopustnosti tožbe, temveč za vprašanje neutemeljenosti zahtevka.

Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje smiselno ugovarjal neobstoj tožnikove stvarne legitimacije, smiselno enako trditev ponavlja v pritožbi, ugovor pa utemeljuje s trditvijo, da ob vložitvi tožbe (izvršilnega predloga) tožnik ni imel aktivne legitimacije za vložitev tožbe na podlagi dne 27. 8. 2020 sklenjene pogodbe o odstopu terjatve, sklenjene med banko A. in tožnikom, ker toženec o odstopu terjatve ni bil obveščen pred vložitvijo tožbe (oziroma predloga za izvršbo).

Glede na zgoraj obrazloženo je ob vložitvi predloga za izvršbo tožnik imel aktivno stvarno in procesno legitimacijo na podlagi po tožencu neprerekanih trditev o sklenjeni pogodbi o asignaciji.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožencu bila pogodba o odstopu terjatve vročena 4. 9. 2020 (listna št. 38) skupaj z dopolnjeno tožbo.

Ker se, kot je bilo obrazloženo zgoraj, tožnikova stvarna legitimacija (utemeljnost zahtevka) presoja na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob končanem obravnavanju v pravdnem postopku, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je toženec bil o odstopu terjatve obveščen najkasneje z vročitvijo pogodbe o odstopu.

Zato ni materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi pogodbe o cesiji z dne 27. 8. 2020, da je bil torej toženec o odstopu terjatve obveščen v skladu z določbo prvega odstavka 419. člena OZ in da je ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika neutemeljen.

10. V zvezi z izpodbijanjem višine tožniku prisojenega zneska pritožba zgolj ponavlja že pred sodiščem prve stopnje podane trditve o tem, da je iztoževana terjatev poravnana in o načinu, kako je bila poravnana. Ponavlja trditev, da je znesek 2.800,00 EUR toženec že plačal, čeprav to dejstvo za tožnika ni bilo sporno in čeprav je to dejstvo tožnik upošteval že pri vložitvi predloga za izvršbo, saj je bila predmet spora terjatev v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2017 dalje do plačila, kolikor znaša razlika med celotno terjatvijo 6.300,00 EUR in delnim plačilom 2.800,00 EUR.

11. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik prerekal toženčevo trditev, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kompenzacija v višini približno 3.200,00 EUR z izročitvijo štirih kabin WC. Ta toženčeva trditev je torej bila sporna med pravdnima strankama, vendar pritožba ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec v dokaz te trditve ni ponudil nobenega dokaza, razen zaslišanja strank in tudi ne izpodbija ugotovitve, da se toženec ni odzval vabilu sodišča, da bo zaslišan kot stranka.

Pritožba prav tako ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal svoje trditve o izvršeni kompenzaciji v vrednosti približno 3.200,00 EUR in da tudi ni dokazal s strani tožnika prerekane trditve, da je bil preostanek dolga nad kompenzacijo z WC-ji poravnan na podlagi cesije, s prenosom dela dolga kupca z gostinskega obrata na tožnika, da je ta bil poplačan v celoti, ker ni ponudil nobenega dokaza razen zaslišanja strank, zakoniti zastopnik tožnika pa teh toženčevih trditev ni potrdil. Zgolj z vztrajanjem pri nedokazanih trditvah pritožba ne more izpodbiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zato je tudi ta pritožbeni razlog neutemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Pravilno je uporabilo materialno pravo, to so določbe prvega odstavka 419. člena OZ in tudi 417., 418. 1035. in 1036. člen OZ, čeprav jih sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo.

13. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka glede tožniku priznanih potnih stroškov za pooblaščenca – odvetnika s sedežem v Celju, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo v višini 25,27 EUR (vključno z 22 % DDV).

Pravdna stranka ima pravico do svobodne izbire odvetnika, ki mu zaupa, varstvo položaja stranke, ki pravdo izgubi, pa terja tehtanje med obema pravicama, saj 11. člen ZPP zavezuje tudi pravdne stranke k prizadevanju za čim manjše stroške postopka, sodišče pa mora pretehtati vse okoliščine primera za presojo, ali narava mandatnega razmerja med stranko in odvetnikom opravičuje naložitev stroškov, ki so nastali zaradi izbire odvetnika izven sedeža sodišča, v plačilo nasprotni stranki.

V konkretni pravdi iz podatkov v spisu izhaja, da ima tožnik sedež svoje dejavnosti v Celju in zato so mu po oceni pritožbenega sodišča nastali manjši stroški in tudi manjša izguba časa za posvete z odvetnikom v zvezi z zastopanjem v tej pravdni zadevi kot bi mu nastali z izbiro odvetnika v kraju sodišča. Ob upoštevanju še potrebnosti zaupnega razmerja med stranko in odvetnikom je pritožbeno sodišče na podlagi teh okoliščin presodilo, da narava mandatnega razmerja med tožnikom in njegovim odvetnikom opravičuje naložitev nastalih odvetnikovih potnih stroškov tožencu v plačilo.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (354. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožniku njegove pritožbene stroške.

16. Tožnik je v odgovoru na pritožbo konkretno odgovoril na pritožbene navedbe toženca ter priglasil stroške v obsegu 100 točk po tar. št. 39/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) za konferenco s stranko, 375 točk po tar. št. 21/1 OT za sestavo odgovora na pritožbo ter 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT.

Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče odločilo, da so bili potrebni stroški v obsegu 375 točk po tar. št. 21/1 OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Konferenca s stranko po tar. št. 39/1 OT pred sestavo odgovora na pritožbo ni samostojno opravilo, temveč sestavni del odgovora na pritožbo, zato to ni potreben strošek postopka in mu pritožbeno sodišče tega ni priznalo.

Toženec mora tako povrniti tožniku 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določbe 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.