Jedro

Organ tržne inšpekcije svoje odločitve ne more opreti samo na določbo 70. člena ZSDU (temu sedaj delno ustreza 94. člen zakona o upravi - Ur.l. RS, št. 67/94), če v materialnem zakonu (ZC, ZTI) nima pooblastila za določene ukrepe ali vsaj jasno predpisane obveznosti določenih subjektov, katerih izvajanje nadzoruje inšpektor.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata v Ljubljani št. 333-00-138/93-02/11 z dne 23.8.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi tržne inšpekcije Inšpektorata sekretariata za občo upravo občine Velenje št. 333-046/93-06 z dne 14.7.1993, s katero je bilo Pekarni Velenje tožeče stranke naloženo, da je dolžna oblikovati drobnoprodajne cene pšeničnega kruha na ravni, kot so se v skladu s predpisi oblikovale in uporabljale na tržišču na dan 1.6.1993. V obrazložitvi odločbe je navedla, da zakon o cenah, na podlagi katerega je Vlada Republike Slovenije izdala uredbo o določitvi najvišjih cen moke in kruha z veljavnostjo od 29.6.1993, sicer ne določa upravnega ukrepanja, pač pa daje podlago zanj zakon o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih. V 70. in 73. členu namreč pooblašča tržnega inšpektorja za nadzor nad izvajanjem predpisov in mu v primeru kršitev določa pravico in dolžnost, da odredi ukrepe, ki so potrebni, da se pomanjkljivosti odpravijo, kar je tržni inšpektor, ki je pri kontrolnem pregledu dne 13.7.1993 ugotovil, da tožeča stranka zaračunava višje cene, kot so določene z uredbo, tudi storil. Podlago za uvedbo postopka po uradni dolžnosti je imel prvostopni organ v 10. členu zakona o tržni inšpekciji in v 124. členu zakona o splošnem upravnem postopku. Pritožbene navedbe tožeče stranke so za toženo stranke irelevantne in je morala pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Tožeča stranka v tožbi meni, da so bile z izpodbijano odločbo kršene njene pravice glede na dejstvo, da za oblikovanje cen na dan 1.6.1993 po uredbi Vlade Republike Slovenije o določitvi najvišjih cen moke in kruha niso veljali nikakršni predpisi, ki bi določali oblikovanje cen pšenični moki in kruhu. Z izpodbijano odločbo je bilo namreč posplošeno ugotovljeno, da je zaračunavala višje cene, kot so določene z navedeno uredbo , pri tem pa ni bilo konkretizirano, kateri veljavni predpisi za oblikovanje cen, na katere se sklicuje Vlada Republike Slovenije v uredbi, so bili kršeni. Meni, da se ta uredba nanaša zgolj na cene tistih pšeničnih mok in kruha, ki so bili proizvedeni iz pšenice oziroma moke, prevzete iz blagovnih rezerv, kar je urejala odredba o določitvi cen pšenice in moke iz republiških blagovnih rezerv in cen kruha (Uradni list RS, št. 19/92). Takšne pšenice oziroma moke pa Republika Slovenija v spornem obdobju ni več zagotavljala. Poudarja tudi, da je navedena uredba, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, nejasna in nedorečena in s tem tudi tehnično tako pomanjkljiva, da je ni mogoče uveljaviti v praksi, ne da bi pri tem posegali v njene pravice, hkrati pa bi lahko bila nepopravljivo oškodovana. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba je utemeljena.

Ne da bi se sodišče spuščalo v to, ali je bil inšpekcijski ukrep prvostopnega organa izrečen pravi stranki, glede na to, da je Pekarna Velenje enota tožeče stranke, je po presoji sodišča tožena stranka tudi sicer nepravilno uporabila določbo 70. člena zakona o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine SR Slovenije ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79, 12/82, 39/85, 37/87 in 18/88). Navedeni zakon po mnenju sodišča tržnega inšpektorja ni pooblaščal, da stranki naloži vrnitev cen na določeno raven, če pri izvajanju nadzora ugotovi, da so cene oblikovane v nasprotju s predpisi o cenah, saj je v 70. členu le na splošno urejal pravice in dolžnosti inšpektorja pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva, ni pa vseboval materialne podlage za odrejanje posameznih vrst inšpekcijskih ukrepov. Tudi zakon o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I) nima določb, ki bi urejale inšpekcijske ukrepe na področju cen in ne določb o obveznosti subjektov, ki kršijo predpise o cenah. O pristojnosti tržnega inšpektorja na tem področju govori izrecno le 7. člen zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74), ki inšpektorju v zvezi s kršitvijo predpisov o cenah nalaga, da je dolžan vložiti ovadbo zaradi kaznivega dejanja ali gospodarskega prestopka oziroma da je dolžan vložiti predlog za uvedbo postopka zaradi prekrška. V teh primerih je tržni inšpektor dolžan ugotoviti znesek pozitivne razlike v ceni in predlagati sodišču oziroma sodniku za prekrške, da storilcu to razliko odvzame kot protipravno premoženjsko korist. Drugih posebnih določb o inšpekcijskih ukrepih na področju cen zakon o tržni inšpekciji nima. Inšpekcijski organ pa po presoji sodišča svoje odločitve ne more opreti samo na določbo 70. člena navedenega zakona o sistemu državne uprave, če v materialnem zakonu nima pooblastila za določene ukrepe ali v njem ni vsaj jasno predpisane obveznosti določenih subjektov, katerih izvajanje nadzoruje inšpektor. Zato tožena stranka napačno razlaga določbe 70. člena tega zakona.

Ker je prvostopna odločba po navedenem nezakonita in je takšna tudi odločba tožene stranke, je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.