Jedro

Za presojo, ali gre za aktivnega družbenika v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, je odločilno, ali je družbenik imel možnost vpliva na poslovanje družbe, ne pa da te možnosti ni izkoristil. Da tožnik ne bi imel možnosti vpliva na poslovanje družbe, pa niti ne zatrjuje. Trdi namreč le, da dejansko ni bil vključen v poslovanje in upravljanje izbrisane družbe. Po določbi 3. odstavka 394. člena ZGD družbeniki za obveznosti izbrisane družbe odgovarjajo solidarno. Gre za kogenten predpis, ki ga s pogodbo ni mogoče spremeniti. To pomeni, da lahko upnik uveljavlja plačilo svojih terjatev od kateregakoli družbenika, vse dokler njegova terjatev ni v celoti poplačana. Uveljavljanje morebitnih regresnih zahtevkov po poplačilu terjatve pa je stvar medsebojnih razmerij med družbeniki izbrisane družbe.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne. 3. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A. št. ... z dne 1. 8. 2003 o prisilni izterjavi dolga izbrisane družbe B.B.B. d.n.o., C., iz tožnikovih sredstev na njegovih računih v znesku 7.492.214,37 SIT (od tega 2.008.761,80 SIT glavnice in 5.483.452,57 SIT zamudnih obresti) z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2003 do dneva plačila in stroškov prisilne izterjave v višini 1.000,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da je bil izbris družbe B.B.B. d.n.o. objavljen v Uradnem listu RS št. ... z dne 29. 4. 2002. Citira določbe prvega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod, Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 93/02 - odločba US) ter prvi in drugi odstavek 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 do 93/02 - odločba US) ter se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02), ki je razveljavilo četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Pojasnjuje, da lahko davčni organ uveljavlja terjatev od družbenika pod naslednjimi pogoji: da gre za osebo s statusom družbenika, da je izterjava pravočasna in da gre za družbenika, ki je odgovoren za obveznosti družbe. Po mnenju tožene stranke so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi ti pogoji. Tožnik je bil namreč družbenik družbe B.B.B. d.n.o., kar izhaja iz objave izbrisa v Uradnem listu RS, št. ... z dne 29. 4. 2002. Sklep o prisilni izterjavi je bil izdan in vročen pravočasno, saj je treba upoštevati zadržanje roka na podlagi sklepa Ustavnega sodišča, ki je trajalo od 8. 6. 2002 do 5. 11. 2002. Po mnenju tožene stranke pa je tožnik tudi odgovoren za dolgove družbe, saj je iz objave izbrisa in iz izpiska iz sodnega registra razvidno, da je bil ustanovitelj družbe ter pooblaščen za njeno zastopanje, kar posledično pomeni, da je imel možnost vpliva na delovanje družbe in s tem tudi možnost preprečiti izbris družbe po uradni dolžnosti. V zvezi s pogodbo o prevzemu dolga z dne 18. 6. 2003, ki jo je predložil tožnik kot dokazilo, da za dolg družbe ne odgovarja, citira določbo 427. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01) in izpostavlja, da sta pogodbo podpisala pogodbenika D.D. in tožnik, ki sta v konkretni zadevi solidarna dolžnika tako, da naj bi postal dolžnik le D.D. Iz dokumentacije v spisu pa izhaja, da dolžnika upnika (davčnega organa) nista obvestila o sklenitvi pogodbe ter da upnikove izrecne privolitve v prevzem dolga, ki je bistven element pogodbe o prevzemu dolga, ni. Domneve, da bi upnik svojo privolitev dal tako, da bi brez omejitev sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki bi jo ta izpolnil v svojem imenu, pa tudi ni mogoče uporabiti že iz razloga, ker sta bila ob sklenitvi pogodbe o prevzemu dolga oba pogodbenika solidarno odgovorna za izpolnitev in bi lahko katerikoli od njiju upniku poplačal dolg v celoti in tako upnik ne bi mogel vedeti, da gre za tiho privolitev v spremembo dolžnika, sicer pa navedenega tožnik niti ne dokazuje. Tako zaključuje, da pogodbe o prevzemu dolga ni mogoče upoštevati. Glede predložene izjave D.D., v kateri ta navaja, da tožnik s poslovanjem v izbrisani pravni osebi ni imel nič, pojasnjuje, da pasivnost družbenika ne pomeni, da družbenik na družbo v smislu njenega poslovanja ni imel nobenega vpliva, temveč da vpliva ni mogel imeti. Svojevoljna opustitev dolžnega ravnanja v zvezi s sodelovanjem pri upravljanju družbe pa ne pomeni izključitve družbenikove odgovornosti za njene dolgove v skladu z ZFPPod. Tako po mnenju tožene stranke tožnik ni uspel dokazati, da za obveznosti družbe ni odgovoren. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe citira 40., 42., 43. in 44. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01) in navaja, da se v predmetni zadevi izterjuje dolg, kot izhaja iz seznama zaostalih obveznosti z dne 27. 6. 2003, ki je priložen prvostopnemu sklepu in je njegov sestavni del. Ugotavlja, da ima seznam vse sestavine, določene v 44. členu ZDavP. Ugovor zastaranja zavrača in pojasnjuje, da je odločba, ki se izvršuje, postala izvršljiva 8. 11. 1999, kar pomeni, da je zastaralni rok v skladu s 96. členom ZDavP začel teči 1. 1. 2000, izpodbijani sklep pa je bil tožniku vročen 11. 8. 2003, torej pred potekom petletnega zastaralnega roka. Glede ugovora, da je bila uvedena prisilna izterjava na vsa sredstva na računu, ki jih ima tožnik pri banki, in sicer do 90 %, pa ugotavlja, da v prvostopnem sklepu sicer res niso izrecno navedeni prejemki, ki so izvzeti od prisilne izterjave po določbi 49. člena ZDavP, vendar pa poudarja, da to upošteva izvajalec plačilnega prometa. Pri tem citira določbo 19. člena Zakona o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 30/02 in 15/03) in 4. člen Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi in sklepov za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti (Uradni list RS, št. 91/02), ki določa, da so iz rubeža izvzeta sredstva, na katera s prisilno izterjavo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, ni mogoče seči. V zvezi s slabim finančnim stanjem tožnikove družine pojasnjuje, da na zakonitost sklepa o prisilni izterjavi in na zakonitost postopka prisilne izterjave njegovo finančno stanje nima vpliva. Po vsem povedanem je njegovo pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil sicer formalni družbenik družbe, ki je bila na podlagi ZFPPod izbrisana iz sodnega registra, ni pa nikoli bil kakorkoli aktivno vključen v samo poslovanje družbe. Družbo je namreč v celoti vodil, z njo upravljal ter posloval D.D., ki je tudi podpisoval vse listine oziroma dokumente, ki so se nanašali na poslovanje družbe. Tako tožniku ni nič znanega o tem, kakšne dolgove naj bi imela družba. Posebej izpostavlja, da se nikoli ni zavezoval v imenu družbe in je bil zgolj pasivni družbenik. Pri tem se sklicuje na v pritožbenem postopku predložno izjavo D.D. ter notarsko overjeno pogodbo o prevzemu dolga in navaja, da ni vedel, da mora o prevzemu dolga obvestiti upnika. Tako je prepričan, da v smislu ustavne odločbe ni imel nobene aktivne vloge v družbi. Po njegovem mnenju bi davčni organ moral dolg izterjati od tistega, ki ga dolguje, to pa vsekakor ni tožnik. Ugovarja tudi zastaranje obveznosti, še posebej glede teka zamudnih obresti. Sodišču predlaga, da zasliši stranke in pričo D.D. ter da po izvedbi dokazov izpodbijano odločbo in prvostopni sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Predlaga tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Glede na to, da ima blokirane račune pri bankah, drugega premoženja pa nima ter ob tem, da je njegova žena brezposelna, je v težkem materialnem stanju in bi plačilo sodnih taks njegovo gmotno stanje še poslabšalo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, je udeležbo v postopku priglasilo z vlogo št. ... z dne 8. 7. 2005. K 1. točki izreka Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bila družba B.B.B. d.n.o., C., izbrisana iz sodnega registra po uradni dolžnosti na podlagi določb tretjega poglavja ZFPPod. Prav tako ni spora o tem, da sta bila ustanovitelja in družbenika navedene družbe tožnik in D.D. ter obenem tudi oba zakonita zastopnika družbe, kar izhaja iz objave izbrisa družbe iz sodnega registra (Uradni list RS, št. 38/02 z dne 29. 4. 2002), tožnik pa tega tudi ne prereka. Navedeno tudi po presoji sodišča zadošča za zaključek, da je tožnika skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 šteti za aktivnega družbenika izbrisane družbe, za katerega določbe četrtega in petega odstavka 27. člena ZFPPod veljajo tudi po odločbi Ustavnega sodišča. Tožnik je sicer že v pritožbenem postopku ugovarjal, da je imel v družbi položaj pasivnega družbenika, vendar pa se sodišče v celoti pridružuje razlogom, ki jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06). Po ustaljeni sodni praksi je namreč za presojo, ali gre za aktivnega družbenika v smislu obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča odločilno, ali je družbenik imel možnost vpliva na poslovanje družbe, ne pa da te možnosti ni izkoristil. Da tožnik ne bi imel možnosti vpliva na poslovanje družbe, pa niti ne zatrjuje. Trdi namreč le, da dejansko ni bil vključen v poslovanje in upravljanje izbrisane družbe. Kar pomeni, da možnosti vpliva na poslovanje družbe ni izkoristil, čeprav je takšno možnost imel. Po povedanem tudi izjava D.D., na katero se sklicuje in ki jo je predložil v pritožbenem postopku, v kateri D.D. izjavlja, da tožnik s poslovanjem izbrisane družbe ni imel nič, na odločitev ne more vplivati, kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz istega razloga je sodišče tudi zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem strank in priče D.D. Glede pogodbe o prevzemu dolga z dne 18. 6. 2003, prav tako predložene v pritožbenem postopku, pa je treba poudariti, da po določbi tretjega odstavka 394. člena ZGD družbeniki za obveznosti izbrisane družbe odgovarjajo solidarno. Gre za kogenten predpis, ki ga s pogodbo ni mogoče spremeniti. To pomeni, da lahko upnik uveljavlja plačilo svojih terjatev od kateregakoli družbenika vse dokler njegova terjatev ni v celoti poplačana. Uveljavljanje morebitnih regresnih zahtevkov po poplačilu terjatve pa je stvar medsebojnih razmerij med družbeniki izbrisane družbe.

Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor zastaranja, kar je izčrpno pojasnila tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zato se sodišče tudi v tem delu sklicuje na razloge le-te.

Na tem mestu pa je treba v zvezi z določbo prvostopnega sklepa, da se prisilna izterjava opravi z rubežem denarnih sredstev v višini 90% plačil na posamezne račune dolžnika do poravnave celotnega dolga, še dodati, da v obravnavanem primeru, glede na okoliščine le-tega, odločba Ustavnega sodišča št. U-I-166/03-12 z dne 11. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 128/04), s katero je bila ugotovljena neskladnost določbe 49.a člena ZDavP, ki določa, da je na sredstva na računih pri bankah in hranilnicah s prisilno izterjavo mogoče seči do 90 % plačil, z Ustavo in odločeno, da se v primerih, ko se na podlagi 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04) uporablja 49.a člen ZDavP, glede omejitev davčne izvršbe uporablja 146. člen ZDavP-1, ne vpliva na zakonitost prvostopnega sklepa in izpodbijane odločbe. Iz 10. točke obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča namreč izhaja, da se zaradi ugotovljene neskladnosti 49.a člena ZDavP z Ustavo v primerih, ko se na podlagi 406. člena ZDavP-1 še uporablja, upoštevajo omejitve iz 146. člena ZDavP-1 tudi za osebe, ki nimajo stalnih mesečnih prejemkov (samostojni podjetniki in druge samozaposlene osebe). Kot izhaja iz listin (odločba o odmeri dohodnine za leto 2003 in potrdilo o višini plače), predloženih v zvezi s predlogom za taksno oprostitev, pa je tožnik zaposlen in prejema redne mesečne prejemke, zato se navedena odločba Ustavnega sodišča na obravnavani primer ne nanaša. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Odločilo je brez oprave glavne obravnave, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Določbe ZUS-1 je uporabilo ob upoštevanju drugega odstavka 105. člena ZUS-1, po katerem se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločanje na glavni obravnavi in seji ter na pooblastila sodišč glede odločanja (51. do 72. člen tega zakona).

K 2. točki izreka Ker tožnik s tožbo ni uspel, tudi ni upravičen do povrnitve stroškov postopka.

K 3. točki izreka Na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 - ZST-UPB1, 115/06, 140/06) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče sklep o oprostitvi izda na predlog stranke, ki mu mora ta predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini svojih družinskih članov, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih svojih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju (tretji odstavek 13. člena ZST). Po določbi šestega odstavka 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, sodišče pri odločanju presodi vse okoliščine, zlasti pa mora upoštevati vrednost spornega predmeta, število oseb, ki jih stranka preživlja, in dohodke ter premoženje, ki ga imajo stranka in njeni družinski člani.

Iz potrdila o skupnem gospodinjstvu izhaja, da tožnik živi z ženo E.E., z mladoletnima otrokoma F.F. in G.G. ter z H.H. in J.J. Tožnik je za obdobje marec - maj 2005 prejel plače v skupnem bruto znesku 475.214,70 SIT (mesečno povprečno bruto 158.404,90 SIT oz. 661,00 EUR). Po podatkih dohodninske odločbe je prejel v letu 2003 dohodke v skupnem bruto znesku 1.964.738 SIT (8.198,71 EUR). Njegova žena je v obdobju april - junij 2005 prejemala nadomestilo iz invalidskega zavarovanja 58.406,00 SIT (243,72 EUR) mesečno, njen letni katastrski dohodek pa je znašal 15.840 SIT (66,10 EUR). Po podatkih dohodninske odločbe je imela v letu 2004 dohodke v skupnem bruto znesku 1.090.205 SIT (4.549,34 EUR). Mladoletni F.F. in G.G. lastnih dohodkov nimata. Iz predložene odločbe CSD izhaja, da je bila tožniku in družinskim članom zaradi finančne stiske, v kateri so se znašli zaradi stroškov z registracijo ter visokih stroškov najemnine, dodeljena izredna denarna socialna pomoč. Kot izhaja iz predloženega potrdila, sta kot člana tožnikove gospodinjske skupnosti prijavljena tudi J.J. in H.H., oba upokojena (prvi je v obdobju april - junij 2005 prejemal pokojnino v mesečni višini 130.970,00 SIT oz. 546,53 EUR, H.H. pa pokojnino v višini 78.856,75 SIT oz. 329,06 EUR, ob tem je imela tudi letni katastrski dohodek v višini 7.216 SIT oz. 30,11 EUR). Ob navedeni višini dohodkov tožnika in njegovih družinskih članov, upoštevaje, da glede na predložena dokazila razen kmetijskih in gozdnih zemljišč premoženja nimajo ter da mora tožnik preživljati dva mladoletna otroka, kot tudi upoštevaje višino sodnih taks, ki jih mora plačati v tem upravnem sporu (taksa za tožbo je 800 točk, kar ob sedanji vrednosti točke znaša 63,44 EUR in taksa za sodbo 1000 točk, to je 79,30 EUR), je sodišče presodilo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožnik in njegovi družinski člani. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je zato ugodilo in tožečo stranko na podlagi prvega odstavka 13. člena ZST oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu.

Sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je bil pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje (prvi odstavek 14. člena ZST). Oprostitev plačila taks velja samo v postopku, v katerem je bila oprostitev stranki priznana (tretji odstavek 14. člena ZST).