Jedro

Obdolženec na glavno obravnavo v skrajšanem postopku ni bil pravilno vabljen, kar je eden od zakonskih pogojev za sojenje v nenavzočnosti (3. odst. 442. člena ZKP): Vabila na glavno obravnavo ni prejel osebno, iz povratnic pa izhaja, da ni bila opravljena niti tako imenovana strožja nadomestna vročitev (121. člen ZKP), po kateri mora vročevalec ob neuspeli vročitvi poskrbeti za posebno pisno obvestilo ter ponoviti poskus osebne vročitve in hkrati navesti razmerje med naslovljencem in dejanskim prevzemnikom pisanja. Vprašljiva je tudi ocena, da obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila potrebna. Sodišče je namreč brez obdolženčeve navzočnosti izvajalo nove dokaze (ogled kraja nezgode, zaslišanje tretjega izvedenca), in ker je obdolženec med postopkom ugovarjal vsem izvedenskim mnenjem, je bil ob sojenju v odsotnosti prikrajšan za pravico do obrambe in pri izvedbi kontradiktornega postopka.

Izrek

Pritožbi zagovornice obd. C. V. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Obd. C. V. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa storjenega iz malomarnosti po 3. v zvezi s 1. odst. 251. člena KZ RS. Izrečena mu je bila denarna kazen 35.000,00 tolarjev, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka v znesku 30.314,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se je pritožila zagovornica "iz razlogov po 363. členu ZKP" in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po pritožbenih navedbah je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca, čeprav le-ta ni bil pravilno osebno vabljen, sodišče prve stopnje pa tega tudi ni preverjalo.

Pritožba navaja, da obdolženec ni prejel vabila za glavno obravnavo, da na povratnicah ni njegovega podpisa in da ne ve, kdo jih je podpisal. V času, ko naj bi prejel vabilo, naj bi se nahajal v Nemčiji, tako da ga ni mogel prejeti.

Pritožbenim navedbam ni mogoče odreči utemeljenosti, saj tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstaja dvom v pravilnost ocene izpodbijane sodbe, da je bil obdolženec pravilno vabljen na glavno obravnavo.

Obdolžencu je treba osebno vročiti vabilo na glavno obravnavo (1. odst. 123. člena ZKP). Če tega ni mogoče, pride v poštev takoimenovana strožja nadomestna vročitev (1. odst. 121. člena ZKP), po kateri mora vročevalec ob neuspeli vročitvi poskrbeti za posebno pisno obvestilo o datumu naslednje vročitve ter ponoviti poskus osebne vročitve. Pri vsaki nadomestni vročitvi pa mora vročevalec navesti tudi razmerje med naslovljencem in dejanskim prevzemnikom pisanja.

V spisu se nahajajo tri podpisane povratnice o obdolženčevem vabljenju na glavno obravnavo, na nobeni od njih pa ni pripisano svojstvo osebe, ki je povratnico podpisala oziroma njeno razmerje do obdolženca. Že ob laičnem pregledu povratnic je moč ugotoviti, da pritožnik utemeljeno navaja, da bi katerokoli od povratnic podpisal obdolženec, saj se vsi podpisi na povratnicah razlikujejo od obdolženčevih podpisov v spisu (npr. od podpisov na pooblastilu odvetniku in na zapisniku o zaslišanju obdolženca).

Spričo navedenega sodišče druge stopnje dvomi v pravilnost ugotovitve, da je bil obdolženec na glavno obravnavo pravilno vabljen, kar je en od zakonskih pogojev za sojenje v odsotnosti (3. odst. 442. člena ZKP).

Po presoji pritožbenega sodišča pa obstaja tudi dvom v obstoj nadaljnjega pogoja za sojenje v odsotnosti in sicer, da v obravnavanem primeru obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna. Obdolženec se je ves čas postopka zagovarjal in vztrajal na tem, da je bilo dejansko stanje drugačno, kot se prikazuje v izvedenskih mnenjih, ter vseskozi opozarjal na nejasnosti in nasprotja v teh mnenjih, enako kot tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi v odsotnosti obdolženca izvajalo tudi nove dokaze (opravilo je ogled kraja nezgode in meritve, zaslišalo oba izvedenca), s čimer je bila onemogočena kontradiktornost postopka, to pa bi utegnilo vplivati tudi na učinkovitost obdolženčeve obrambe.

Ker torej po navedenem obstojajo resni dvomi v pravilnost ocene, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje obdolženca v nenavzočnosti, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je bila izpodbijana sodba razveljavljena zaradi zmotne presoje pogojev za sojenje v nenavzočnosti, se sodišče druge stopnje glede na pritožbene navedbe ni spuščalo v oceno ugotovljenega dejanskega stanja kaznivega dejanja.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP), KZ SFRJ, je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).