Jedro

Trenutno veljaven javni sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji ne dopušča povrnitve stroškov zdravljenja, ki ga zavarovana oseba opravi kot samoplačnik pri izvajalcih v zasebnem zdravstvu, ki z zavodom nima sklenjene niti koncesijske pogodbe. Zasebnemu zdravniku brez koncesije pooblastilo za izpolnjevanje zelenih receptov ni podeljeno. Ker so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva že po naravi omejena, je nujna ureditev natančnega obsega storitev z določitvijo standardov in normativov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici izdati 30 receptov za osebno rabo in povrniti stroške postopka. Hkrati je odločilo, da tožnica svoje stroške postopka krije sama.

2. Zoper takšno sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter ji prizna vse stroške postopka.

Odločitev sodišča o izločitvi zdravnikov zasebnikov iz kroga prejemnikov receptov za osebno rabo je napačna in predstavlja kršitev ustavnih pravic, ker gre za neenako obravnavo. Sodišče je s svojo odločitvijo napačno pritrdilo stališču toženca, da pravica do receptov za osebno rabo ne obstaja, temveč gre za privilegij podeljen določenim zdravnikom. Recept naj bi predstavljal le listino, s katero zavarovanci uveljavljajo svoje pravice do zdravstvenega zavarovanja. Tožnica naj ne bi bila v odnosu do drugih zdravnikov diskriminirana, ker lahko pravico do zdravil uveljavlja enako kot vsi ostali zavarovanci pri pooblaščenih zdravnikih. Prejemanje receptov za osebno rabo določajo Pravila v 210. členu, kjer je krog upravičencev do prejema receptov za osebno rabo precej širok in zajema vse zdravnike z licenco, ki opravljajo zdravstvene storitve v okviru mreže javne zdravstvene službe ali imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z Zavodom za zdravstveno zavarovanje, ZPIZ, Ministrstvom za zdravje, Medicinsko fakulteto, Nacionalnim inštitutom za javno zdravje ali Nacionalnim laboratorijem vključno z upokojenci, ki so pred upokojitvijo te naštete pogoje izpolnjevali. Iz kroga zdravnikov prejemnikov receptov za osebno rabo so izključeni zgolj zdravniki zasebniki, za kar ni nobene podlage.

Celotna argumentacija sodbe utemeljuje, da razlikovanja ni. Z izključitvijo iz kroga zdravnikov prejemnikov receptov za osebno rabo je omejena njena pravica do samozdravljenja oziroma prejema zdravil v breme zdravstvene blagajne in do zdravljenja družinskih članov, s tem pa omejena pravica do izbire zdravnika vsem omenjenim osebam. Iz obrazložitve sodbe ni razviden razlog, zaradi katerega je privilegiranje zdravnikov v javni mreži sploh upravičeno. Privilegiranje določenih skupin je upravičeno le, če zasleduje ustavno dopusten cilj, ki se ga ne da doseči drugače in korist, ki jo s privilegiranjem zasleduje odtehta škodljive posledice. Privilegiji, ki ne temeljijo na teh predpostavkah so neupravičeni in pomenijo protiustavno neenako obravnavo. Ni mogoče razbrati, kateri ustavno dopusten cilj se zasleduje z izločitvijo zdravnikov zasebnikov iz kroga prejemnikov receptov za osebno rabo. Sodba ne vsebuje utemeljitve glede pozitivnih učinkov izključitve za dosego tega cilja, niti ocene kolateralne škode, niti ocene milejših možnih sredstev in razlogov, zakaj cilja z njimi ni mogoče doseči. Tožnica izpostavlja, da brez recepta črpanje pravic iz OZZ ni mogoče. Ne drži, da tožnica s takšno ureditvijo ni v slabšem položaju od drugih zdravnikov. Zdravniki, ki prejemajo recepte za osebno rabo, si lahko sami predpišejo zdravila v breme zdravstvenega zavarovanja, tožnica pa ne, čeprav imajo vsi status zavarovanca in gre za zdravila, ki zavarovancem pripadajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tega ne popravi dejstvo, da so vsi enako upravičeni do prejema zdravil na podlagi plačljivih belih receptov. Celotna ureditev belih receptov je protiustavna (254. člen Pravil). Pravica zavarovanca, da prejme zdravilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja je lahko odvisna le od tega, na katero listo je zdravilo umeščeno, ne pa od tega, kakšen status ima zdravnik, ki zdravilo predpiše. Takšna ureditev pomeni neutemeljeno omejevanje zakonskih pravic do zdravstvenega zavarovanja, prejema zdravil in izbire osebnega zdravnika. Obseg pravic iz OZZ ureja ZZVZZ v 23. členu. Koriščenje pravic iz OZZ ne more in ne sme biti omejeno z izbiro zdravnika, kar izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 125/97. Gre za odločbo, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo del pravil zdravstvenega zavarovanja toženca, v katerem je določeno, da zavarovanci na podlagi napotnice, ki jo izda zdravnik zasebnik, nimajo pravice do povračila zdravljenja. Vprašanje ustavne skladnosti ureditve 254. člena Pravil je pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na upravičenost do uveljavljanja pravice do prejema zdravil oziroma živil v breme OZZ, kar je samostojna pravica po ZZVZZ, preko katere se uveljavlja pravica do zdravstvenega varstva po 51. členu Ustave RS. Gre za pomembno družbeno vprašanje. Stališče toženca, ki je vsebovano v sporni določbi 254. člena Pravil pomeni, da nobena od oseb, ki nima osebnega zdravnika v javnem sektorju, ne more prejemati zdravil v breme OZZ, čeprav imajo status zavarovanca. V trenutni situaciji pomanjkanja osebnih zdravnikov predstavlja takšna ureditev sistematično kršenje pravice do zdravstvenega varstva po 51. členu Ustave RS.

3. V odgovoru na pritožbo toženec opozarja, da tožnica ne navaja nobenega pritožbenega razloga, zaradi katerega bi bila odločitev sodišča nepravilna in gre za ponavljanje tožbenih trditev. Pravica do osebnih receptov ni pravica iz OZZ. Tožnica ima dve vlogi, ki ju napačno zamenjuje ali obravnava kot eno samo. Tožnica je kot fizična oseba zavarovanka toženca in ima vse pravice iz OZZ v obliki in vsebini kot vsak drug zavarovanec. Tožnica kot dr. med. zdravnik je zasebnik brez koncesije, izvajalec (ne zavarovanec), ki s tožencem ni v nobenem pravnem razmerju. Pravico do osebnih receptov uveljavlja tožnica kot dr. med. in ne kot fizična oseba – zavarovanka. Ne gre za pravico iz OZZ ali vprašanja plačila prispevkov. Posebni recepti, ki niso zeleni niti beli recepti, ampak posebna kategorija, ki se izdajo izvajalcem, ki izpolnjujejo za to predpisane pogoje in morajo biti tudi zavarovani pri tožencu, saj jih sicer ne morejo uporabiti.

Namen osebnih receptov ni zdravljenje pacientov prejemnika. Z njimi toženec ne omogoča splošnega uresničevanja pravice do zdravljenja in do zdravil ter niso del pravic iz OZZ. Tožnica želi izpostaviti, da je iz kroga prejemnikov osebnih receptov izpadel zgolj tisti del zdravnikov, ki delujejo kot zasebniki, zaradi česar se čuti depriviligirana tudi napram zdravnikom, ki so že upokojeni in jim zavod še vedno izdaja recepte za osebno rabo. Razlogov za takšno odločitev je več. Pomembno je, da tožnica kot zdravnica zasebnica s tožencem ni prav v nobenem pogodbenem odnosu in zato od toženca ne more pričakovati ali zahtevati kakršnakoli naklonila ali privilegije. Tožnica ne deluje v imenu toženca, do njega nima nobenih obveznosti niti odgovornosti in ne izvršuje njegovih pooblastil. Zato je toženec ne more izenačevati z zdravniki, ki izvršujejo njegova pooblastila, delajo v javnem zdravstvenem sistemu in s sredstvi obveznega zdravstvenega zavarovanja in zavarovancem omogočajo izvrševanje pravic iz OZZ. Ne drži, da so zdravniki vsi enaki ne glede na to, ali delujejo v javnem sektorju ali zasebno. Toženec ima z zdravniki, ki se odločijo delovati v javnem zdravstvenem sistemu, za katerega delovanje je odgovoren, poslovni odnos, z ostalimi ne. Zdravniki v javnem zdravstvenem sistemu so tisti, preko katerih zavarovanci lahko uresničujejo pravice iz javnega zdravstvenega zavarovanja. Ti zdravniki so odgovorni do svojih pacientov, svojega delodajalca in do javnih sredstev, ki jih pri svojem delu uporabljajo.

Status pri zasebnikih je popolnoma drugačen. Delujejo izključno v svojem imenu in za svoj račun. Trditev tožnice, da sodišče izhaja iz dejstva, da razlikovanja ni, je napačna. Trditev, da je kakršnokoli razlikovanje neustavno, je neumestna. Ni naključje, da se tožnica ne upira temu, da se zasebna zdravstvena dejavnost financira po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov ali preko njihovih zavarovalnic (38. člen ZZDej), četudi gre za zavarovane osebe. Moti jo zgolj to, da ni upravičena do 30 receptov za osebno rabo, ki bi njej in njenim družinskim članom omogočila t.i. pravico do samozdravljenja, ki naj bi jo imeli tudi ostali zdravniki.

Pravica do samozdravljenja ne obstaja. Pravica ni nujno pravica zgolj takrat, ko je brezplačna. Toženec tožnici samozdravljenja nikoli ni prepovedal ali kakorkoli posegel v možnost zdravljenja svojih družinskih članov. Enako kot vse paciente, ki se odločijo za njene storitve lahko tožnica zdravi sebe in svoje družinske člane ter s tem uresničuje to t.i. pravico do samozdravljenja, ki naj bi ji pripadala. Ne gre za nobeno pravico, temveč listino, ki je del postopka uresničevanja pravic iz OZZ, zato je smiselno uvrščena v Pravila v poglavje postopka, ne pa pravic. Argumenti pritožbe so neutemeljeni. Tožnica in njeni družinski člani imajo, ne glede na 210. člen Pravil in ne glede na to, da se recepti za osebno rabo tožnici ne izdajajo, enake pravice kot ostali zavarovanci, ki jih lahko v celoti uresničujejo preko svojih osebnih zdravnikov in v breme OZZ. Uresničevanje pravic tožnice iz OZZ ni pogojeno s prejemom receptov za osebno rabo. V konkretnem sporu ne gre za izpodbijanje normativne ureditve zelenih in belih receptov, ampak gre za vprašanje obstoja pravice tožnice do prejema receptov za osebno rabo, ki na položaj zavarovanca nima nobenega vpliva. Vprašanje ustavne skladnosti 254. člena Pravil za predmetni postopek ne more biti relevantno. Tožnica v pritožbi graja odločitev sodišča, vendar pri tem ne pojasni katero materialno podlago naj bi sodišče napačno uporabilo oziroma katero naj bi spregledalo, temveč zgolj ponavlja argumente, na katere je v sodbi zelo prepričljivo odgovorjeno. Tožničin občutek je le posledica perspektive primerjave s kolegi zdravniki, ki te recepte prejemajo zaradi njihovega poslovnega odnosa s tožencem, ki ga tožnica kot zasebnica nima, hkrati pa zatrjuje, da uveljavlja pravico iz OZZ. Če uveljavlja pravico iz OZZ bi se morala primerjati z ostalimi zavarovanci, ki za te recepte nikoli niso slišali, kakor tudi ne za pravico do samozdravljenja ali pravico do zdravljenja družinskih članov, ki naj bi bile tudi pravice iz OZZ. Kljub temu, da ju tožnica obravnava kot pomembni pravici, trenutno nima obstoječe normativne podlage, zato tudi ne morejo držati očitki, da je toženec vanje neustavno posegal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve postopka. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da sodišče ni pojasnilo zakaj je tožnica kot zdravnica zasebnica izključena iz kroga zdravnikov, ki so prejemniki receptov za osebno rabo. Ravno pritožbeni ugovor, da je celotna argumentacija sodbe usmerjena le v razlago razlikovanja med zdravniki zasebniki in zdravniki, ki so vključeni v javno zdravstveno mrežo oziroma imajo koncesijo, izkazuje, da se je sodišče opredelilo do očitane kršitve 14. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami, v nadaljevanju: URS). V 12. točki obrazložitve je sodišče poglobljeno in argumentirano pojasnilo, zakaj ne gre za zatrjevano kršitev. Pravilen je nosilni argument sodišča za dopustno izključitev zasebnih zdravnikov iz kroga prejemnikov osebnih receptov, da trenutna organizacija sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji vpliva na pravni položaj zdravnikov zasebnikov brez koncesij in s tem zvezanih pravic.1 Sodišče je pravilno ugotovilo, da je obvezno zdravstveno zavarovanje pomemben del sistema zdravstvenega varstva, preko katerega se v skladu s 50. členom Ustave RS uresničuje pravica do socialne varnosti v primeru bolezni ali poškodbe. Določilo 51. člena Ustave RS dopolnjuje 50. člen Ustave RS, saj določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon.

7. V 13. točki obrazložitve je sodišče pravilno ugotovilo, da so zgoraj citirane pravice tožnici kot zavarovanki zagotovljene.2 Tožnica napačno enači vlogo in pravni položaj, ki ga ima kot fizična oseba in zavarovanka toženca s pravicami iz OZZ v obliki in vsebini kot vsak drug zavarovanec ter položaj, ki ga ima kot zdravnica zasebnica brez koncesije.3

8. Neutemeljen je pritožbeni ugovor o kršitvi zatrjevane pravice do samozdravljenja. Pravice do samozdravljenja in pravice do recepta sistem slovenskega obveznega zavarovanja ne pozna. Pravica do zdravljenja je povezana s pravico do zdravil in ne pravico do receptov. V delu pritožbenega razlogovanja pritožnica soglaša, da ne obstaja pravica do recepta, v delu pritožbenega razlogovanja pa vztraja pri trditvi, da je pravica do recepta pravica iz OZZ. V izpodbijani sodbi je argumentirano obrazloženo, da gre lahko le za pravico do zdravil, ki se uveljavlja po postopku, določenem v Pravilih. Pravice zavarovanih oseb do zdravil so za dosego ciljev zdravljenja ključnega pomena.4 ZZVZZ zaradi posebnega načina urejanja pravic do dajatev zdravljenja v slovenski ureditvi pravno ne opredeljuje pravice do zdravil in pripomočkov, kar je del prava dajatev obveznega zdravstvenega zavarovanja.5 Pravice zavarovanih oseb je mogoče določiti iz določb o razdelitvi finančnega bremena med zavarovano osebo in nosilcem. Pravica do zdravil ni neomejena.6 Namen razvrščanja zdravil je predvsem obvladovanje izdatkov zanje in razmejevanje med načeloma solidarnosti in samoodgovornosti zavarovanih oseb. Bistveno je, da imajo vse zavarovane osebe ob enakem ali podobnem zdravstvenem položaju enako pravico do dostopa do vseh vrst zdravil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.7

9. Potrebno je pritrditi tožencu, da predstavlja osebni recept8 posebno kategorijo, ki se izdaja izvajalcem, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in morajo biti zavarovani pri tožencu, saj jih sicer ne morejo uporabiti. Osebni recepti niso namenjeni splošnemu uresničevanju pravice do zdravljenja in do zdravil, saj ne gre za del pravic iz OZZ. Namen osebnih receptov ne more biti zdravljenje pacientov prejemnika. Slednje mora biti primarno ali izvedeno na ravni javne mreže, zdravniku zasebniku s koncesijo ali v sistemu zasebnega zdravstva, kar toženec pravilno izpostavlja.

10. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu ugovoru depreviligiranosti. Ugodnost, ki jo vtožuje tožnica je odraz zgoraj obrazložene organizacije sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji. Trenutno veljaven javni sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji ne dopušča povrnitve stroškov zdravljenja, ki ga zavarovana oseba opravi kot samoplačnik pri izvajalcih v zasebnem zdravstvu, ki z zavodom nima sklenjene niti koncesijske pogodbe. Zasebnemu zdravniku brez koncesije pooblastilo za izpolnjevanje zelenih receptov ni podeljeno. Ker so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva že po naravi omejena, je nujna ureditev natančnega obsega storitev z določitvijo standardov in normativov.9

11. Neustrezno je pritožbeno sklicevanje na Odločbo Ustavnega sodišča RS I-I 125/97. V tej odločbi je izpostavljeno vprašanje vrednotenja strokovne ocene zdravnika zasebnika v povezavi s pravico pacienta do zdravljenja.10

12. Sistem javne mreže obvladujejo načela, ki omogočajo gospodarno izvedbo zdravstvenih dajatev v dogovorjenem obsegu, ki je v prvi vrsti dolžnost nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja.11 Slednji je dolžan zagotoviti nemoteno zdravstveno oskrbo zavarovanih oseb, saj mora zagotoviti uresničevanje pravic iz socialno zavarovalnega razmerja z zavarovanimi osebami. Tem je namenjen sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja in njihov pravni položaj mora biti temu ustrezno pravno varovan. Nosilec zavarovanja je zavezan varovati solidarno skupnost in zagotoviti čim boljše storitve s čim manj finančnimi sredstvi. Tožnica kot zdravnica zasebnica ne deluje v imenu toženca oziroma nima do njega nobenih obveznosti, odgovornosti in ne izvršuje njenih pooblastil. Zaradi navedenega ni izenačena z zdravniki, ki izvršujejo toženčeva pooblastila, delajo v javnem zdravstvenem sistemu in s sredstvi obveznega zdravstvenega zavarovanja in zavarovancem omogočajo izvrševanje pravic iz OZZ. Za zdravnike, ki se odločijo delovati v javnem zdravstvenem sistemu odgovarja toženec iz naslova njunega poslovnega odnosa, ki ga z zdravniki zasebniki nima. Različne pravice in obveznosti zdravnikov izhajajo torej iz vsebine samega razmerja. In ravno to je element, ki dopušča razlikovanje oziroma drugačno ureditev ter podeljevanje posebnih pooblastil oziroma privilegijev kot to imenuje pritožnica.12 Veljaven način ureditve obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji ne posega v možnost zdravljenja tožnice oziroma njenih družinskih članov, ker ji je to zagotovljeno v sistemu javne mreže. Če hoče biti tožnica prejemnica zdravil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, mora nastopiti kot zavarovanka v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ključen razlog za razlikovanje obravnave zdravnikov zasebnikov in zdravnikov v javni mreži oziroma s podeljeno koncesijo je torej v organizaciji trenutno veljavnega sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja.13 Sodišče je pravilno izpostavilo, da tožničino vztrajanje na neustavnosti celotne ureditve pravice do zdravil in živil na recept presega obseg tega spora.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

14. Ob takšnem pritožbenem izidu na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže in omejenega kroga izvajalcev, ki zdravstvene storitve izvajajo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Določilo 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 72/06, s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ) določa, da se zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter ministrstvo pristojno za zdravje vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredeli zmogljivost potrebno za njegovo izvajanje ter določi obseg sredstev. Na tej osnovi se določi izhodišče za izvajanje programov in za oblikovanje cen in programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z izvajalci zdravstvenih storitev. 65. člen ZZVZZ pa določa, da zavod sklepa pogodbe z zdravstvenimi zavodi in drugimi zavodi ter organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in zasebnimi zdravstvenimi delavci na podlagi njihovih ponudb za uresničevanje programov in storitev, ki jih izbere na podlagi razpisa. Zakon o pacientovih pravicah v 11. točki 2. člena opredeljuje javno mrežo, 254. člen Pravil OZZ povzema vsebino določil iz 65. člena ZZVZZ, ko določa, da zavarovana oseba nima pravice do povračila stroškov zdravljenja, če so bile zdravstvene storitve opravljene v samoplačniški ambulanti. Izjema velja le za nujno zdravljenje ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 158. člena Pravil OZZ). 2 Tožnica ima pravico do zdravil v breme zdravstvene blagajne in do zdravljenja družinskih članov. 3 Tožnica kot izvajalka s tožencem ni v nobenem pravnem razmerju. 4 Obstojita pravici do zdravniškega in zobozdravniškega zdravljenja, ki sta osrednji pravici do zdravstvenih dajatev. Zdravniško zdravljenje je dejavnost zdravnika namenjena preprečevanju, zgodnjemu odkrivanju in zdravljenju bolezni in poškodb, ki je v skladu s pravili medicinske stroke zadostna in smotrna. Pravica do bolnišničnega zdravljenja obsega zahtevnejše storitve diagnostike (akutnega zdravljenja, medicinske rehabilitacije ter storitve povezane s porodom). Praviloma gre za kompleksno pravico do dajatve v naravi, ki je sestavljena iz več upravičenj in zahtevkov do dajatev. K bolnišničnemu zdravljenju kot glavni storitvi podrejeno spadajo tudi stranske dajatve zdravstvene nege, nastanitve in prehrane, zdravil, obvezilnega materiala ter potrebnih pripomočkov. Pravica do storitev zdravljenja je pravica do ambulantnega zdravniškega in zobozdravniškega zdravljenja, ki se lahko izvaja na ravni osnovne ali ambulantne specialistične zdravstvene dejavnosti, pravica je tudi do stacionarnega bolnišničnega zdravljenja, t.i. paliativna oskrba pa tudi pravica do zdravljenja in nege na domu (ta se zagotavlja v dveh primerih; ko zavarovana oseba zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more priti v ambulanto ali kadar nega na domu enakovredno nadomesti bolnišnično zdravljenje). Pravica do medicinske oskrbe v socialnovarstvenih zavodih vključuje tudi zdravilo, obvezilni material in medicinsko tehnične pripomočke, ne pa nastanitve in prehrane, ki jih morajo plačati upravičenci praviloma sami. Lahko se uveljavi še pravica do zdravljenja v tujini. 5 Tako tudi Strban Grega, Temelji obveznega zdravstvenega zavarovanja, (2005), st.170 in naslednje. 6 Po slovenski ureditvi se zdravila razvrščajo na listo, kar vpliva na višino doplačil. Za ambulantno predpisana zdravila sta določeni dve listi – pozitivna in vmesna. Samo zdravila, ki jih komisija za razvrščanje zdravil uvrsti na eno od obeh list, sodijo v obseg pravice zavarovanih oseb do zdravil in v celoti ali deloma bremenijo sredstva nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nerazvrščena zdravila so zunaj obsega pravice. 7 V sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja velja temeljno načelo prispevanja v skladu s svojo ekonomsko zmožnostjo in prejemanja zdravstvenih storitev glede na potrebe zdravstvenega stanja. Gre za odraz solidarnosti, ki ga izžareva načelo socialne države in predvsem pravica do socialne varnosti. 8 Ki ni zeleni niti beli recept. 9 Nespoštovanje dogovorjene ureditve in ravnanje mimo standardov odkazuje na posledico, da je uporabnik storitve, za katero se je odločil sam, dolžan prevzeti materialne posledice svojega ravnanja. Če zavarovanec po svoji volji izstopi iz sistema javne mreže v zasebno zdravstvo, se mora zavedati, da bo moral vsa zdravila, ki bodo predpisana s strani zasebnika, pokriti iz lastnih sredstev. 10 Ki lahko pacienta napoti naprej na zdravljenje. Odločitev pacienta je ali bo le-to nadaljeval v zasebni ali javni sferi in s tem prevzel zvezane pravne posledice kritja stroškov. Zdravnik zasebnik nima pravice predpisati zdravil iz obveznega zavarovanja (zeleni recept). Varovana je pravica pacienta in ne zdravnika. 11 Ki na podlagi zakonske ali pogodbene norme omenjeno nalogo prenese na posamezne izvajalce. Končna odgovornost za izvajanje dajatev pa ostane v domeni nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja. 12 Zasebna zdravstvena dejavnost se financira zgolj po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov ali preko njihovih zasebnih zavarovalnic (38. člen ZZDej). 13 Vzdrževanje tega sistema je povezano z različnimi obveznostmi za zdravnike v javni mreži oziroma v javnem zdravstvenem sistemu. Različen položaj izvajalca zdravstvenih storitev je tisti, ki posledično omogoča različen način uveljavljanja pravice do zdravila oziroma živila.