Jedro

Zavezancu bi davčni organ, upoštevaje dejstvo, da se postopka inšpekcijskega pregleda pri izplačevalcu ni udeleževal, moral zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda pri družbi AAA d.o.o. oziroma njegov (za tožnika relevanten) del vročiti in mu z določitvijo ustreznega roka za izjavo o ugotovitvah in v inšpekcijskem postopku izvedenih dokazih, na katerih le-te temeljijo, tudi dejansko omogočiti uveljavitev procesnih pravic, ki izhajajo iz načela zaslišanja stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 5. 7. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A, Izpostave B z dne 23.1.2001, s katero mu je bila v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 1997, uradoma pa odpravila navedeno odločbo v delu, v katerem je prvostopni organ, kljub predhodno izdanemu dokončnemu sklepu, da se postopek obnovi, o obnovi postopka ponovno odločil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe citira 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), 4. alineo prvega odstavka 15. člena, 5. alineo prvega odstavka 16. člena in četrti odstavek 18. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 in 7/95) ter ugotavlja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je organ prve stopnje izvedel za nova dejstva po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 1997 že dokončna. V postopku nadzora poslovanja družbe AAA d.o.o. iz A so bile pri družbi ugotovljene nepravilnosti pri obračunavanju davka od osebnih prejemkov. S prvostopno odločbo je po mnenju tožene stranke prvostopni organ v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 1997 poleg dohodkov, ki so že bili upoštevani pri odmeri dohodnine, tožniku v osnovo za dohodnino pravilno vštel tudi znesek drugih prejemkov v višini 1.066.667 SIT in znesek prejemkov, doseženih z opravljanjem storitev in poslov po pogodbah in na drugih podlagah v višini 194.410 SIT, pri čemer se je skliceval na ugotovitve nadzornega postopka. Iz odločbe z dne 7. 8. 2000, izdane družbi AAA d.o.o., A je razvidno, da je družba zaposlenim od leta 1995 do leta 1998 izplačala 38 milijonov tolarjev denarnih nakazil, ki naj bi predstavljala posojila, vendar za nobeno nakazilo ni predložila dokumenta, iz katerega bi bila razvidna narava nakazila (poslovnega dogodka) v času njegovega nastanka. Posojilne pogodbe za nakazila zaposlenim v letu 1997, ki so bile davčnemu organu predložene v postopku nadzora, so bile sklenjene naknadno v letu 2000, zaradi česar jih davčni organ ni mogel upoštevati. Poslovna listina, ki izpričuje poslovni dogodek, mora biti namreč sestavljena ob času in na kraju njegovega nastanka. V nadaljevanju obrazložitve še ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja tudi to, da zaposleni v letu 1997 niso začeli vračati prejetih nakazil, temveč so nekateri kredit začeli vračati šele v letu 2000, nekateri pa sploh še ne. Iz blagajniškega prejemka, ki ga je tožnik priložil k pritožbi, pa se ne da ugotoviti, ali vplačani znesek 100.000 SIT dne 7.7.2000 predstavlja vračilo v letu 1997 nakazanih sredstev. Tako tožena stranka zaključuje, da je tožnik, ki v družbi ni bil zaposlen, v letu 1997 iz naslova kratkoročnih finančnih naložb prejel nakazilo v višini 800.000 SIT, kar preračunano v bruto osnovo predstavlja prejemek v višini 1.066.667 SIT in se v skladu z določbo 5. alinee prvega odstavka 16. člena ZDoh všteva v osnovo za odmero dohodnine.

Tožnik v tožbi navaja, da je od družbe AAA d.o.o., A v letu 1997 prejel posojilo v višini 800.000 SIT. Dajanje posojil zaposlenim ni prepovedano in zato za prejemnika posojilo ne predstavlja drug osebni prejemek, kot to zmotno ugotavlja tožena stranka. Obrazložitev izpodbijane odločbe je v delu, ki se nanaša na povračilo potnih stroškov, pomanjkljiva. Tožeči stranki pa v postopku ni bila dana možnost izjasniti se o ugotovitvah. Opozarja tudi na različno obravnavanje davčnih zavezancev, ki so pri istem delodajalcu prejeli posojila in v dokaz prilaga odločbo Davčnega urada A z dne 15.1.2001. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe, izrecno pa razsodbo, da je mu je tožena stranka dolžna povrniti znesek doplačane dohodnine in stroške postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče namreč na podlagi podatkov upravnih spisov ugotavlja, da tožniku pred izdajo prvostopne odločbe ni bila dana možnost, da se o pridobljenih podatkih oziroma dokazih, ki so bili odločilni za izdajo prvostopne odločbe, izjavi in ponudi dokaze za obrambo svojih pravic. S tem je bilo kršeno temeljno načelo upravnega postopka - načelo zaslišanja stranke, ki je določeno v 9. členu ZUP in po katerem je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tako ima stranka v skladu z določbo prvega odstavka 146. člena ZUP pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (četrti odstavek 146. člena ZUP). Po povedanem torej tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva njegovih pravic in pravnih koristi. Iz zapisnika, sestavljenega pri prvostopnem organu dne 5.3.2001, torej po tem, ko je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo prve stopnje, je sicer razvidno, da je prvostopni organ tožnika seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka pri družbi AAA d.o.o. . Vendar pa takšna ustna seznanitev zavezanca z ugotovitvami davčnega organa vsebinsko ne zadošča določbam 9., 146. in 243. člena ZUP. Zavezancu bi davčni organ, upoštevaje dejstvo, da se postopka inšpekcijskega pregleda pri izplačevalcu ni udeleževal, moral zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda pri družbi AAA d.o.o. oziroma njegov (za tožnika relevanten) del vročiti in mu z določitvijo ustreznega roka za izjavo o ugotovitvah in v inšpekcijskem postopku izvedenih dokazih, na katerih le-te temeljijo, tudi dejansko omogočiti uveljavitev procesnih pravic, ki izhajajo iz načela zaslišanja stranke. Čeprav kršitev načela zaslišanja stranke tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ugotavlja, je ne odpravlja, ker jo v nasprotju z določbo 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki kršitev opredeljuje kot (absolutno) bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ocenjuje kot relativno bistveno kršitev.

Ker so bila torej kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti tako, da bo dala tožniku možnost udeležbe v postopku ter o zadevi ponovno odločiti v roku, določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS. Ker je bilo izpodbijano odločbo treba odpraviti že iz navedenega razloga bistvene kršitve določb postopka, sodišče ni presojalo tožbenega ugovora glede narave spornih prejemkov.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka pa je bilo treba zavrniti, ker je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta. V takem primeru v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.