Jedro

Princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti sklepu o stroških postopka se zavrže. Reviziji zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "Tožničini pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da mora tožena stranka poleg že dosojene odškodnine tožnici v petnajstih dneh plačati še 4.000 EUR (958.560,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 13.5.2003, od 14.5.2003 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 1.703,00 EUR (408.113,10 SIT) pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 203,50 EUR (48.766,00 SIT) od 1.4.1999 do plačila in od zneska 1.499,50 EUR (359.347,10 SIT) od 13.5.2003 do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka mora tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 354,80 EUR (85.024,80 SIT) stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2.2.2005 do plačila." V preostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožnici v petnajstih dneh povrniti 106,05 EUR (25.410,00 SIT) stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 23.11.2007 dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožnica se je telesno poškodovala v prometni nesreči, ki jo je 8.10.1996 povzročila zavarovanka tožene zavarovalnice. Za nepremoženjsko škodo ji je sodišče prve stopnje prisodilo 13.979,30 EUR (3.350.000,00 SIT) odškodnine, ki jo je sodišče druge stopnje zvišalo na 19.821,40 EUR (4.750.000,00 SIT), glede preostalih 16.065,75 EUR (3.850.000,00 SIT) pa je tožničino pritožbo zavrnilo.

Na prvih dveh stopnjah sojenja je tožnica v celoti uspela s svojim zahtevkom za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako z revizijo izpodbija zavrnilno odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah; poleg tega izpodbija tudi stroškovno odločitev. Uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta je po njenem prepričanju v zvezi z odločitvijo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo podan zato, ker sta nižji sodišči napačno ovrednotili sicer pravilno ugotovljena odločilna dejstva. Ta dejstva tožnica v reviziji obširno ponavlja, deloma pa tudi nedovoljeno širi oziroma dopolnjuje (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP), na primer s trditvami o intenziteti in trajanju strahu, ki presegajo ugotovitve obeh nižjih sodišč.

V zvezi s stroškovno odločitvijo je po tožničini oceni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava podan zato, ker nižji sodišči nista upoštevali njenega uspeha glede temelja, pač pa le uspeh glede višine odškodnine.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija zoper stroškovno odločitev ni dovoljena.

Odločba o stroških je, tudi ko je povzeta v izrek sodbe, sklep. Revizija je izredno pravno sredstvo, vloženo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Zato jo je (za razliko od rednih pravnih sredstev, ki so, razen redkih izjem, dovoljena) dopustno vlagati le omejeno in zgolj v primerih, ki so z zakonom določeni. Tako je revizija dovoljena le proti tistemu sklepu, ki ga izda sodišče druge stopnje in s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijani sklep ni takšen, zato je zoper njega vložena revizija nedovoljena. Nedovoljeno revizijo revizijsko sodišče zavrže (377. člen ZPP). Tako je postopalo tudi v konkretnem primeru.

Revizija zoper sodbo je delno utemeljena.

Pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za še sporne oblike tožničine nepremoženjske škode predstavljajo določbe 200. člena v času nastanka škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v tem primeru uporabiti skladno z določbami 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ).

V prvem odstavku 200. člena ZOR je določeno, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišča zahteva, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin in strahu ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Vendar pa mora pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upoštevati tudi v drugem odstavku istega člena ZOR uzakonjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od sodišča terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejanji tako, da upošteva (poleg subjektivnih elementov na strani oškodovanca) objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v primerih podobnih nepremoženjskih škod, da na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvire, ki jih določa razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Le na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot z vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Sodišče druge stopnje je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah pravilno upoštevalo obe načeli. Tožnici je prisodilo odškodnino, ki je primerna na prvi stopnji sojenja ugotovljenima intenziteti in trajanju posegov v njeno duševno integriteto in ki ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem. V tem delu tako revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zato je revizija neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Drugače pa je glede odškodnine za že pretrpljene telesne bolečine (200. člen ZOR), ki so bile zelo hude prvih petnajst ur po nesreči, hude 12 dni, srednje hude 18 dni in lahke 41 dni in za bodoče telesne bolečine (203. člen ZOR), ki jih bo ob poškodbi šele 45 letna tožnica občasno trpela tudi v bodoče in bodo lažje do srednje intenzitete ter za številne nevšečnosti med 279 dni trajajočim zdravljenjem, kot so: tri operacije (vsakokrat v narkozi), dva meseca popolne in nadaljnji mesec dni delne nepokretnosti, 80-dnevna vezanost na invalidski voziček, 142-dnevna uporaba bergel, 42-dnevna mavčna imobilizacija, 18-dnevna hospitalizacija, infuzija proti bolečinam, tetanusu in strjevanju krvi, veliko število zdravniških pregledov in fizioterapij ter zaradi vsega zgoraj opisanega in ker je obseg nevšečnosti stopnjevala okoliščina, da je tožnica utrpela istočasno zlom obeh nog, dolgotrajna popolna in nato delna odvisnost od tuje pomoči. Znesek 8.345,85 EUR (2.000.000 SIT), ki je bil za to škodo prisojen tožnici, po oceni revizijskega sodišča ne predstavlja pravičnega denarnega zadoščenja. Zato je reviziji delno ugodilo in odškodnino za že pretrpljene in bodoče telesne bolečine (200. in 203. člen ZOR) zvišalo za 4.000 EUR (958.560,00 SIT). Šele tako zvišana odškodnina ustreza subjektivnemu in objektivnemu elementu pravnega standardna pravične denarne odškodnine, kot sta bila pojasnjena že predhodno. Pač pa bi bila višja odškodnina od navedene v nasprotju z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, zaradi česar je v presežku revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zato je tudi v konkretnem primeru sprememba sodb pritožbenega in prvostopenjskega sodišča terjala novo odločitev o stroških vsega postopka.

Tožnica je v pravdi zmagala samo deloma. V takem primeru je stranka praviloma upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim. V konkretnem primeru je bilo tožnici po spremembah prvostopenjske in drugostopenjske sodbe prisojenega 66,37 % od zahtevanega. Ta uspeh je odločilen za odmero njenih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje; njeno stališče, da bi moralo sodišče upoštevati tudi njen (100 %) uspeh po temelju, je materialno pravno zmotno. Temelj odgovornosti tožene stranke je bil sicer res sporen, ker je slednja uveljavljala 20 % prispevek tožnice k nastanku škode. Toda v zvezi z obravnavanjem podlage odškodninske obveznosti tožene stranke tožnici niso nastali posebni stroški postopka: ob nesporni ugotovitvi, da je tožnica prisedla v avto, ki ga je vozila alkoholizirana voznica, je tožnica zaradi lastne ekskulpacije trdila, da ni vedela in da tudi ni mogla vedeti za vozničino alkoholiziranost, v dokaz svojih trditev pa je predlagala dokaze (vpogled v kazenski spis K 9/99 Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, vpogled v izvedensko mnenje dr. Simone Šramek Zatler, ki je že bilo v spisu in zaslišanje dveh prič), s čemer so nastali le zanemarljivi stroški postopka (stroški prihoda ene priče na sodišče). Zato ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine, ki je sprejemljiv le v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravnih stroškov. Tako je tožnica od tistih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je le to ugotovilo, upravičena do povrnitve 1.703,00 EUR (408.113,10 SIT), pri čemer revizijsko sodišče v odločitev o zamudnih obrestih od dela teh stroškov zaradi prepovedi reformacije in peius ni posegalo.

V pritožbenem postopku je tožničin uspeh znašal 56 %. In v revizijskem postopku 25 %. Zato je upravičena do povrnitve 354,80 EUR (85.024,80 SIT) stroškov prvega in 106,05 EUR (25.410,00 SIT) stroškov drugega. Stroške pritožbenega in revizijskega postopka predstavljajo zahtevani (2. člen ZPP) stroški zastopanja, odmerjeni skladno z odvetniško tarifo od zneskov, s katerima je tožnica s pravnima sredstvoma uspela in povečani za 20 % davek na dodano vrednost.