Jedro

Za (zadnjo) mirno posest se ne zahteva, da je posest kvalificirana, zato dobrovernost posesti in doba izvrševanja posesti, ki je potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, v primeru ureditve meje po zadnji mirni posesti nista pravno pomembni okoliščini. Odločilno dejstvo pri zadnji mirni posesti je le izvrševanje dejanske posesti na spornem prostoru brez nasprotovanja zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča. Potek meje po podatkih katastrskega načrta oziroma zemljiškega katastra tudi ni pomembna okoliščina, če meja ni bila dokončno urejena (v obravnavanem primeru ni bila).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo med nepremičninama predlagateljice parc. št. 1 in parc. št. 2, obe k. o. X, ter nepremičnino nasprotne udeleženke parc. št. 3 iste k. o., kot je to razvidno iz 1. točke izreka sklepa. Ugotovilo je, da znaša vrednost spornega mejnega prostora s površino 89 m² 5.133,00 EUR. Zaradi delnega umika predloga je sodišče ustavilo postopek glede ureditve meje med parc. št. 4 in parc. št. 5 na eni strani ter parc. št. 6 na drugi strani (2. točka izreka). Prvo sodišče je še odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotna udeleženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da določi mejo po obstoječi katastrski meji, kot je razvidna iz zemljiškega katastra, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče s tem, ko je uredilo mejo po zadnji mirni posesti, praktično omogočilo predlagateljici, da si je prisvojila precejšen del zemljišča. Tak način pridobitve zemljišča je vprašljiv, saj omogoča pridobitev lastninske pravice na zemljišču, ne da bi se ugotavljalo, kar je bistveno glede zadnje mirne posesti, in sicer, ali je oseba, ki zatrjuje lastninsko pravico, bila dobroverna glede lastniške posesti na tem zemljišču ali ne. Na ta način urejena meja omogoča prisvojitev precejšnjega dela zemljišča, čeprav se niti ne dokaže, da bi oseba sploh izpolnjevala pogoje za pridobitev lastninske pravice. V obravnavanem primeru bi bilo potrebno ugotavljati dobrovernost predlagateljice glede njene posesti, da bi lahko govorili o lastniški posesti. Če bi se zadnja mirna posest ocenjevala po pravilih za priposestvovanje bi predlagateljica morala dokazati dobrovernost, kar pa bi bilo precej težko oziroma po mnenju nasprotne udeleženke predlagateljica ne bi mogla izkazati svoje dobrovernosti. Sporno zemljišče je bilo ves čas v okviru parc. št. 3, na tej parceli pa je bila ves čas kot lastnica vknjižena nasprotna udeleženka. Predlagateljica glede na takšno stanje v zemljiški knjigi ni mogla biti dobroverna. S takšnim stanjem je bila ves čas seznanjena. Zato predlagateljica ni mogla biti dobroverna. Tudi ni bila v morebitni opravičljivi zmoti. Zato ne bi mogla izkazati lastniške posesti oziroma dobrovernosti in s priposestvovanjem predlagateljica ne bi mogla uspeti. Z ureditvijo meje v nepravdnem postopku se je predlagateljica izognila vprašanju dobre vere glede svoje posesti, s tem pa je prišla do lastništva zemljišča, ki ji ne pripada. Tako si je predlagateljica nezakonito prisvojila ta del zemljišča, za kar nima nobene zakonite podlage. Sodišče bi moralo ugotoviti, da se po zadnji mirni posesti ne more določiti meja glede takšne površine spornega zemljišča in da je potrebno upoštevati še druge pogoje za pridobitev lastninske pravice, in sicer vsaj dobrovernost. 3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker predlagateljica ni soglašala z ureditvijo meje na podlagi močnejše pravice, je prvo sodišče kot prvi naslednji kriterij za ureditev meje presojalo vprašanje zadnje mirne posesti (četrti odstavek 77. člena SPZ). Ugotovilo je, da je predlagateljica na spornem prostoru izkazala zadnjo mirno posest, zato je na njeni podlagi tudi uredilo mejo.

6. Nasprotna udeleženka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvega sodišča o obstoju predlagateljičine zadnje mirne posesti. Površina spornega prostora ni relevantna za presojo, ali je mejo mogoče urediti po zadnji mirni posesti ali ne. Bistveno je, da je predlagateljica neovirano izvrševala posest na spornem prostoru v daljšem večletnem obdobju, saj ves ta čas med udeleženkama ni bilo nobenega spora (vse do junija 2013). Za (zadnjo) mirno posest se ne zahteva, da je posest kvalificirana, zato dobrovernost posesti in doba izvrševanja posesti, ki je potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, v primeru ureditve meje po zadnji mirni posesti nista pravno pomembni okoliščini. Odločilno dejstvo pri zadnji mirni posesti je le izvrševanje dejanske posesti na spornem prostoru brez nasprotovanja zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča. Potek meje po podatkih katastrskega načrta oziroma zemljiškega katastra tudi ni pomembna okoliščina, če meja ni bila dokončno urejena (v obravnavanem primeru ni bila).

7. Pritožba se obširno ukvarja z vprašanjem dobrovernosti predlagateljičine lastniške posesti in pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem, kar pa glede na povedano ni upoštevno, saj pogoji za ureditev meje po močnejši pravici niso bili podani (tretji odstavek 77. člena SPZ). Te okoliščine bodo pomembne v primeru, če bo nasprotna udeleženka uveljavljala močnejšo pravico v pravdi (78. člen SPZ). Ob tem so brez pomena tudi nekorektni očitki, da je prvo sodišče omogočilo predlagateljici, da si je prilastila sporni prostor.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).