Jedro

Pravica do denarne odškodnine na podlagi 181. člena OZ ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če so se te pojavila v posebej izraziti obliki.

Zidanje odškodninskih zahtevkov ni dovoljeno. Iz istega škodnega dogodka izvirajoče posledice ni mogoče dvakrat ali večkrat upoštevati kot okoliščino ob odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo – torej ob hkratni odmeri odškodnine za dve ali več relativno samostojnih oblik pravno priznane nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.400,00 EUR zniža za 1.500,00 EUR (na 2.900,00 EUR), v 2. točki izreka pa tako, da se znesek 2.156,52 EUR zniža za 1.682,78 EUR (na 473,74 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje povrniti pritožbene stroške v znesku 123,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške. Tožena stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5.7.2011 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.156,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka tožnica sklicevala le na pravnomočno kazensko sodbo, iz katere je v trditveno podlago (pod I. točko tožbe) povzela del izreka, sicer pa škodnega dogodka ni podrobneje opisala in ni navedla, kdaj se je zgodil. Tudi sodišče prve stopnje je zgolj prepisalo izrek pravnomočne kazenske sodbe in se sklicevalo na vezanost pravdnega sodišča na kazensko sodbo, glede poteka zatrjevanega škodnega dogodka pa samo ni izvajalo dokazov. Sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, saj ji je nasprotoval. Tožnica je bila namreč že ob vložitvi tožbe seznanjena z vsemi poškodbami in posledicami škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je dovolilo spremembo tožbe. Tožnica ni upravičena do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 400,00 EUR. Navajala je le, da je udarnine in podplutbe dobila po celem telesu, kar medicinska dokumentacija in izrek kazenske sodbe ne potrjujeta, in ni konkretno opredelila delov telesa, na katerih je utrpela udarnine in podplutbe. Poškodbe (zlasti poškodbo vratu) je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi fotografije iz prilog kazenskega spisa (C1), ki je ni izvedlo kot dokaz. Ugotovljene telesne bolečine, ki jih je tožnica trpela le slab teden in še to zgolj občasno, ne predstavljajo pravno priznane škode. Izvedenec ni ugotovil nevšečnosti v zvezi s telesnimi poškodbami, sicer pa jih tožnica niti ni zatrjevala. Dejstvo, da tožnica ni jemala analgetikov, kaže na to, da telesnih poškodb tožnica ni utrpela. Tožnica tudi ni zatrjevala hlajenja. Tožnica ni dokazala, da je zaradi jemanja pomirjeval trpela tudi za stranskimi učinki. Edina upoštevna nevšečnost so večkratni obiski zdravnika. Prisojena odškodnina za strah je previsoka. Sodišče prve stopnje je pri odmeri upoštevalo tudi z izvedenskim mnenjem ugotovljena dejstva, ki jih tožnica ni zatrjevala (da je primarni strah trajal še vso noč). Tožnica je navajala le, da je utrpela intenzivni primarni strah, ki je trajal med spolnim napadom. Ta strah bi morala še podrobneje opisati, da bi bila trditvena podlaga glede primarnega strahu zadostna. Sekundarni strah po ugotovitvah sodišča ni bil dolgotrajen. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izvedensko mnenje dr. A. S., da tožnica ni trpela strahu zaradi izida zdravljenja. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnica pravočasno zatrjevala le težave pri vzpostavljanju medčloveških odnosov v smislu pomanjkanja zaupanja v ljudi, težave pri vključevanju v družbo, težave s spolno identiteto, kar se kaže pri spolnem kontaktu in v partnerskih odnosih. Ostalih posledic tožnica ni pravočasno zatrjevala, saj jih je v trditveno podlago vključila šele po prejemu izvedenskih mnenj. Dokazi ne morejo nadomestiti trditev. Ugotovitve sodne izvedenke dr. A. S. o tem, kaj je tožnica občutila in kaj še občuti, tudi sicer niso prepričljive, saj bi se tožnica še vedno zdravila, če bi imela takšne posledice. Tožničine navedbe iz razgovora pri sodni izvedenki, da ne more iti v Krško in da ima težave s študijem, nasprotujejo njeni izpovedi, da je študij končala v Krškem, da je hodila na predavanja in da je naredila vse izpite. Zatrjevanih težav s spolnostjo ni dokazala, saj je sama izpovedala, da je intimna s svojim partnerjem. V obravnavanem primeru zato ni dokazano trajno zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti. Glede odškodnine po 181. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tožnica navajala le, da ji je bilo s kaznivim dejanjem toženca kršeno dostojanstvo, da je z izvršitvijo kaznivega dejanja toženec posegel v njene osebnostne pravice, predvsem v telesno in duševno celovitost, kamor spada tudi spolna nedotakljivost. Navedene trditve ne zadostujejo, saj bi morala tožnica pojasniti zatrjevani poseg v osebnostne pravice, kaj je pri tem občutila in katera osebnostna pravica ji je bila kršena. Trditve, ki jih je v zvezi s to odškodninsko postavko podala v 1. pripravljalni vlogi, se skladajo s pravočasnimi trditvami, s katerimi je utemeljevala duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Na podlagi istih ugotovitev ni mogoče hkrati prisoditi odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in odškodnine iz 181. člena OZ, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožnica se je izrecno sklicevala na poseg v telesno in duševno celovitost, ki je kot vrsta škode določen v prvem odstavku 179. člena OZ. Stroškovna odločitev je napačna. V obravnavanem primeru ni mogoče posebej upoštevati uspeha pravdnih strank po temelju, saj sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v zvezi s temeljem. Na podlagi sodbe ni mogoče preizkusiti odmere tožničinih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje bi moralo odmeriti tudi toženčeve stroške in jih nato pobotati s stroški tožnice.

3. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino. S strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je prenizka v vseh vtoževanih odškodninskih postavkah glede na sodno prakso v primerljivih primerih in ob upoštevanju načela individualizacije. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni v zadostni meri upoštevano, da je tožnica utrpela telesne bolečine zaradi poškodbe desne nadlahti in levega ledvenega in medeničnega področja, ki jih je bilo treba lokalno hladiti z obkladki in jih lajšati z analgetiki, jemala pa je tudi pomirjevalne tablete. Upoštevajoč navedeno znaša primerna denarna odškodnina iz tega naslova 1.000 EUR. Prenizka je tudi prisojena odškodnina za strah. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost primarnega in sekundarnega strahu ji za to vrsto škode pripada odškodnina v znesku 1.000 EUR. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, vendar je odškodnina materialnopravno napačno odmerjena. Ob ugotovitvah, da tožnica trpi za hudo in kronificirano posttravmatsko stresno motnjo, depresivnostjo in anksioznostjo, da so njene življenjske aktivnosti bistveno okrnjene, da je kvaliteta njenega življenja bistveno zmanjšana, da je ogrožena njena uspešnost na osebnostnem in poklicnem področju in da ji izvedenka klinične psihologije priporoča psihoterapevtsko pomoč, znaša pravična denarna odškodnina za to vrsto škode 3.500 EUR.

4. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru tožnica vtožuje škodo, ki jo je utrpela v istem historičnem dogodku, zaradi katerega je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec že pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika zoper tožnico kot oškodovanko. V stanovanju je toženec prišel za tožnico v kopalnico, priprl vrata za seboj, jo prijel za boke in porinil proti steni in jo kljub njenemu upiranju začel otipavati, jo lizati po vratu in ušesih in ker se mu je upirala, jo je še bolj stisnil okoli bokov in jo stisnil v kot med pralni stroj in banjo in ji poskušal dvigniti majico, nakar je začela kričati in mu je uspela pobegniti na hodnik, kjer jo je povlekel za roko in jo porinil v omaro, ter jo pri tem lizal po vratu in ušesih, otipaval po zadnjici in spolovilu, ter jo grabil za dojke, čemur vse se je upirala in od bolečine zavpila, ter mu uspela pobegniti v sobo, tam pa jo je ponovno stisnil v kot in jo kljub njenemu vpitju in upiranju še bolj otipaval, ter z roko rinil v njene hlače in odnehal šele, ko je zavpila, da tega noče, da naj jo pusti in naj odide. Trditve, ki jih je tožnica podala v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka pod I. točko tožbe, so zadostne in toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi morala tožnica škodni dogodek še podrobneje opisati in ga tudi datumsko opredeliti. V primeru identičnega dejanskega stanja je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo glede ugotovitve tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost (14. člen ZPP), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo toženčevega ugovora, da se obravnavani škodni dogodek ni zgodil in v zvezi s tem ni izvajalo dokazov, temveč je povzelo ugotovitve iz izreka kazenske sodbe, s katero je bil toženec pravnomočno obsojen.

7. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka glede odločitve sodišča prve stopnje, da se dovoli sprememba tožbe, ki ji je toženec nasprotoval. Sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej pojasnjevati takšne odločitve, saj gre za procesno odločitev v procesni situaciji, predvideni v prvem odstavku 185. člena ZPP.

8. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče prve stopnje ni prekršilo razpravnega načela, saj je ugotavljalo in upoštevalo le zatrjevana dejstva. V nasprotju s pritožbenimi navedbami toženca je tožnica natančno opredelila, katere telesne poškodbe je utrpela in na katerih delih telesa jih je utrpela. Kot nevšečnost med zdravljenjem telesnih poškodb je zatrjevala tudi hlajenje bolečih mest, v zvezi z akutnim stresnim stanjem pa jemanje pomirjeval in obiskovanje zdravnika, psihiatra in psihologa. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče nima pomisleka, saj temeljijo na izvedenskem mnenju dr. C., je tožnica zaradi telesnih poškodb trpela le občasne manjše telesne bolečine slab teden, zaradi česar ji je bilo predpisano le lokalno hlajenje, ne pa tudi analgetiki. Takšna stopnja in trajanje telesnih bolečin pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja le neznatno škodo, ki ne dosega praga pravno priznane škode, zato je pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni mogoče upoštevati. Enako velja glede edine nevšečnosti, ki jo je tožnica trpela med zdravljenjem telesnih poškodb. Ker že iz navedenih razlogov tovrstna škoda ne predstavlja podlage za prisojo odškodnine, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb toženca, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede telesnih poškodb (primarne škode) obremenjene s procesno kršitvijo. Ne glede na pojasnjeno pa prisojene odškodnine v znesku 400 EUR ni mogoče znižati, saj predstavlja pravično denarno odškodnino za nevšečnosti, ki jih je tožnica po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje trpela med zdravljenjem akutne stresne reakcije na škodni dogodek (jemanje sedativov, pregled pri osebnem zdravniku in psihiatru, tedensko obiskovanje psihologa med 15.1.2009 in 5.3.2009).

9. Ob upoštevanju, da je strah enotna kategorija, je tožnica podala zadostno trditveno podlago glede te vrste škode in drugačne pritožbene navedbe toženca niso utemeljene. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi sodišče prve stopnje ni prekršilo razpravnega načela in glede katerih pritožbeno sodišče nima pomislekov, je tožnica utrpela primarni strah močnejše intenzitete, ki je trajal ves čas napada in vso noč po napadu, ter strah za izid zdravljenja poškodovane psihe v trajanju sedem tednov, ki je bil na začetku zdravljenja občasno srednje intenziven, sicer pa zmeren. Glede na tako ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu predstavlja odškodnina v znesku 500 EUR, ki jo je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje, pravično denarno odškodnino, ki je ni mogoče zvišati ali znižati.

10. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 2.500 EUR. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. A. S. ugotovilo tudi posledice in zmanjšanje življenjske aktivnosti na področjih, ki jih tožnica ni pravočasno zatrjevala, nato pa jih je upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine za to vrsto škode. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov (prvi odstavek 286. člen ZPP). Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko navaja nova dejstva le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Dokazi ne morejo nadomestiti trditev. V zvezi z vtoževano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo tožnica navajala le, da je v njeni osebnostni strukturi mogoče prepoznati posledice spolnega napada, zaradi česar ima sedaj težave pri vzpostavljanju medčloveških odnosov v smislu pomanjkanja zaupanja v ljudi, težave pri vključevanju v družbo in težave s spolno identiteto, kar se kaže pri spolnem kontaktu in v partnerskih odnosih, zaradi navedenega pa duševno trpi. Po prvem naroku za glavno obravnavo je v pripravljalni vlogi z dne 19.10.2012 tožnica zatrdila še druge posledice škodnega dogodka (da ima zaradi hude posttravmatske stresne motnje, anksioznosti in depresivnosti čustvene stiske, motnje spanja, pozornosti in koncentracije, posledično pa težave tako v osebnem življenju, kot tudi na študijskem področju, izogiba pa se tudi kraju, kjer se je dogodek zgodil). Ker tožnica pri tem ni pojasnila, zakaj tega ni mogla navesti že na prvem naroku za glavno obravnavo in ker zatrjevane težave niso takšne narave, da bi tožnica lahko zanje izvedela in jih opredelila šele s pomočjo izvedenca, je šteti, da jih je tožnica podala prepozno. Posledično niso upoštevne niti z njimi zvezane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tako tožnica (pravočasno) ponudila le trditve, s katerimi je utemeljevala tudi škodo po 181. členu OZ. Slednjo je namreč konkretizirala (tudi) z navedbami, da ima sedaj težave na področju spolnosti, da je zadržana pri kontaktih z drugimi moškimi tudi v povsem vsakdanjih življenjskih situacijah in da je izgubila samozavest pri iskanju in navezovanju stikov z drugimi ljudmi.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, glede katerih je tožnica pravočasno zagotovila trditveno podlago, izhaja, da ima tožnica težave v spolnosti, da je zadržana pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi in da je zelo zadržana tudi pri kontaktih z moškimi v povsem vsakdanjih situacijah, zaradi tega pa duševno trpi. V njihovo pravilnost pritožbeno sodišče ne dvomi, saj temeljijo na izvedenskem mnenju sodne izvedenke dr. A. S. in tožničini izpovedi. Sodišče prve stopnje je zgoraj naštete težave tožnice upoštevalo tako pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot tudi pri odmeri odškodnine po 181. členu OZ. V zvezi s tem toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da zidanje odškodninskih zahtevkov ni dovoljeno. Iz istega škodnega dogodka izvirajoče posledice ni mogoče dvakrat ali večkrat upoštevati kot okoliščino ob odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo – torej ob hkratni odmeri odškodnine za dve ali več relativno samostojnih oblik pravno priznane nepremoženjske škode (1).

12. V obravnavanem primeru so glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, povzete v 6. točki obravnavane sodbe, nedvomno izpolnjeni pogoji za odmero odškodnine zaradi protipravnega posega v spolno nedotakljivost tožnice po 181. členu OZ. Trditvena podlaga, s katero je tožnica utemeljila zahtevano odškodnino v višini 2.000 EUR za navedeno obliko nepremoženjske škode, ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu 181. člena OZ in zadostuje za presojo utemeljenosti vtoževane odškodnine za to vrsto škode. Toženec v pritožbi neutemeljeno meni drugače. Člen 181 OZ predstavlja posebno pravno podlago, ki daje oškodovancu pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi protipravnega posega v spolno nedotakljivost. OZ obravnava posledice tovrstnih protipravnih ravnanj kot posebno obliko nepremoženjske škode, za katero predvideva prisojo enotne odškodnine. Pravica do denarne odškodnine na podlagi 181. člena OZ ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, torej tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki (2), poleg duševnega trpljenja zaradi protipravnega posega v spolno nedotakljivost. Pri tem velja pojasniti, da škodo, ki utemeljuje odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, predstavlja duševno trpljenje zaradi prikrajšanj oškodovanca pri življenjskih aktivnostih in ne že sam izvor teh prikrajšanj. V 11. točki predmetne sodbe povzete težave, s katerimi se v življenjskih situacijah sedaj spopada tožnica, in z njimi povezano duševno trpljenje tožnice, ne utemeljujejo sklepa, da so se te pojavile v posebej izraziti obliki. Ker tožnica zato ni upravičena do prisoje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je pritožbeno sodišče znižalo prisojeno odškodnino za znesek 2.500,00 EUR, kolikor je za to vrsto škode tožnici prisodilo sodišče prve stopnje. Opisane sedanje težave in z njimi zvezano duševno trpljenje tožnice ostajajo v okvirih nepremoženjske škode iz 181. člena OZ, zato jih je treba upoštevati pri odmeri odškodnine po 181. členu OZ. Sodišče prve stopnje jih je pri odmeri te odškodnine, ki jo je prisodilo v znesku 1.000,00 EUR, sicer upoštevalo, vendar ne v zadostni meri. Duševno trpljenje, ki ga je tožnica pretrpela zaradi spolnega napada, opisanega v 6. točki obrazložitve predmetne sodbe, ob katerem je bila stara komaj 22 let in ga še danes trpi zaradi težav v spolnosti, pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi in pri kontaktih z moškimi v povsem vsakdanjih situacijah, tožnico opravičuje do odškodnine v celotnem vtoževanem znesku, to je v višini 2.000,00 EUR. Takšna odškodnina ni previsoka glede na sodno prakso v primerljivih primerih.

13. Po odločitvi pritožbenega sodišča znaša skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 2.900,00 EUR.

14. Na podlagi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek znižalo za 1.500,00 EUR (tj. na 2.900,00 EUR) (peta alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo tožnice in v preostalem delu tudi pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožba utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru ni primerno ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in uspeha po višini, saj v zvezi z ugotavljanjem temelja niso nastali posebni stroški. Upoštevajoč navedeno je po spremembi sodbe uspeh tožnice v postopku približno 36 %, uspeh toženca pa približno 64 %. Pravdne stroške tožnice je odmerilo že sodišče prve stopnje (v znesku 2.782,61 EUR), njihove odmere pa pritožba ne graja. V sodni praksi in pravni teoriji (3) je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah – ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že v stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Tak pristop je izbralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru in odmero na pregleden način opravilo na stroškovniku tožnice. Stroške toženca, ki jih sodišče prve stopnje napačno ni odmerilo, je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in ob upoštevanju 155. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tožencu je tako priznalo nagrado za postopek v znesku 347,10 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v znesku 320,40 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) in 20% DDV, kar znese skupaj 825,00 EUR. Upoštevajoč novo ugotovljeni uspeh pravdnih strank v postopku je tožnica upravičena do povračila 1.001,74 EUR, toženec pa do povračila 528,00 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po medsebojnem delnem pobotanju je toženec dolžan tožnici plačati 473,74 EUR pravdnih stroškov, v določenem roku, sicer pa z ustreznimi obrestmi.

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških, upoštevajoč pritožbeni uspeh. Toženec je imel s pritožbo približno 34% uspeh, saj je bil v pritožbi še sporen znesek 4.400,00 EUR s spremenjeno sodbo znižan na 2.900,00 EUR. Od priglašenih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče v skladu z ZOdvT tožencu priznalo nagrado za postopek v znesku 283,20 EUR (tar. št. 3210), 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 20% DDV, kar znese skupaj 363,84 EUR. Upoštevajoč 34% pritožbeni uspeh toženca je tožnica dolžna tožencu povrniti pritožbene stroške v znesku 123,71 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Kljub pritožbenemu neuspehu tožnice toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Sodba VS RS II Ips 242/2003 z dne 22. 4. 2004. (2) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 106/2004 z dne 23. 6. 2005 in sodbo VSL I Cp 1661/2009 z dne 10. 6. 2009. (3) Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten, št. 2/2008, str. 9.