Jedro

Tožnik ni uspel dokazati, da je poravnal dolg. Ob takšni dejanski ugotovitvi zahtevek za nedopustnost izvršbe ne more biti utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča na Jesenicah, opr.št. In 63/2000 z dne 5.4.2001. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 30.12.2004 Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

Uvodoma napada zaključek pritožbenega sodišča, češ da je izraz ničnost poravnave napačen ter da naj sodišče prve stopnje tako ne bi uporabilo pravilne pravne kvalifikacije. Prvostopno sodišče je po mnenju revizije povsem jasno uporabilo pravila določil Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR) o ničnosti poravnave. Ta so povsem jasna. Ker je sodišče uporabilo in se sklicevalo na določila ZOR, je možen edino zaključek, da je tožbeni zahtevek utemeljen in torej izvršba nedopustna.

Drugostopno sodišče sicer navaja, da bi moralo sodišče uporabiti izraz, da je poravnava neobstoječa, pri tem pa ne pove, na podlagi katerega določila ZOR ali drugega materialnega prava to zaključuje in zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Poravnava dolga predstavlja le soglasje o načinu poravnave celotnega dolga. Če sodišče šteje, da J. G. ni lastnoročno podpisal te "poravnave dolga", se to nanaša le na dejstvo načina poplačila celotnega dolga in ne na dejstvo plačila zneska 22.000 DEM. Izvedeniška mnenja, s katerimi je sodišče preverjalo podpis, torej ne morejo biti podlaga vprašanju, ali je plačilo 22.000 DEM izvršeno. Prvostopno sodišče tako svoje ugotovitve neutemeljeno razširja v zaključke glede samega plačila ter tako krši 7. in 8. člen Zakon o pravdnem postopku - uradno prečiščeno besedilo (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP).

O izvršenem plačilu je tožnik predlagal druge dokaze, tj. pričo W., potrdilo o menjavi deviz in pričo T. P.. Sodišče pa dokaza z zaslišanjem T. P. in potrdila o menjavi deviz ni izvedlo, za kar tudi ni navedlo razlogov. Izpovedbe priče W. pa ni povzelo v celoti ter tudi ni ocenjevalo njegove izpovedbe in natančnega opisa kraja in načina dogajanja v primerjavi z ostalimi dokazi. Zaključek prvostopnega sodišča je tako povsem pavšalen. Drugostopenjsko sodišče pa o teh pritožbenih navedbah in očitku kršitve 7. in 8. člena ZPP ni povedalo ničesar.

Glede dopisa izvedenca B., ki ga je le-ta podal na prošnjo tožene stranke, je sodišče kršilo določila 7. in 8. člena ZPP. Tožnik je namreč izrecno nasprotoval temu dokazu. Sodišče pa ta dopis šteje celo za izvedensko mnenje. Nasprotno pa tožena stranka ni nasprotovala izvedbi dokaza z mnenjem izvedenke M., temveč je le zahtevala drugo mnenje.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa predstavlja tudi zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga z izvedencem medicinske stroke. Ta zavrnitev je povsem v nasprotju s samo izpovedbo izvedenke Stegnarjeve na naroku 22.4.2004, ko izvedenka na vprašanje o vplivu morebitne bolezni toženca na podpis sploh ni hotela odgovoriti, ni pa te možnosti izključila.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila z odvetnikovim dopisom, kateremu je priloženo strankino laično pisanje. Vloga nima predloga, le pripis "Stroški: po OT". Revizijsko sodišče šteje, da odgovor tožene stranke ni obrazložen, stroški pa ne specificirano priglašeni.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tej pravdi uveljavljal zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Edino sporno vprašanje v tej pravdi je zato preprosto in jedrnato: ali je tožnik tožencu poravnal svoj dolg. Tožnik je s svojo dejansko tezo, da se je to zgodilo, v postopku propadel. Dejanska podlaga tožbe je bila, strnjeno povzeto, takšna, da sta se s tožencem dogovorila o poravnavi dolga tako, da naj bi tožnik tožencu izplačal 22.000 DEM, toženec je to potrdil in s tem naj bi dolžniško razmerje prenehalo. To naj bi se zgodilo v nekem lokalu v Bohinjski Bistrici, prisotna naj bi bila priča B. W.. Potrdilo, ki naj bi ga podpisal toženec, pa je listina, ki se v spisu nahaja kot priloga A3 (poravnava z dne 16.11.2000). V postopku se je s pomočjo izvedenke grafologinje izkazalo, da ta listina, ki je za uspeh tožnikove dejanske teze odločilnega pomena, ni pristna. Toženčev podpis na njej je ponarejen. Ob takšni dejanski ugotovitvi sta nižji sodišči njegovo dejansko tezo zavrnili in ugotovili, da tožnik svoje zgodbe, iz katere naj bi izhajalo, da je svoj dolg poravnal, ni dokazal oz. da ta zgodba ni resnična.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Iz takšnega dejanskega stanja pa materialnopravno ne more slediti nič drugega kot zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker tožnik dolga ni poravnal, izvršba ne more biti nedopustna - tožnikov dolg zaradi dejstev, na katere opira svoj zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, namreč ni prenehal. Revizijske navedbe, ki se sklicujejo na stališče sodišča prve stopnje glede ničnosti poravnave, iz česar nato revident izvaja sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka in posledično o nedopustnosti izvršbe, so nestrokovne do te mere, da predstavljajo popoln logičen nesmisel ter tako nanj tudi ni mogoče dati razumnega odgovora. Edini možen odgovor je, da je zahtevek v obravnavani zadevi neutemeljen iz prej navedenih razlogov.

Enako nestrokoven je tudi revizijski očitek pritožbenemu sodišču, češ da njegove sodbe ni mogoče preizkusiti, ker, ko je pojasnilo, da sporna poravnava ni nična marveč neobstoječa, ni povedalo, na podlagi katerega določila ZOR je neobstoječa. Pojem neobstoječe pogodbe je sicer tudi materialnopravni pojem(1), vendar v obravnavani zadevi ne gre niti za to. Neobstoj pristne listine o poravnavi in njeni izpolnitvi je v obravnavani zadevi čisto dejansko vprašanje. Ugotovljeno je namreč bilo, da poravnava (ki naj bi bila obenem potrdilo o izpolnitvi obveznosti), kakršno je v tej pravdi zatrjeval tožnik, ne obstaja, ker je tisto, kar je predložil tožnik, ponaredek.

Neutemeljeni pa so nazadnje tudi vsi revizijski očitki glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Skupna točka teh revizijskih očitkov je sklicevanje na 7. in 8. člen ZPP. Pregled revizijskih navedb pa pokaže, da je sklicevanje na navedeni določbi le krinka ter da gre za navidezno uveljavljanje procesnih kršitev - v resnici pa se revident ne strinja z dokazno oceno; predvsem s tistim njenim delom ne, ko revizijski sodišči dokazno skleneta, da izvedenska ugotovitev o nepristnem, ponarejenem podpisu, pobija tožnikovo tezo, da je tožencu plačal 22.000 DEM. Gre za kritiko dokazne ocene, kar je nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Navedeni določbi naj bi sodišče prekršilo tudi ob postopanju z dopisom "izvedenca B." in z "mnenjem izvedenke M.". Da navedeno procesno gradivo v tej pravdi ni bilo del dokaznega, marveč navedbenega gradiva, je pojasnilo že pritožbeno sodišče (tretja stran sodbe pritožbenega sodišča). S tem se revizijsko sodišče strinja ter so zato revizijske trditve, ki izhajajo iz drugačnega procesnopravnega izhodišča (da je šlo torej za dokaze in ne navedbe) brezpredmetne.

Revizija dalje postavlja očitek sodišču prve stopnje, češ da ni navedlo razlogov o tem, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem T. P. in potrdila o menjavi deviz. Tega očitka tožnik v pritožbi ni postavil ter ga zato ne more niti sedaj v revizijskem postopku. Gre za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev. Kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (za kar bi ob postavljenem očitku edino lahko šlo) , ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati. Takšno kršitev je mogoče uveljavljati le, če je bila storjena pred sodiščem druge stopnje (prim. 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revident takšno kršitev sicer uveljavlja, češ da drugostopno sodišče o teh pritožbenih navedbah ni povedalo ničesar, vendar očitek ni korekten - takšnih pritožbenih navedb namreč ni bilo, po uradni dolžnosti pa se pritožbeno sodišče glede tega ni bilo dolžno kakorkoli izrekati (prim. 350. člen ZPP). Na enak način sodišču druge stopnje očita tudi to, da se ni izreklo glede pritožbene graje dokazne ocene izpovedbe priče W. To ne drži, saj je pritožbeno sodišče to storilo na koncu tretje in na začetku četrte strani obrazložitve.

Nedovoljen revizijski razlog relativne kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje (prim. prvi odstavek 370. člena ZPP) pa predstavlja tudi kritika dokaznega sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencem medicinske stroke.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. A.Polajnar - Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 504 in nasl. ter tam navedena literatura.