- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSK Sklep I Cp 613/2024
ECLI:SI:VSKP:2025:I.CP.613.2024 Civilni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Pri vprašanju rabe sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz okoliščine, da si pri rabi dela nepremičnine, po kateri naj poteka nujna pot, v času odločanja predlagateljica in nasprotna udeleženca konkurirajo z njenimi istovrstnimi načini (predvsem z vožnjami, premiki vozil, šlo naj bi za vzpostavljeno komunikacijsko površino, kot tako potrebno tudi samim nasprotnim udeležencem), temveč bi moralo upoštevati omejitev celotnega potenciala varovane lastninske pravice glede na vrsto nepremičnine.
Izrek
I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se za potrebe nepremičnin 2053/4, 2053/5 in 784/3, vse k.o. 0000 G., last predlagateljice, dovoli nujna pot, ki poteka po v naravi obstoječi poti po nepremičnini 2053/10, k.o. G., v solasti prvih dveh nasprotnih udeležencev. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijanega sklepa opisalo potek poti in njene dimenzije, dovolilo njeno uporabo za hojo, vožnjo z osebnimi avtomobili, traktorji s priključki in drugimi motornimi vozili, vključno do srednje težkih motornih vozil z osno obremenitvijo do 6 ton na os in skupno maksimalno težo 18 ton, potrebnih za dokončanje stanovanjske hiše predlagateljice in njeno oskrbovanje. Izreklo je, da je skica izvedenca H. H. z dne 28.1.2020 v delu, ki se nanaša na potek trase A nujne poti, sestavni del sklepa, ter predlagateljici naložilo, naj nasprotnima udeležencema plača denarno nadomestilo, in sicer vsakemu v višini po 887,69 EUR. Odločitev o stroških postopka je sodišče prve stopnje pridržalo za poseben sklep.
2.Zoper sklep se pritožujeta prva dva nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne primarni in podrejeno predlog za določitev nujne poti po varianti A in po varianti B in dovoli nujno pot bodisi po varianti D, E ali F. Posledično naj spremeni še preostali del izpodbijanega sklepa, v vsakem primeru pa odločitev o denarnem nadomestilu. Podrejeno predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
3.Prva dva nasprotna udeleženca v pritožbi navajata, da je določitev nujne poti res potrebna, vendar ni nepomembno sosledje dogodkov, zaradi katerih predlagateljica nima dostopa do javne poti. S tem v zvezi bi sodišče moralo tehtati tudi načelo ekonomičnosti in določiti pot, ki v najmanjši možni meri obremenjuje tuje nepremičnine, tako da ne bi prišlo do izigravanja temeljnih institutov stvarnega prava. Predlagateljica je praktično z zlorabo zaupanja dosegla vzpostavitev poti, ki sta ji jo prva dva nasprotna udeleženca dovolila začasno uporabljati. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa presojalo vsako varianto poti posebej, ni pa naredilo ustrezne primerjave med njimi in ni opravilo tehtanja med posega v lastninsko pravico prvih dveh nasprotnih udeležencev in stroškovno obremenitvijo predlagateljice.
4.Prva dva nasprotna udeleženca opozarjata, da del poti po varianti A poteka preko dvorišča njune hiše. Sodišče prve stopnje je pri tem nekonsistentno, ko navaja, da gre za dvorišče, nato pa pojasnjuje, da ne gre za ograjeno površino, ampak za vzpostavljeno komunikacijsko površino. Zgolj dejstvo, da gre za neposredno bližino stanovanjske hiše in da se garažna vrata odpirajo na način, da se že poseže na pot, kaže, da ne gre za neizrazit poseg v lastninsko pravico. Iz mnenja izvedenca I. I. medtem izhaja, da zlasti varianti D in F minimalno obremenjujeta nepremičnine nasprotnih udeležencev. Res je le, da ti varianti terjata nekaj več stroškov. Maksimalni strošek za izgradnjo poti po varianti F bi znašal 19.500,00 EUR, kar ni nesorazmerno s stroškom izgradnje hiše, sploh upoštevaje, da sta na nepremičnini predlagateljice dve hiši, tako da obstaja realna možnost, da bosta tam živeli dve družini. Izgradnja te nove poti bi tudi ustavila konflikte med udeleženci postopka, ki so sicer vezani na medsebojno odvisnost in dnevno srečevanje.
5.Prva dva nasprotna udeleženca nadalje grajata mnenje izvedenca I. I., ki pri presoji vpliva stopnje obremenjenosti njune nepremičnine ni upošteval prilagoditev, ki jih bo nujna pot terjala od lastnikov. Ocena, da gre za ruralno okolje, kjer se izvaja kmetijska dejavnost in se morajo vsi prilagoditi, je povsem subjektivna. Pri varianti F takšne potrebe po prilagajanju praktično ni. Že potek poti v neposredni bližini stanovanjske hiše pomeni, da je moteč zvok vozil, dviganje prahu in smrad ter je ogrožena varnost. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ugotovilo dejansko stanje poti po varianti A. Ta ni utrjena in je močno načeta že ob vsakem nekoliko močnejšem deževju. Sodišče prve stopnje je nadalje v škodo prvima nasprotnima udeležencema štelo, da sta se predlagateljici prilagajala, da sta sledila začasni odredbi, s katero je bila določena začasna uporaba variante A in sta bila zato omejena, da bi po svoje uredila logistiko dvorišča. Ni razloga za to, da čez pot ne bi naredila strehe in jo oprla na vinsko klet, da bi pridobila dodaten prostor. Sodišče prve stopnje je le na podlagi ogleda brez strokovnega znanja ocenilo, da to ni mogoče. Ob drugačnem poteku poti bi nasprotna udeleženca drugače izrabila celoten prostor pred hišo, tako da bi šlo za zaprto in varno dvorišče. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da ni več potrebno umikati traktorja, nasprotnima udeležencema nalaga, kako naj opravljata spravilo bal.
6.Nasprotna udeleženca nadalje glede neizbire variante F grajata sodišče prve stopnje, da ni pojasnilo, v čem je nesorazmernost stroška, ki je potreben za njeno vzpostavitev, in ni konkretiziralo nevarnosti nastanka poškodb zaradi pikiranja monolitne skale na območju na stari hiši družine J. in hiši družine K. Medtem je sodišče prve stopnje spregledalo nevarnost, ki preti ob poteku poti po varianti A za varnost majhnih vnukov, ki nasprotna udeleženca redno obiskujeta. V tehtanju med razpoko na hiši na eni in zdravjem in življenjem posameznika na drugi strani, je povsem jasno treba dati prednost slednjemu.
7.Glede neizbire variante E navajata, da bi šlo za manjši poseg v nepremičnino L. L. kot je poseg v njuno nepremičnino po varianti A. Izvedenec je le pri poti po varianti E natančno meril naklon po vsej trasi. Nakloni cest so glede na lego na celotnem območju na določenih odsekih nad dovoljeno oziroma vsaj priporočeno mejo. Če pot po varianti E ne bi bila vozna, tudi L. L. ne bi imela dostopa do svoje nepremičnine. Ob primernem vzdrževanju pot ni nevarna. Sploh pa je na navedenem območju praksa, da se vozila ob hujšem sneženju puščajo na nižje ležečih parkiriščih. Prav tako predlagateljica ni izkazala ne potrebe po dokončanju nedokončane stanovanjske hiše ne da tega ne more izvesti na način, kot to izvaja družina L. L. Nadalje obrazložitev sodišča, da ima družina slednje že utečen način parkiranja, hrambe drv in ostalega, postavlja prva nasprotna udeleženca v neenakopraven položaj, samo zato ker predlagatelja že vozita po njeni nepremičnini in jima je s tem onemogočeno, da bi vzpostavila svoj režim parkiranja in uporabe nepremičnine.
8.Prva nasprotna udeleženca se ne strinjata še z višino denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene. Nekritično se je oprlo na mnenje izvedenca, čeprav ga je vseskozi dopolnjeval, kar že samo po sebi vzbuja dvom v njegovo popolnost. Izvedenec je izpostavil, da ni upošteval izpovedb strank in prič. Zakon ne določa višine nadomestila, kar pomeni, da gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodna praksa glede na okoliščine primera. Izvedenec se je skliceval na dve metodologiji. Prva naj bi bila povzeta po seminarjih s strani SICGRAS (metoda dr. M. M.), drugo pa naj bi izoblikovala sodna praksa s stališčem, da predstavlja obremenitev služeče nepremičnine za približno 30 % vrednosti obremenjenega zemljišča. Prva metoda je nepreverljiva, saj izvedenec ni navedel vira, na spletni strani SICGRAS pa ni javno dostopnih podatkov o načinu izračuna nadomestila za določitev nujne poti. Ni jasno, na podlagi katerega kriterija je izvedenec nepremičnino opredelil kot nepremičnino z manjšim številom lastnikov in uporabnikov, in kako je upošteval predlagateljičino kmetijsko dejavnost in okoliščino, da ne gre za klasično stanovanjsko stavbo. Napačna je uporaba količnika 0,2, ki se uporablja za primere, ko je pot že obremenjena in se ustanavlja samo dodatna služnost na že obstoječi poti. Pot je vzpostavljena le zato, ker sta nasprotna udeleženca upoštevala začasno odredbo sodišča, prej pa sta zaupala predlagateljici, da si bo uredila svojo pot. V delu, kjer pot poteka po dvorišču je podan količnik 0,8, a ostaja nepojasnjeno, zakaj ni uporabljen najvišji količnik 0,9 kot za primer ko gre pot mimo vhoda v hišo. Da ne gre za zaprto dvorišče v smislu zelenice, je zgolj posledica dejstva, da pot uporablja predlagateljica, saj nasprotna udeleženca sicer ne bi rabila posebnega ali tako obsežnega prostora za parkiranje in bi vso zemljišče lahko uporabila za druge namene. Uporabo višjega količnika (1,5 namesto 1) je izvedenec pojasnil s primerom, če bi pot potekala po sredini in ne po robu zemljišča. Opozarjata, da ni mogoče šteti, da pot poteka po robu, ko poteka po njunem dvorišču. Izvedenec meni, da funkcionalnost nepremičnine ni okrnjena, vrednost pa le neznatno zmanjšana, a pri tem ni upošteval izpovedb udeležencev in prič, sodišče pa se do njih ni izreklo. Obremenitve nedvomno vplivajo tudi na tržno vrednost nepremičnine, saj je vožnje mogoče slišati v spalne prostore, ni mogoče odpreti garažnih vrat. Vztrajata pri postavitvi novega izvedenca, ker mnenja brez navedbe virov ni bilo mogoče preizkusiti in ker izvedenec ni odgovoril na njune pripombe.
9.Predlagateljica je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da predlagateljica traso poti uporablja za vožnjo in hojo že 43 let, medtem ko sta se pritožnika tu naselila šele leta 1991. Določena nujna pot predstavlja za nepremičnino pritožnikov le neznatno obremenitev, saj vožnje za potrebe predlagateljičine nepremičnine niso pogoste. Predlagateljica ni lastnica sosednjih nepremičnin, preko katerih bi bilo mogoče izdelati povezavo na javno cesto, vse možne druge variante so ob tem izrazito prestrme. V vasi vse poti praviloma potekajo v bližini hiš. Obrazložitev sodišča prve stopnje je podrobna in logična, pravo pa pravilno uporabljeno. Strošek izdelave nove poti bi bil izrazito nesorazmeren, zaradi odstranjevanja skal bi bila ogrožena predlagateljičina hiša, pot pa prestrma in nevarna. Izvedenec je odgovoril na vse pripombe pritožnikov. Ocena nadomestila je ustrezna. Ponudbi N. d.o.o. in O. d.o.o. nista realni. Pot po varianti A res potrebuje pogosto vzdrževanje, a je razlog zanj predvsem v obremenitvi s strani pritožnikov, vzdržuje pa jo le predlagateljičin mož. Varianta A tudi ne izvotli lastninske pravice pritožnikov, saj sama po tej trasi vozita neprimerljivo več. Voženj sedaj po več desetletjih rabe nočeta dopustiti le zaradi spora in zamere, ki jo gojita do predlagateljičinega moža.
10.Pritožba je utemeljena.
11.Pravno podlago za določitev nujne poti predstavljajo predvsem določbe 88. in 89. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Te določajo, da sodišče določi nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Nujno pot določi tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. Za dovoljeno nujno pot je dolžan upravičenec plačati zavezancu primerno nadomestilo. Izhodišče predstavljene zakonske ureditve je v ustavni pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS), njeni gospodarski, ekološki in socialni funkciji (67. člen URS), pa tudi v določbah 15. člena URS o uresničevanju in omejevanju pravic, zlasti za primer trka človekovih pravic v razmerjih prirejenosti, ter 69. člena USR, ki sicer govori o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice v javno korist.
12.Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je sicer izčrpno ugotovilo dejansko stanje tako glede prednosti izbrane variante nujne poti za lastnika gospodujoče nepremičnine kot obremenitev, ki jo ta predstavlja za lastnika služečega zemljišča glede na njegovo aktualno rabo. Prav tako je ugotovilo slabosti drugih, neizbranih variant nujne poti, ki pa bi glede na razloge izpodbijanega sklepa predstavljala manjše breme za lastnike služečih zemljišč. Vendar je pri svoji odločitvi (oblikovanju konkretne pravne norme) preveliko težo pripisalo okoliščini, da bi z vzpostavitvijo katere druge od variant nujne poti nastali stroški,
pri čemer jih je predstavilo le v absolutnem znesku, ne pa še v razmerju do vrednosti gospodujoče nepremičnine na eni in zmanjšanju vrednosti služeče nepremičnine na drugi strani, pri čemer pa spet ni mogoče iskati ravnotežja v aritmetični sredini obeh vrednosti. Potrebno je izhajati iz varstva ustavne pravice do zasebne lastnine in poseg, ki jo pomeni dovoljena vzpostavitev nujne poti, razlagati strogo glede na njeno izjemnost, tako da se vzpostavi nujna pot, ki kar najmanj in le v nujnem obsegu za redno uporabo gospodujočega zemljišča poseže v lastninsko pravico lastnika služečega zemljišča, in sicer tako v smislu njene rabe kot njenega tržnega razvrednotenja. Pri vprašanju rabe sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz okoliščine, da si pri rabi dela nepremičnine, po kateri naj poteka nujna pot, v času odločanja predlagateljica in nasprotna udeleženca konkurirajo z njenimi istovrstnimi načini (predvsem z vožnjami, premiki vozil, šlo naj bi za vzpostavljeno komunikacijsko površino, kot tako potrebno tudi samim nasprotnim udeležencem), temveč bi moralo upoštevati omejitev celotnega potenciala varovane lastninske pravice glede na vrsto nepremičnine. Pritožba utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju dalo premajhno težo pomenu varstva lastninske pravice in teži posega vanjo, ki ga predstavlja izbrana pot po dvorišču neposredno mimo stanovanjske hiše ter med hišo in gospodarskimi poslopji nasprotnih udeležencev.
Zmotno je izhajalo iz stanja rabe služeče nepremičnine s strani njenega lastnika, ki ni posledica pravic materialnega prava tretjih oseb (z zahtevo za varstvo služnosti predlagateljica ni uspela), temveč sprva prekarija in kasneje začasne odredbe sodišča. Sodišče prve stopnje v izreku tudi ni ustrezno časovno oziroma obdobno omejilo rabe nujne poti s traktorji s priključki in s tovornjakom, čeprav bi to terjala zakonska zahteva, da se pot dovoli le, kolikor je nujna, prav tako pa je dejanska potreba po vožnji s temi vozili z razlogi izpodbijanega sklepa sicer vezana bodisi na posamezen letni čas (npr. spravilo drv) bodisi na čas dokončanja gradnje hiše nasprotnih udeležencev.
13.Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je potrebno obravnavati in dopolniti dokazni postopek predvsem z izvedencem ter glede na naravo nepravdnega postopka, v katerem je z razveljavljeno odločbo presojeno le o varstvu pravice dela udeležencev, omogočiti pravico do pritožbe še drugim udeležencem postopka, ki so lastniki zemljišč, po katerih potekajo druge variante poti, do katerih se bo sodišče prve stopnje moralo ponovno opredeliti v luči razlogov sodišča druge stopnje ter izmed vseh variant izbrati najustreznejšo, zanjo pa odmeriti tudi denarno nadomestilo.
14.V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izhajati predvsem iz varstva lastninske pravice lastnikov služečih zemljišč in šele nato iz potrebe lastnika zemljišča, ki nima dostopa do javne poti, in sicer v smislu, da mora predvsem sam nositi glavno breme vzpostavitve poti in se mora lastninska pravica lastnika zemljišča, ki naj se obremeni z nujno potjo, umakniti le v najmanjšem nujnem obsegu, da se ta sploh lahko zagotovi. Sodišče prve stopnje bo moralo zato ponovno pretehtati stroške in tveganja povezana z izvedbo drugih variant poti, tako da bo upoštevalo vse že navedene razloge sodišča druge stopnje ter oceniti višino nadomestila bodisi glede na primerljive na trgu nastale odplačne služnosti bodisi glede na zmanjšanje vrednosti obremenjenih nepremičnin predvsem s primerjavo tržnih cen obremenjenih in bremen prostih nepremičnin, šele če takšna primerjava ne bo mogoča, pa lahko višino prispevka določi s pomočjo metodologije, ki jo mora, vključno s preverljivim virom, predstaviti izvedenec. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi pri določitvi vsebine nujne poti upoštevati, da jo je potrebno čim natančneje zamejiti (kar glede na stanovanjsko rabo gospodujoče nepremičnine vsaj pri hoji in vožnjah osebnih avtomobilov verjetno ne bo mogoče, pač pa glede voženj z drugimi vozili - eventualno se bo lastnik gospodujoče nepremičnine moral prilagoditi tudi z vrsto in težo, ne pa le s časom rabe, gospodarskih vozil).
15.Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.
16.Sodišče druge stopnje je določbe ZPP uporabilo na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku.
-------------------------------
RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 88, 89 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15, 33, 67, 69
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.