Jedro

V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 9. 2017 v I. in II. točki izreka ter odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2017 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala fizično lažja dela, kjer bo ročno premeščala bremena ob telesu do 5 kg in ne bo dvigovala bremen v odročitvi od sebe, brez stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, izmenoma sede in stoje, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, od 9. 1. 2017 dalje. Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe odločiti o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila. Tožbeni zahtevek v preostalem, to je, da se odpravita III. in IV. točka izreka odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 9. 2017 ter da se tožeči stranki prizna še dodatno časovno razbremenitev v obsegu 2 ur dnevno oziroma 10 ur tedensko, je zavrnilo. Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 513,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razloga bistvene kršitve določil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, kaj je v delovni anamnezi navedla tožnica pred sodiščem prve stopnje. Iz opisa del na delovnem mestu izhaja, da je tožnica že ob pregledu pred invalidsko komisijo I. stopnje imela prilagojeno delo vsaj v delu, ki se nanaša na dovoljeno težo bremen do 5 kg, pa kljub tej samoiniciativni razbremenitvi s strani delodajalca, dela v 8 urnem delavniku ni zmogla in je iz tega razloga bila v neprekinjenem bolniškem staležu 4 ure dnevno že od leta 2014 dalje. To bi lahko potrdila tudi s pričami, katerih zaslišanje je tožnica predlagala, pa prvostopno sodišče zaradi nepopolne in zmotne presoje ostalih izvedenih dokazov, predlogu ni ugodilo. Drugostopni organ tožene stranke je kljub temu, da iz anamneze izhaja, da na delovnem mestu lahko premešča vsaj bremena teže do 5 kg, določil delo na drugem delovnem mestu in določil razbremenitev v ročnem premeščanju bremen do 7 kg. Prvostopno sodišče navedeno nelogičnost skuša obrazložiti z navedbo, da je delodajalec s pritožbo posredoval opis delovnega mesta, kjer je bilo pri obremenitvah bremena nad 5 kg do 15 kg in hoja po neravnem terenu označeno s stopnjo "NI". Tožnica v času pritožbe bremen nad 5 do 15 kg dejansko ni premeščala. Vztraja, da sodišče pri presoji ni absolutno vezano na mnenje izvedenskih komisij. Nadalje se ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo zgolj 75 % priglašenih stroškov zastopanja. Tožnica je šele v okviru postopka pred naslovnim sodiščem uspela dokazati, da za delo v polnem delovnem času ni zmožna. Predmetni postopek se je tako izkazal za nujen in nedvomno potreben. Odločanje o višini časovne razbremenitve zato kakšnih dodatnih stroškov ali nepotrebnega dodatnega dela, ni povzročilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v preteklosti zavzelo stališče, da je strošek razgovora s stranko zaobsežen v prvi vlogi, vendar je OZS obvezno razlago, na katero se sklicuje tožnica, izdala po izdaji odločb, na katere se sklicuje sodišče in je ta obvezna razlaga bila objavljena v sodniškem informatorju. Sodišča so takšno razlago že pričela upoštevati in te stroške priznavati tako, da bi odločitev prvostopnega sodišča pomenila odstop od ustaljene sodne prakse. Enako velja tudi za odločitev o stroških pritožbenega postopka v sodnem postopku. Zgolj okoliščina, da se je postopek pred toženo stranko pričel na predlog tožnice, ob izostanku veljavne materialne podlage, ne more biti podlaga za pravilno in zakonito odločitev glede povračila stroškov predsodnega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 4. 9. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 9. 2. 2017 in prvi odstavek citirane odločbe spremenil tako, da je tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala fizično lažja dela, kjer bo ročno premeščala bremena do 7 kg, brez stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, izmenoma stoje in sede s polnim delovnim časom od 9. 1. 2017 dalje. S prvostopno odločbo št. ... z dne 9. 2. 2017, ki jo je tožnica izpodbijala v predsodnem postopku, je toženec tožnico enako razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do premestitve s polnim delovnim časom in le nekoliko drugačnimi omejitvami na drugem delovnem mestu, in sicer da bo na njem ročno premeščala bremena do največ 8 kg, brez prisilnih drž ledvene hrbtenice, izmenično sede in stoje, v preostalem delovnem času pa bo lahko hodila po ravnem terenu.

6. V tej zadevi je sporno, ali je tožnica za delo na drugem delovnem mestu zmožna s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno. Tožnica je namreč s tožbo uveljavljala razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravice do dela, pri katerem bo opravljala fizično lažja dela, ročno premeščala bremena do 7 kg, brez stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, izmenoma stoje in sede, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 9. 1. 2017 dalje.

7. Pravna podlaga za odločitev o sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Ta v 3. alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določena dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Skladno s tretjim odstavkom citirane določbe se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.

8. Ker gre v obravnavanem primeru za vprašanje, ki zahteva strokovno medicinsko znanje, je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 243. člena ZPP in pridobilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa. Ta je po preučitvi medicinske in delovne dokumentacije v upravnem in sodnem spisu, tožničinega zdravstvenega kartona in njenega osebnega pregleda menil, da tožnica glede na svoje zdravstveno stanje, telesne in duševne zmožnosti do 4. 9. 2017 ni popolnoma izgubila delovne zmožnosti in da je bila njena delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % zaradi posledic bolezni. Po mnenju izvedenca je tožnica od 9. 1. 2017 zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala fizično lažja dela, kjer bo ročno premeščala bremena ob telesu do 5 kg in ne bo dvigovala bremen v odročitvi od sebe, brez stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, izmenoma sede in stoje s krajšim 6 urnim delovnim časom.

9. V takšnem izvedenskem mnenju, ki ga je sodni izvedenec na pripombe tožnice še dopolnil, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od 9. 1. 2017 dalje.

10. Sodni izvedenec je na podlagi izvidov in kliničnega pregleda ocenil, da je poleg stvarnih razbremenitev potrebna tudi časovna razbremenitev, vendar ne več kot za 2 uri na dan, in ne za 4 ure, kot je uveljavljala tožnica. Sodni izvedenec namreč medicinsko utemeljenih razlogov za 4-urno delo ni našel. Po mnenju sodnega izvedenca skrajšanje delovnega časa za 2 uri na dan tožnici omogočajo počitek oziroma fizioprofilaktične aktivnosti.

11. Iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je upošteval vso medicinsko dokumentacijo in obremenitve na delovnem mestu delavca na preoblikovanju po opisu z dne 18. 11. 2016, ki ga je tožencu posredoval delodajalec. Ta opis je poleg delodajalca podpisal še strokovni delavec in izvajalec medicine dela. Iz mnenja sodnega izvedenca tudi izhaja, da je upošteval, da je tožnica po formalni izobrazbi frizerka ter je zaposlena pri družbi A. na delovnem mestu delavec na preoblikovanju. Sicer pa izhaja, da ima tožnica od leta 2012 pogoste bolečine v področju hrbtenice in spodnjih okončin. Revmatolog je leta 2012 izključil vnetno revmatsko bolezen. Ortoped je opravil večkrat slikovno diagnostiko, ki je pokazala degenerativne spremembe na vratnem in ledvenem delu. Dne 1. 3. 2016 je bila tožnica operirana, narejena je bila transpedikularna fiksacija in interkorporalna deza segmenta L4-5. Po odpustu priporočajo zmerno fizično aktivnost. Kontrolni RTG je pokazal, da je OSM na mestu in vidno je kostno preraščanje. Priporočena je bila intenzivna fizioterapija. Gre za bolečinski ledveni sindrom z jasno omejeno gibljivostjo po spondilodezi v nivoju L4-5 po dekompresiji in laminektomiji. Nevroloških izpadov nima. V levem ramenu je ugotovljena subakromilana abrazija ob ohranjenem ritmu med lopatico in nadlahtnico in ustrezni mišični moči. 12. Nadalje iz izvedenskega mnenja izhaja, da je imel sodni izvedenec na razpolago celotno dokumentacijo, vključno podatke, da je tožnica že od leta 2014 v 4 urnem neprekinjenem bolniškem staležu. Gre za podatke o tožničini začasni nezmožnosti za delo in oceno drugega organa, na to oceno in na dejstvo o dolgotrajnem bolniškem staležu sodni izvedenec, ki ocenjuje preostalo delovno zmožnost v smislu invalidnosti, ni vezan, enako pa tudi ne sodišče. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje pravilno upoštevalo tudi v delu, ki se nanaša na delo, na katero je bila tožnica razporejena do dokončne odločbe toženca. Na podlagi dovolj jasnih in verodostojnih podatkov dodatno razčiščevanje ni bilo potrebno.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka ob upoštevanju določbe 154. člena in 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT). Tožnica je uspela s priznanjem pravice do dela s krajšim delovnim časom in sicer le v obsegu 6 ur dnevno, ne pa vtoževanih 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je zato skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da ji mora toženec v takšnem obsegu povrniti tudi stroške postopka. Za pravilno pritožbeno sodišče sprejema tudi utemeljitev glede obravnavanja in upoštevanja nagrade za posvet in konferenco s stranko. Po tarifni št. 39 OT se namreč posvet in konferenca s stranko obračuna le, če ta storitev ni zajeta v drugi tarifni št. in gre za za samostojno storitev. Torej, če je bil opravljen posvet in konferenca s stranko v okviru določenega dela, v kateri je odvetnik stranko zastopal, je načelno šteti, da to ni samostojna storitev, ker je všteta v drugih tarifnih številkah. V konkretnem primeru je storitev posveta že vsebovana v storitvi sestave tožbe. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na obvezno razlago OZS, kar je ustrezno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in opozorilo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

14. Zmotno je tudi prepričanje pritožbe glede priznavanja stroškov pritožbenega postopka v predsodnem postopku. Skladno s 113. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP) stroške, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, med drugim tudi za pravno zastopanje, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Tudi sicer strošek pritožbenega postopka v predsodnem postopku ne predstavlja stroškov sodnega postopka in tudi ni nastal zaradi sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno vračilo stroškov upravnega postopka utemeljeno v smislu 151. člena ZPP zavrnilo.

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.