Jedro

11.Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni vseh v tej smeri izvedenih relevantnih dokazov, na podlagi katerih je sodišče pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Pavšalna pritožbena graja, da sodišče v zvezi s stražo ni napravilo dokazne ocene "glede odločilnih dejstev", je neutemeljena, pri čemer toženka niti ne konkretizira, kateri relevantni dokazi naj bi iz dokazne ocene izostali. Prvostopenjski ugotovitvi, da je straža predstavljala običajno službo pripadnika, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar. V 97.č členu Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami in dopolnitvami) je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, kar pa je tožnik nesporno bil. Sicer pa je za ta spor ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju tožnik stražo opravljal, kar med strankama prav tako ni bilo sporno, niti v katerem časovnem obdobju jo je opravljal.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES.

12.Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz druge alineje izreka sodbe C‑742/19 (neprimernost sistema rotacije zaposlenih), pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo sistem rotacije zaposlenih primeren. Pravilnosti te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala. Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Za konkretne objekte (F., G., H. in I.), na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene (niti zatrjevane) okoliščine, ki bi izkazovale realno možnost nastopa izpostavljenih negativnih posledic rotacij. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi aktualno ureditev varovanja določenih objektov (med njimi tudi tistih, na katerih je varovanje opravljal tožnik), ki temelji na sistemu rotacije. Tudi upoštevaje navedeno okoliščino je utemeljeno zaključilo, da je sistem rotacije zaposlenih pri straži (očitno) mogoč in po kriterijih iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 primeren. V zvezi s pritožbenim izpostavljanjem, da naj bi bila ureditev s stalno pripravljenostjo za stražo bolj primerna in učinkovita, v zvezi s čimer se toženka sklicuje na pisno izjavo priče A. A., je dodati, da četudi bi bilo določeno vojaško dejavnost mogoče bolj učinkovito izvesti v sistemu pripravljenosti, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, prav tako njena trditev, da je s spremembo režima varovanja (uvedbo rotacij) nemogoče zavarovati objekt v primeru potrebe po obrambi ob nastopu izrednih dogodkov.

Izrek

13.Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Navedena zadeva se nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil neutemeljen spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje. Sicer pa je VSRS tudi v novejših istovrstnih zadevah odločilo, da naloge straže (niti varovanja državne meje) niso izključene iz uporabe Direktive po nobeni izmed štirih alinej sodbe C-742/19. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu, s čimer je ustrezno upoštevalo okoliščine konkretnega primera.

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 1, 1-3, 2

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14.Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopnega zaključka, da izjema od uporabe direktive ni podana, ker pri straži ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Gre za pravni pojem iz sodbe C-742/2019, za razlago katerega niso neposredno uporabna tolmačenja vojaške stroke, ki jih v pritožbi izpostavlja toženka, temveč je potrebno ta pojem napolniti z ustrezno vsebino glede na okoliščine konkretnega primera, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno naredilo (15. in 16. točka obrazložitve prvostopne sodbe).

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

15.Tudi glede varovanja objektov v času epidemije Covid‑19 je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da epidemije Covid‑19 ni mogoče šteti kot izredni dogodek v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 (kakor tudi ne po kateri od preostalih štirih alinej navedene sodbe). Čeprav je bil režim dela v tem času drugačen kot sicer, nalog v zvezi s stražo ni mogoče šteti kot odziv na epidemiološke razmere. Z ukrepi za omejitev širjenja okužb Slovenska vojska ni delovala v smislu njenega vojaškega poslanstva. V tem obdobju se ni spremenila narava njenih dejavnosti. Priporočila za delo v mehurčku, omejevanje stikov in pogojevanje dela s kriterijem PCT, niso izključila možnosti rotacije zaposlenih, kot neutemeljeno zatrjuje toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da zgolj dejstvo, da se rotacija v določenem obdobju ni izvajala zaradi epidemioloških ukrepov, ne pomeni, da pogoji za rotacijo dejansko niso obstajali. Omejitvi rotacije v tem obdobju namreč ni botrovala sprememba vsebine dela, ampak drugi razlogi, ki ne predstavljajo izjeme v smislu druge ali tretje alineje izreka sodbe C‑742/19.

Obrazložitev

16.Sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da varovanje državne meje (tudi po preimenovanju te aktivnosti v operacijo Odboj), ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (izjema iz prve alineje izreka sodbe C‑742/19). Presoja sodišča, ali je mogoče določeno aktivnost vojske šteti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede v smislu sodbe Sodišča EU, predstavlja pravno presojo, ki je v pristojnosti sodišča. Sodišče ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato mnenje (pojasnilo vojaške stroke) priče C. C. v zvezi s tem ni odločilno, podobno velja za pisno izjavo priče B. B. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino, s tem pa ni poseglo v pravico države, da določeno aktivnost oziroma nalogo opredeli kot vojaško operacijo, kot zmotno očita pritožba.

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odrejene pripravljenosti na delovnem mestu ali določenem kraju plačati prikrajšanje pri plači v zvezi z varovanjem državne meje za meseca oktober in november leta 2021, v zvezi s stražo pa za določene mesece od oktobra 2018 do marca 2022 v zneskih, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežnem obrestnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na odrejeno pripravljenost v zvezi s terenskim usposabljanjem in vajami (točka II. izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti 61,17 % njenih pravdnih stroškov, tožnik pa mora toženki povrniti 38,83 % njenih pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, izdanim po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari v tem postopku (točka III izreka).

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97č, 97e

17.Glede nalog SV na meji je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo, da je imelo sodelovanje SV na meji dve različni fazi. Sodelovanje SV s Policijo pri varovanju državne meje se je pričelo v letu 2015, od leta 2019 oziroma 2020 naprej pa se je izvajalo v okviru operacije Odboj. Do leta 2019 je SV s svojimi pripadniki izvajala pomoč Policiji s sistemom rotacije pripadnikov, tako da so se pripadniki vozili na delo in z dela domov. V letu 2019 pa se je spremenila organizacija delovanja tako, da se je namesto rotacije odredila stalna pripravljenost. Pri tem se je spremenil zgolj način organizacije dela, ne pa tudi sama vsebina dela SV na meji, ki je še naprej potekalo v obliki sodelovanja s policisti in nudenja podpore slednjim, torej kot oblika podpornega delovanja drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 26 do 28). Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno zaključilo, da je bila naloga SV na državni meji le podpora policiji. Le-to je izvajala v obliki mešanih patrulj (pri katerih je pripadnik vojske varoval postopek, ki ga je izvajal policist), s pošiljanjem pripadnikov vojske na samostojne opazovalnice in opazovalne točke. Glede na take dejanske ugotovitve varovanje državne meje torej tudi (nikoli) ni potekalo v okviru začetnega usposabljanja in operativnega urjenja. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje (ki ga pritožba konkretizirano niti ne izpodbija), da varovanje državne meje ni pomenilo izrednega dogodka v smislu tretje alineje izreka sodbe C‑742/19, saj o izrednosti dogodka ni mogoče govoriti v primeru večletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje.

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter posledično zoper odmero stroškov (točki I in III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi. Izpostavlja, da že sama narava sporne vojaške dejavnosti (straža, varovanje državne meje) izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem celotnih kategorij vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost, ki jo je opravljal tožnik, izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer pa ni pomembno, kakšne naloge je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Če ta ob poprejšnji ugotovitvi, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, meni, da bi se za njegov konkretni primer navedena direktiva morala uporabiti, je na njem dokazno breme o tem, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Glede straže je sprejelo zmotno stališče, da straža spada v običajno službo pripadnika SV. Tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar, zato straža zanj ni veljala kot običajna oziroma redna naloga. Zmoten je zaključek, da njene izvedbe niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Toženka je večkrat poudarila, da straža predstavlja tako posebno dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih ni primeren. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb, da je interes državne varnosti, da se stražarska služba izvaja neprekinjeno, saj imajo rotacije zaposlenih lahko nepopravljive posledice, s čimer je opustilo dokazno oceno glede odločilnih dejstev. Da je način varovanja z odrejeno stalno pripravljenostjo bolj učinkovit, izhaja tudi iz izpovedbe priče A. A. Napačno je uporabilo materialno pravo, ko je sistem rotacij ocenjevalo skozi prizmo absolutne nezmožnosti namesto primernosti rotacij. Svojo odločitev je utemeljilo predvsem s trenutno ureditvijo varovanja objektov. Ne drži zaključek, da izjema od uporabe direktive ni podana, ker pri straži ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, pri čemer pri razlagi tega pojma sodišče nepravilno ni upoštevalo vojaške znanosti. Toženka nasprotuje tudi odločitvi glede varovanja objektov v času epidemije Covid‑19 ter zavzetemu stališču o primernosti rotacij pripadnikov, saj je takrat šlo za izjemne okoliščine, ukrepi so bili sprejeti zaradi varovanja zdravja in življenja širše družbe, rotacije pripadnikov pa niso bile primerne. Glede varovanja državne meje je toženka uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19. Poenostavljeno in zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila naloga SV na državni meji le podpora policiji; pri tej ugotovitvi je prezrlo navedbe toženke, da je suverena pravica vsake države, da se odziva na grožnje in izvaja vojaške operacije oziroma da določeno nalogo oziroma vojaško dejavnost opredeli kot vojaško operacijo. Presodilo je, da varovanje državne meje ni predstavljalo vojaške operacije v pravem pomenu besede, zato ne gre za izjemo od uporabe Direktive. Ni se opredelilo do navedb toženke o cilju operacije Odboj, ki je zmanjšanje števila nezakonitih migracij, niti do navedb o vseh ostalih vojaških nalogah pripadnikov na meji in da se je tožnik na varovanju državne meje usposabljal. Svojo odločitev, da je šlo za "običajne naloge", je sprejelo mimo izpovedb prič B. B. in C. C. Toženka nasprotuje definiciji vojaške operacije, kot jo je podalo sodišče prve stopnje. Da je varovanje meje v času, ko ga je opravljal tožnik, ustrezalo vsem elementom vojaške operacije, sta pojasnili priči B. B. in C. C., skupaj s pojasnilom razlogov za to in dejanskih nalog SV, vse navedeno pa izhaja tudi iz Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 o sodelovanju SV in policije pri širšem varovanju državne meje - operacija Odboj. Ne drži ocena sodišča, da je bila SV zgolj v podporni vlogi. Glede višine plačila toženka še izpostavlja, da je bilo za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo dodatka v višini 50 % urne postavke osnovne plače v 46. členu KPJS, ne glede na to, ali gre za pripravljenost za delo znotraj ali zunaj delovnega časa. Iz sodbe C-742/19 nadalje izhaja, da 2. člen Direktive 2003/88/ES ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, vendar tam ne opravlja dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem delo opravlja, četudi se čas razpoložljivosti šteje za delovni čas. Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

18.Pritožba s poudarjanjem pisnih izjav prič B. B. in C. C. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč mogoče dovolj jasno razbrati, da sodišče prve stopnje izpovedbama navedenih prič, s katerima je želela toženka sodišče prepričati v pravilnost svojih stališč o migrantski krizi kot izrednem dogodku in o tem, da je varovanje državne meje vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni sledilo, saj sta izhajali iz pojasnil vojaške znanosti, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je pri razlagi pojmov iz sodbe Sodišča EU izhajalo iz smisla Direktive 2003/88/ES. Sodišče izjav navedenih prič tako ni prezrlo, je pa na podlagi izpeljanega dokaznega postopka sprejelo drugačen materialnopravni zaključek od tistega, h kateremu se je toženka ob pomoči navedenih prič zavzemala. Toženka ne more uspeti niti z izpostavljanjem vsebine Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020, iz katere naj bi izhajalo, da je varovanje državne meje ustrezalo vsem elementom vojaške operacije. Gre za dokument, na katerem temelji operacija Odboj, pri čemer toženka konkretno ne pojasni, kako naj bi vsebina navedenega dokumenta vplivala na drugačno presojo v obravnavani zadevi. Sicer pa sodišče prve stopnje ni spregledalo vsebine sodelovanja SV s Policijo tudi v času, ko je bilo to opredeljeno kot operacija Odboj, kar pa materialnopravno pravilno ni vplivalo na drugačen zaključek v zvezi z varovanjem meje kot vojaško operacijo.

Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46

4.Pritožba ni utemeljena.

19.Glede višine (prisojenega) plačila toženka še izpostavlja, da je bilo za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo dodatka v višini 50 % urne postavke osnovne plače v 46. členu KPJS ne glede na to, ali gre za pripravljenost za delo znotraj ali zunaj delovnega časa. Iz sodbe C-742/19 pa nadalje izhaja, da 2. člen Direktive 2003/88/ES ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici, vendar tam ne opravlja dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem ta oseba delo opravlja. Ob tem pritožba zavajajoče in zmotno navaja, da to velja ne glede na to, ali se čas razpoložljivosti šteje za delovni čas. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se tudi na zavzeta materialnopravna stališča v sodbi VIII Ips 196/2018 pravilno pojasnilo, da se v skladu z drugim odstavkom 97.e člena ZObr pripravljenost za delo ne všteva v delovni čas (število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti), zgolj za tak primer je v KPJS določena višina plačila (50 % urne postavke osnovne plače). Kadar pa se uporablja Direktiva in se pripravljenost šteje v delovni čas, je mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, ki delavcu pripada za delovni čas, to pa je 100 % plačilo osnovne plače.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in na tej podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353

20.Ker glede na vse obrazloženo s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

6.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da prvostopenjske odločitve zaradi pomanjkljivih in nasprotujočih si razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

21.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki jih je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami). Le-ti znašajo: 375 točk za odgovor na pritožbo (točka 4 tar. št. 16 OT), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov znaša 382,5 točk, glede na vrednost točke (0,60 EUR) pa 229,50 EUR. Upoštevaje 22 % DDV je dolžna toženka tožniku povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

7.Tožnik je pri toženki v relevantnem obdobju opravljal naloge na formacijski dolžnosti ... D.. brigade (E.). Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila zaradi straže (varovanja vojaških objektov), vojaških vaj in terenskih usposabljanj ter varovanja državne meje odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami in dopolnitvami) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje, kar je predmet pritožbene graje.

Pridruženi dokumenti:

-------------------------------

8.Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES, tudi Direktiva) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive 2003/88/ES je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači.

1VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024.

9.Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Tožnik je o tem, kakšno delo je opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnik navedel vsa odločilna dejstva glede trajanja, kraja in razloga odrejene pripravljenosti. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je o tem podal le pavšalne in skope navedbe. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive, oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Neutemeljeno je zato stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme oziroma ga neutemeljeno naložilo toženki.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

2Tako tudi sodbe VSRS v op. 1.

10.Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje oziroma ali ju je glede na njuno naravo in vsebino mogoče opredeliti kot eno od izjem, ki omogoča izključitev iz Direktive. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.