Jedro

Pogoj za prepoved opiranja sodne odločbe na posamezni dokaz je njegova ustavna ali zakonska protipravnost in ne dejanska kompromitiranost.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M.Š. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 25. 11. 2011 ugodilo predlogu državnega tožilca ter pripor, ki je bil zoper obdolženega M.Š. odrejen zaradi nevarnosti uničenja dokazov in ponovitvene nevarnosti iz 2. in 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije, po drugem odstavku 205. člena ZKP iz istih dveh razlogov podaljšalo še za dva meseca, to je do 26. 12. 2012 do 22.00 ure. Povzeto je bilo storjeno s sklepom I Ks 42756/2011. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz, kot je zapisal, vseh pritožbenih razlogov, obrazloženo pa le zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi ter podaljšani pripor odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom po 199.a členu ZKP ali javljanjem na policijski postaji po 195.b členu ZKP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoj za prepoved opiranja sodne odločbe na posamezni dokaz je njegova ustavna ali zakonska protipravnost in ne dejanska kompromitiranost, kot jo pritožnik zatrjuje v zvezi z zapisnikom o preiskavi elektronske naprave z dne 29. 8. 2011. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana, kot niso podane izrecno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke tega člena. Izhajajoč iz utemeljenega suma kot zadostne verjetnosti, da je posamezna oseba storila določeno kaznivo dejanje in ne že dokazanosti, da se je to tudi v resnici zgodilo, je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi prizadevanji, podalo vse razloge o dejstvih, zaradi katerih je odrejeni pripor podaljšalo. Gre za okoliščine v zvezi z utemeljenostjo suma in obema nevarnostima, ki so v obrazložitvi sklepa prezentne in jih z ozirom na povedano bistvo ni treba posebej dopolnjevati. Zlasti kar zadeva splošni priporni razlog se je sodišče prve stopnje, zaradi historične povezanosti kaznivih dejanj, dinamike njihovega odkrivanja ter zaradi izostalih novih dejstev, smelo sklicevati na njegova nedavna preizkušanja kot izhajajo iz navedenih pravnomočnih sklepov o odreditvi pripora, o preiskavi in njenih dveh razširitvah. Sploh pa se je sodišče prve stopnje do obdolženčeve identitete obrazloženo opredelilo na 5. strani sklepa, kar je v zvezi s koluzijsko nevarnostjo glede računalniškega programa True crypt storilo stran za njo. Na 6. strani sklepa je obrazložena še možnost dogovarjanja z drugimi obdolženci, medtem ko je obdolženčeva izvedenost v računalništvu glede na izobrazbeni profil in naravo domnevno storjenih kaznivih dejanj sama po sebi umevna in je zato niti ni bilo treba dodatno utemeljevati. Končno, pritožnik glede obdolženčeve identitete zatrjuje še tako imenovano protispisnost, vendar z vsebino, ki zadeva dejansko stanje in ne uveljavljano postopkovno kršitev.

5. V nadaljevanju se pritožnik z ugotovljenimi dejstvi, ki po sodišču prve stopnje utemeljujejo sum, ne strinja zato, ker je izkazana verjetnost naknadnega vstopa v operacijski sistem zaseženega računalnika in s tem njegove kompromitacije, ker je izračun domnevno povzročene škode napačen, ker niso bili pridobljeni nobeni drugi dokazi, s katerimi bi bila obdolženčeva identiteta, glede na neznano IP številko potrjena in ne dokazi, ki bi potrjevali, da je obdolženi sodeloval z obdolženim D.G. oziroma A.B. in da je razvijal zlonamerni kodi ter izdeloval pripomočke namenjene za kaznivo dejanje. Pritožnik se ne strinja niti z ugotovljenima nevarnostima, saj so bili obdolženemu, ki do sedaj še ni bil kaznovan, računalniki zaseženi, zasežena je bila ostala programska oprema, fantomski strežniki pa v predkazenskem postopku niso bili locirani.

6. Kot rečeno, utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno in ne že njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo, čeravno je po drugi strani jasno, da brez predhodnosti, konkretnosti, specifičnosti in artikulabilnosti niti o utemeljenem sumu ni mogoče govoriti. Takšen standard pa je bil v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča dosežen. Ne gre le za okoliščine, kot izhajajo iz zaseženega računalnika, ampak še za obvestila in dokaze iz omenjenih sklepov o odreditvi pripora, o preiskavi in njenih razširitvah, ki obdolženca kot domnevnega storilca kaznivih dejanj iz teh odločb v zadostni meri identificirajo. Če k temu dodamo ugotovitve kriminalista specialista A.B., ki različno od pritožbene ocene ne kažejo na drugega domnevnega storilca, in ki utrjujejo objektivno povezavo med obdolženim ter obdolženim D.G. in obdolženim A.B., utemeljenost suma kot sorazmerno nižji dokazni standard ne more biti dvomljiva. Enako velja za izračun domnevno povzročene škode, ki se z ozirom na zatrjevani obseg okuženosti računalnikov izkaže za smiselnega.

7. Pritožbeni očitki o nepridobljenih dokazih o razvoju zlonamernih kod ter o izdelavi pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje, so pavšalni, saj pritožnik obenem ne pove, kateri dokazi, ob tistih iz obrazložitve sklepa potemtakem manjkajo.

8. Kar pa zadeva koluzijsko in ponovitveno nevarnost, je najprej ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je oba (posebna) priporna razloga obravnavalo povezano, in ko je kljub zaseženim računalnikom in ostali opremi upoštevalo možnost uničenja dokazov z drugim računalnikom. Glede na njihovo splošno dostopnost, že navedeno obdolženčevo izvedenost in kontinuiteto podobnih ravnanj ter ne oziraje se na nelociranost strežnikov, ugotovljeni možnosti uničenja dokazov in ponavljanja kaznivih dejanj, zanesljivo presegata, v pritožbeni obrazložitvi zatrjevano hipotetičnost. Gre torej resnično za nevarnosti, ki ju glede na njuno stopnjo in razsežnost posledic ob morebitni uresničitvi, z milejšima ukrepoma, za kar si podrejeno prizadeva pritožnik, niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče odpraviti.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega M.Š. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).