Jedro

Stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, ki tožencu nalaga plačilo 3.400.958 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2000 dalje ter plačilo izvršilnih stroškov v znesku 87.631 SIT. Sicer je sklep o izvršbi zaradi delnega umika tožbe razveljavilo. Tožencu je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 204.216 SIT. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo in sklep prve stopnje.

Zoper to odločbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava (pri čemer pa je obrazložil le bistveno kršitev določb pravdnega postopka). Navaja, da ga je sodišče prve stopnje pozvalo k soglasju glede umika tožbe, pri tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je v dopisu navedlo zgolj, ali toženec soglaša z umikom tožbe ne pa, da gre za delni umik. Toženec, ki je prava neuk, je bil zato prepričan, da gre za umik tožbe v celoti in je v umik privolil z dopisom z dne 22.11.2002 ter (zato) ni navajal nikakršnih novih dejstev, niti ni predlagal ustreznih dokazov. Bil je prepričan, da je zadeva v celoti zaključena.

Revident zatem navaja, da je bila posojilojemalka družba C., ki je posojeni denar porabila za obratna sredstva ter je posojilo tudi vračala. Toženec je posojilo v celoti poplačal in je zato poziv sodišča, naj se izjavi o umiku tožbe, razumel kot priznanje tožeče stranke, da je posojilo vrnjeno.

Po mnenju revidenta je sodba prve stopnje nejasna, njen izrek nerazumljiv, razlogi pa v nasprotju z izjavami in listinami tožeče stranke. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 4.964.575 SIT, nato pa je tožbo umaknila za 2.271.182 SIT, vztrajala pa pri zahtevku 3.400.958 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2002. Matematični izračun pokaže, da je prišlo do napake pri ugotovitvi zneska, ki ga tožeča stranka še uveljavlja s tožbo.

Iz kreditnih kartic izhaja, da je posojilo vračala družba C. in ne toženec ter da je tožeča stranka to družbo tudi pozivala k plačilu zapadlih mesečnih anuitet. To pomeni, da toženec ni pasivno legitimiran. Sodišče se do računov tožeče stranke družbi C. ni opredelilo. V tem delu zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je toženec pojasnil, da jih brez lastne krivde ni mogel predložiti že prej. Gre za listine, iz katerih izhaja, da je družba C. po pozivu tožeče stranke posojilo v celoti vrnila.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Revizijske kritike dejanskega stanja (npr., da posojilna pogodba z dne 11.9.1997 ni bila sklenjena z njim in da zato tudi posojilo ni bilo dano njemu, da je bilo posojilo v celoti vrnjeno itd.) zato revizijsko sodišče ni obravnavalo. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah tudi večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93). Očitek procesne kršitve je v takih primerih le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (gl. npr. odločbo II Ips 334/99). Toženec zato ne more uspeti z očitkom, da "sodišče do računov tožeče stranke v družbi C. d. o. o. ni zavzelo stališča in se v tem delu sodba ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka, odločitev pa v nasprotju z listinami, ki so v spisu", ter da je "tožena stranka ... dejansko posojilo poplačala v celoti, zato je poziv sodišča, da se izjavi glede umika tožbe tudi razumela kot priznanje tožeče stranke, da je posojilo poplačano in zato tožeča stranka umika tožbo".

Neutemeljeni so tudi drugi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je jasen in razumljiv, njeni razlogi in razlogi izpodbijane sodbe prav tako. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je toženec soglašal z delnim umikom tožbe ter da je bil seznanjen s tem, da tožba ni umaknjena v celoti. Neutemeljena pa sta tudi očitka, da "sodišče do računov tožeče stranke družbi C. d. o. o. ni zavzelo stališča in se v tem delu sodba ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka, odločitev pa v nasprotju z listinami, ki so v spisu", ter da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb. Demantirajo ju razlogi v prvem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).