Jedro

Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Vrhovno sodišče pa je tudi že v več zadevah zavzelo stališče, da ni mogoče obnoviti postopka, končanega s sklepom, razen če bi bilo s sklepom meritorno odločeno o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi, za kar pa pri sklepu o izvršbi (praviloma) ne gre.

Kot razloga za dovoljenost revizije pa revident v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost zavrženja predloga za obnovo upravnega postopka, ne more uspešno uveljavljati obstoja zelo hudih posledic, ki naj bi mu nastale z izvršitvijo inšpekcijske odločbe,

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetnikih vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2010. Tožena stranka je s citirano odločbo odpravila sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper z dne 16. 11. 2009, ki je zavrnil predlog inšpekcijskega zavezanca – revidenta za obnovo postopka izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe tam navedene inšpekcijske odločbe, in predlog za obnovo navedenega upravnega postopka zavrgla (I.1. točka izreka odločbe), ker je bil postopek, katerega obnovo je revident predlagal, končan s sklepom in ne z dokončno odločbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način. Iz obrazložitve revizije je mogoče povzeti, da meri na vprašanje, ali se lahko - ob obstoju obnovitvenih razlogov iz 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP - obnovi tudi upravni postopek, ki je bil končan s sklepom (o dovolitvi izvršbe) in ne z dokončno upravno odločbo. Revident namreč trdi, da je bilo z izpodbijanim sklepom o zavrženju predloga za obnovo upravnega postopka poseženo v njegove pravice oziroma obveznosti. Navaja, da mu sklep o izvršbi, katerega obnovo postopka je predlagal, ni bil vročen in ob stališču tožene stranke in sodišča prve stopnje glede (ne)možnosti obnove postopka, končanega s sklepom, nobena stranka ne bi mogla predlagati obnove takega postopka iz razloga neudeležbe v postopku.

7. ZUP v 260. členu določa, da se (iz razlogov 1. do 10. točke istega člena) obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločbo, dokončno v upravnem postopku). Revizija pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 24. 11. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Vrhovno sodišče pa je tudi že v več zadevah (npr. I Up 1234/2003 z dne 16. 2. 2005 in I Up 237/2005 z dne 20. 4. 2005) zavzelo stališče, da ni mogoče obnoviti postopka, končanega s sklepom, razen če bi bilo s sklepom meritorno odločeno o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi (npr. I Up 951/2005 z dne 28. 9. 2005 in X Ips 133/2009 z dne 8. 7. 2009), za kar pa pri sklepu o izvršbi (praviloma) ne gre. Od navedenega stališča pa sodišče prve stopnje (in pred njim tožena stranka) ni odstopilo in revident tega niti ne zatrjuje. Vse druge revizijske navedbe se nanašajo na zakonitost izdaje sklepa o izvršbi, ki pa ni predmet tega upravnega spora, v katerem se presoja zakonitost zavrženja predloga za obnovo upravnega postopka. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Nadalje revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

9. Revident navaja, da sta s soprogo zaradi odstranitve kioska izgubila delo in sredstva za preživljanje, tako da ju morajo preživljati otroci. V kiosku sta namreč opravljala gostinsko dejavnost, s katero sta se oba izključno preživljala. Izvršbe sploh nista pričakovala, saj je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan skoraj 18 let po izdaji inšpekcijske odločbe, v času njune odsotnosti. Revident opisanih posledic torej ne pripisuje predmetu presoje v tem upravnem sporu – sklepu o zavrženju predloga za obnovo postopka (ki se sploh ne izvršuje). Kot razloga za dovoljenost pa v tem upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati obstoja zelo hudih posledic, ki naj bi mu nastale z izvršitvijo inšpekcijske odločbe, kar pa ni vsebina obravnavane zadeve. Revizija zato tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

10. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)