Jedro

ZKP ne določa, da bi bilo vprašanje veljavnosti pravnega pouka in odgovora priče iz drugega odstavka 236. člena ZKP pogojeno z lastnoročnim podpisom priče, neposredno ob oziroma pod takšnim pravnim poukom. Pravna dobrota privilegiranih prič iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, da odklonijo pričanje v kazenskem postopku, odraža pomen tesnih družinskih vezi, ki bi mogle biti porušene oziroma ogrožene v primeru, ko bi morale izpovedovati (po resnici) zoper obdolženega družinskega člana. Pravna dobrota je torej uzakonjena v korist priče, ne v korist obdolženca.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog za izločitev nedovoljenih dokazov, in sicer zapisnika o zaslišanju priče C. C. I Kmp 26163/2019 z dne 30. 8. 2019, dela zapisnika o zaslišanju priče C. C. I Kpr 51833/2020 z dne 13. 10. 2021 in zapisnika o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronske naprave št. D3453274/K1930451 (3F36-02) z dne 23. 5. 2019 ter vseh podatkov, ki so bili izločeni pri preiskavi navedene elektronske naprave in uporabniških računov ter se v kakršnikoli obliki nahajajo v spisu.

2. Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obdolžencev zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik obdolženega B. B. predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu zagovornika za izločitev dokazov z dne 26. 1. 2023 ugodi in iz spisa izloči v njem navedene dokaze, zagovornik obdolženega A. A. pa predlaga, da se izpodbijani sklep „razveljavi in spremeni“ v korist obdolženca, medtem ko oba zagovornika podredno predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornik obdolženega B. B. vztraja, da se skladno z 237. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz sodnega spisa izloči zapisnik o zaslišanju priče C. C. I Kmp 26163/2019 z dne 30. 8. 2019, ker v predvidenem prostoru na strani 2 navedenega zapisnika, ob pravnem pouku, ki bi mu naj bil dan kot privilegirani priči v smislu 236. člena ZKP, ni njegovega lastnoročnega podpisa. Takšen zapisnik po oceni zagovornika ne izkazuje, da je bil priči dan ustrezen pravni pouk, da ga je ta razumela in se je veljavno odpovedala pravni dobroti, ki ji pripada kot privilegirani priči, saj na tak način odpoved pravici ni izrecno zapisana v zapisnik.

5. Nima prav. Po pregledu v pritožbi problematiziranega zapisnika o zaslišanju priče C. C. I Kmp 26163/2019 z dne 30. 8. 2019 je pritrditi sodišču prve stopnje, ki je pravilno zaključilo, da sta bila pravni pouk po drugem odstavku 236. člena ZKP in odgovor priče C. C. ustrezno vpisana v navedeni zapisnik. Iz slednjega izhaja, da je bil priča C. C. kot oče starejšega mladoletnika poučen, da glede na sorodstveno razmerje z mladoletnikom ni dolžan pričati, v primeru, če bo pričal, pa se lahko na njegovo izpovedbo opre sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedal pričanju. Priča C. C. je nato izjavil, da je pravni pouk razumel in da želi pričati, kar je v nadaljevanju zaslišanja tudi storil. Na ta način je bilo zakonski zahtevi iz določbe drugega odstavka 236. člena ZKP, da se pouk in odgovor vpišeta v zapisnik, v celoti zadoščeno, zato se zagovornik obdolženega B. B. neutemeljeno zavzema za uporabo procesne sankcije iz 237. člena ZKP, kot je to v točkah 10-20 obrazložitve izpodbijanega sklepa tehtno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. ZKP ne določa, da bi bilo vprašanje veljavnosti pravnega pouka in odgovora priče iz drugega odstavka 236. člena ZKP pogojeno z lastnoročnim podpisom priče, neposredno ob oziroma pod takšnim pravnim poukom. Tako predviden podpis priče pomeni kvečjemu fakultativno sestavino zapisnika o zaslišanju priče oziroma o glavni obravnavi, pri oblikovanju zapisnika pa njegova vključenost ostaja v polju diskrecije sodnika in glede na prakso slovenskih sodišč variira. Zato je v celoti sprejeti razloge sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da zapisnik ni podpisan v delu, kjer je pripravljen „prostor za podpis priče“, ne pomeni, da priča C. C. ni bil poučen o pravni dobroti, da je ta pravni pouk razumel in tudi izjavil, da želi pričati. Sploh, ker je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da je priča C. C. problematiziran zapisnik podpisal. Neutemeljeno zato zagovornik obdolženega B. B. sodišču prve stopnje očita preveč popustljiv pristop pri presoji pravilne oblike zapisnika in neuspešno trdi, da mora priča, zaradi posebnega pomena navedene pravne dobrote in resnosti posledice odločitve o odpovedi tej pravni dobroti, navedena dejstva potrditi na posebnem, za to predvidenem mestu v zapisniku.

6. Neutemeljeno zagovornik obdolženega B. B. tudi namiguje, da je sodišče prve stopnje opisano kršitev skušalo retroaktivno sanirati. Pravna dobrota privilegiranih prič iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, da odklonijo pričanje v kazenskem postopku, odraža pomen tesnih družinskih vezi, ki bi mogle biti porušene oziroma ogrožene v primeru, ko bi morale izpovedovati (po resnici) zoper obdolženega družinskega člana. Pravna dobrota je torej uzakonjena v korist priče, ne v korist obdolženca. Sledeč takšnemu izhodišču,1 ni nepomembno, da se priča C. C. tudi pred zaslišanjem na glavni obravnavi dne 3. 2. 2020, po vnovično prejetem pravnem pouku iz drugega odstavka 236. člena ZKP, na pravno dobrota znova ni skliceval (zapisnik o glavni obravnavi I Km 26163/2019 z dne 3. 2. 2020). Še več, v izpovedbi na glavni obravnavi se je v celoti skliceval na svojo izpovedbo iz faze pripravljalnega postopka in izrecno izjavil, da vztraja pri tem, kar je že povedal. Enako pa je ravnal v obravnavani zadevi, ko je v fazi preiskave med drugim pojasnil, da je bil zaslišan tudi v pripravljalnem postopku, ki je tekel zoper njegovega sina, in na glavni obravnavi, da se spomni, kaj je takrat povedal, in je to, kar je povedal, resnica (zapisnik o zaslišanju I Kpr 51833/2020 z dne 13. 10. 2021). Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da ni nedovoljen dokaz niti del zapisnika I Kpr 51833/2020 z dne 13. 10. 2021, v katerem je bila priči izpovedba iz pripravljalnega postopka prebrana in predočena.

7. V delu, ki se nanaša na predlagano izločitev zapisnika o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronske naprave št. D3453274/K1930451 (3F36-02) z dne 23. 5. 2019 ter vseh podatkov, ki so bili izločeni pri preiskavi navedene elektronske naprave in uporabniških računov ter se v kakršnikoli obliki nahajajo v spisu, zagovornik obdolženega B. B. sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. V utemeljitev navaja, da sodišče prve stopnje na argumente obrambe ni vsebinsko odgovorilo, zato izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se tako po oceni zagovornika ni opredelilo niti do posebne ranljivosti obdolženca v opisani situaciji niti do konflikta interesov zakonitega zastopnika. Tako ni jasno, kako bi lahko mladoletni obdolženec učinkovito uresničeval svoj ustavni privilegij zoper samoobtožbo s pomočjo zakonitega zastopnika „kot varuha njegovih interesov“, ki ga je neposredno pred tem naznanil policiji.

8. Očitana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je zlasti v točkah 29, 32 in 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa zavzelo jasno stališče, da iz spisovnega gradiva ne izhaja, da mladoletni D. D. tedaj ne bi zmogel in mogel učinkovito uresničevati svojega ustavnega privilegija zoper samoobtožbo in se svobodno odločiti glede podane privolitve za preiskavo elektronske naprave. Izrecno je ugotovilo, da niti mladoletni D. D. niti njegov zakoniti zastopnik ali zagovornik v postopku niso v ničemer nasprotovali ugotovitvam preiskave elektronske naprave oziroma elektronskih podatkov, prav tako pa niso v zvezi z zasegom in pregledovanjem zasežene elektronske naprave uveljavljali nobenih kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je bil C. C. tedaj prisoten kot varuh interesov svojega takrat še mladoletnega sina. Takšna obrazložitev izpodbijanega sklepa se pokaže kot ustrezna. Sploh, ker zagovornik niti v predlogu za izločitev dokazov niti v pritožbi, razen abstraktnega razpravljanja o uresničevanju pravic mladoletnih obdolžencev ter posplošenega poudarjanja, da je C. C. svojega sina D. D. naznanil policiji in da mu je tedaj bila odvzeta prostost, ni ponudil nobenih konkret(izira)nih relevantnih okoliščin v tej smeri, zato tudi razloge o teh okoliščinah neutemeljeno pogreša. 9. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP v navedenem delu izrecno uveljavlja tudi zagovornik obdolženega A. A. z očitkom sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaznega postopka. Vendar neutemeljeno. Na kaj točno zagovornik meri s tako podano, splošno pritožbeno navedbo, ni povsem jasno. V tej zvezi je zato le pojasniti, da skladno s prvim odstavkom 285.e člena ZKP predsednik senata o predlogu obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov ni dolžan izvajati dokaznega postopka. Glede na zapletenost zadeve in stanje podatkov v pisnem gradivu v sodnem spisu, pa to v obravnavani zadevi tudi ni bilo potrebno.

10. V preostalem oba zagovornika v bistvenem ponavljata navedbe iz predloga o izločitvi dokazov, ki se nanašajo na privolitev za preiskavo elektronske naprave z dne 22. 5. 2019. Relevantno procesno stanje stvari razkrije, da je na tovrstne navedbe pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (točke 21-33 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki je kot odločilno utemeljeno izpostavilo, da sta skladno z drugim odstavkom 219.a člena ZKP vnaprejšnjo pisno privolitev za preiskavo elektronske naprave podpisala tako uporabnik elektronske naprave, mladoletni D. D., kot tudi hkrati njegov zakoniti zastopnik C. C. Kot že pojasnjeno, pa sodišče prve stopnje ni našlo nobenih tehtnih okoliščin, ki bi realno nakazovale na okrnitev mladoletnikove sposobnosti podati navedeno privolitev ali vzbudile dvom v škodljivo motiviranost njegovega zakonitega zastopnika pri učinkovitem uresničevanju mladoletnikov pravic. Pritožbene navedbe obeh zagovornikov o nesvobodnem odločanju mladoletnika in neučinkovitem uresničevanju privilegija zoper samoobtožbo so tako plod subjektivnega prepričanja obeh zagovornikov, ki ga niti sam mladoletnik niti njegov zakoniti zastopnik oziroma zagovornik niso nikoli problematizirali. Brez vpliva na odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi pritožbeno polemiziranje glede odločitve o angažiranju zagovornika za mladoletnega D. D., katero je že v predlogu za izločitev dokazov obrazloženo zgolj na hipotetični ravni.

11. Povsem brez podlage se izkažejo tudi nedovoljene pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A. A., da je treba iz spisa izločiti vse izjave, listine in zapisnike, ki se nanašajo na D. D. kot osumljenca oziroma obdolženca. Obravnavani predlog za izločitev dokazov v tej smeri ni bil podan, zato se sodišče druge stopnje do tovrstnih navedb zagovornika, ki polemizira o procesnem položaju D. D., ni moglo opredeliti (prvi odstavek 403. člena v zvezi s četrtim odstavkom 369. člena ZKP).

12. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev pa neutemeljeni, je sodišče druge stopnje odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o izločitvi dokazov odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 8885/2012 z dne 20. 1. 2022.