Jedro

1. Ker ni utemeljen obrestni zahtevek na plačilo obresti po višji obrestni meri od tiste, ki jo določa prvi odstavek 399. člena ZOR, plačil na račun dolga ni mogoče obračunati drugače kot z upoštevanjem prisilne določbe iz prvega odstavka 399. člena ZOR. Višjim obrestim sodišče ne sme nuditi pravnega varstva, kar pomeni, da mora zavrniti tožbeni zahtevek na plačilo višjih obresti, pri obračunu pa, glede na zakonsko omejitev višine obrestne mere in 313. člen ZOR, upoštevati, kolikšen del plačila se nanaša na obresti in kolikšen na glavnico.

2. Materialno pravo (ZOR) posredno določa, da dokazno breme za dokazovanje sklenitve posojilne pogodbe nosi posojilodajalec. V obravnavani zadevi je to tožnik, ki je opisanemu pravilu v celoti zadostil s tem, da je predložil potrdilo z dne 18.2.1997. Ker se toženec brani z ugovorom o nepristnem podpisu, tudi zanj velja pravilo, da mora svojo trditev izkazati. Sodišče prve stopnje ima prav, da mu to ni uspelo. Ker je več razlogov, ki govore za to, da je sporni podpis pristen, kot pa razlogov, ki takšnemu zaključku nasprotujejo, glavni dokaz (potrdilo z dne 18.2.1997) ni bil ovržen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se: - izpodbijani sklep (1. točka izreka) spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 20.6.2000, opr. št. P 1324/2000-I razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne; - izpodbijana sodba v 2. točki izreka razveljavi glede zneska 1,821.880,08 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1997 do plačila in v 3. točki ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati 3,644.098,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1,821.880,08 SIT od 17.2.1997 do plačila, od 1,822.218,22 SIT pa od 19.2.1997 do plačila in ji povrniti 884.990,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.7.2004 do plačila.

Proti sodbi in sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, izpodbijani sklep pa tako, da ugodi ugovoru zoper začasno odredbo, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo dokaze, ki se nanašajo na vračilo posojila z dne 16.11.1994. Navedbe toženca v ugovoru in odgovoru na tožbo se ne razlikujejo. Ni res, da je bil V. kredit manj ugoden, saj

30.000,00 DEM ne predstavlja enoletnih obresti, ampak obresti, ki bi se natekle v dveh letih. V zvezi z drugim posojilom se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitnih protislovij v izpovedbah tožeče stranke, ki je najprej povedal, da naj bi se s tožencem dobila na Wolfovi cesti in skupaj odšla k J., v pripravljalni vlogi z dne

8.12.2000 pa je navedel, da sta se srečala pred Gostilno Jovo.

Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju. Medtem ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na tožniku dokazno breme, da dokaže, ali je bilo posojilo dano, pa je nepravilno zaključilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da podpis na spornem potrdilu ni njegov.

Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo izvedencu B. Čeprav je toženec v spis predložil veliko primerjalnega gradiva iz kritičnega obdobja, se izvedenka T.M. o njem ni izjavila. Ne drži, da se toženec ni odzval njenemu vabilu. Nikoli ni trdil, naj bi podpis ponaredil tožnik. Glede na to, da sta bili pravdni stranki družinska prijatelja, je lokacija - zunaj pred Gostilno Jovo - in to sredi zime, najmanj nenavadna za predajo velikega denarnega zneska. To je še toliko bolj nenavadno zato, ker je tožnik skrbno pripravil posojilno pogodbo z dne 16.11.1994 in celo zahteval overitev toženčevega podpisa. Nikakor ni logično, da bi tožnik tožencu, ki mu je dolgoval še celotno glavnico po prvem posojilu, posodil še nadaljnjih 20.000,00 DEM. Končno tudi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Okoliščina, da je nepremičnina obremenjena s hipoteko, ne pomeni nevarnosti, da bo toženec nepremičnino še nadalje obremenjeval ali odtujil. Pritožba je delno utemeljena.

1. Posojilo po posojilni pogodbi z dne 16.11.1994: Upoštevajoč trenutno stanje stvari, zlasti uspeh dokaznega postopka in pravila o dokaznem bremenu, pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posojila z dne 16.11.1994. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pa je ocenilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na kogentnost obrestne mere pogodbenih obresti med posamezniki. Po prvem odstavku 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Ta določba je prisilne narave. Če so dogovorjene večje obresti od dovoljenih, velja največja mera dovoljenih obresti (četrti odstavek 399. člena ZOR). V novejši sodni praksi ni bilo odstopanj od opisane ureditve, sodišče pa jo je spoštovalo tudi v primeru (zadeva opr. št. II Ips 972/93), ki je v bistvenih značilnostih podoben obravnavanemu, ko je tožena stranka s plačilom pogodbenih obresti privolila v nedopustnost. Ker ni utemeljen obrestni zahtevek na plačilo obresti po višji obrestni meri od tiste, ki jo določa prvi odstavek 399. člena ZOR, plačil na račun dolga ni mogoče obračunati drugače kot z upoštevanjem prisilne določbe iz prvega odstavka 399. člena ZOR. Višjim obrestim sodišče ne sme nuditi pravnega varstva, kar pomeni, da mora zavrniti tožbeni zahtevek na plačilo višjih obresti, pri obračunu pa, glede na zakonsko omejitev višine obrestne mere in 313. člen ZOR, upoštevati, kolikšen del plačila se nanaša na obresti in kolikšen na glavnico.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kolikšen del plačila 13.500,00 DEM (tožeča stranka pogodbene obresti vtožuje vse do 17.2.2004, šele od tedaj dalje pa zamudne obresti) odpade na obresti in koliko na glavnico, nato pa preostanek dolgovane glavnice, seveda pod predpostavko, da ne bo spremenilo svoje dokazne ocene, naložiti v plačilo toženi stranki.

2. Posojilo z dne 18.2.1997 (1,822.218,22 SIT): Za pravilno odločitev o tem tožbenem zahtevku je bistvenega pomena, kdo nosi dokazno breme za dokazovanje dejstev, potrebnih za nastanek uveljavljane pravne posledice. Materialno pravo (ZOR) posredno določa, da dokazno breme za dokazovanje sklenitve posojilne pogodbe nosi posojilodajalec. V obravnavani zadevi je to tožnik, ki je opisanemu pravilu v celoti zadostil s tem, da je predložil potrdilo z dne 18.2.1997 (priloga A3). Ker se toženec brani z ugovorom o nepristnem podpisu, tudi zanj velja pravilo, da mora svojo trditev izkazati. Sodišče prve stopnje ima prav, da mu to ni uspelo. Ker je več razlogov, ki govore za to, da je sporni podpis pristen, kot pa razlogov, ki takšnemu zaključku nasprotujejo, glavni dokaz (potrdilo z dne 18.2.1997) ni bil ovržen. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedeniškemu mnenju sodnega izvedenca, ki je strokovno v posameznih elementih oziroma podobnostih kot tudi v celoti. Potem ko je izvedenec temeljito analiziral razlike in istovetnosti med toženčevimi siceršnjimi parafi in spornim, le z majhno stopnjo verjetnosti ocenil možnost, da bi kdo nad podpisom toženca oblikoval preostali tekst ali da bi okrajšani podpis ponaredil in končno izključil morebitno prisotnost kemijskih in fizikalnih sredstev, ki bi bila lahko uporabljena za ponarejanje, je zaključil, da obstaja zelo velika verjetnost, da je potrdilo lastnoročno podpisal prav toženec. To izvedeniško mnenje, ki je bilo kot zadnje izdelano v dokaznem postopku, v bistvu predstavlja sintezo predhodnih spoznanj izvedencev V.B. in T.M. Medtem ko sta slednja vsak v svojem mnenju izpostavila prvi le različnosti med spornim in siceršnjimi parafi, druga pa le istovetnosti, je B.P. oboje združil, na koncu pa argumentirano dal prednost istovetnosti s siceršnjimi toženčevimi parafi. Posebno težo njegovemu mnenju daje okoliščina, da je bilo gradivo, ki ga je uporabil za svojo ekspertizo, popolnejše kot pa tisto njegovih predhodnikov, ki sta kot podlago za svoje delo vzela vsak samo del primerjalnega gradiva (glej 1. točko izvedeniškega mnenja izvedenca grafologa B.P. z dne 26.5.2004, list. št. 131).

Dokazne ocene sodišča prve stopnje, katere izhodišče so pravila o dokaznem bremenu v spornem primeru in ki je zgrajena na strokovno utemeljenem izvedeniškem mnenju izvedenca B.P., okoliščine, ki jih tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi (skrbno pripravljen pravni posel z dne 16.11.1994 in dogovorjene pogodbene obresti v nasprotju z neformalnostjo pri sklepanju druge posojilne pogodbe, pri kateri niso bile dogovorjene nikakršne pogodbene obresti), ne morejo omajati.

Povedano je treba dopolniti še z odgovorom na dve pritožbeni navedbi tožene stranke: Njeno namigovanje, naj izvedenka T.M. zavestno ne bi uporabila dela nevplivnega gradiva iz kritičnega obdobja, je nekorekten poskus diskreditacije izvedenke. Predpostavlja se, da izvedenci pri svojem delu spoštujejo etična pravila, tožena stranka pa ni dokazala nasprotnega. Poudarjeno je že bilo, zakaj ima izvedeniško mnenje izvedenca B.P. večjo težo kot ostali dve izvedeniški mnenji, zato bi bil dokaz s soočenjem izvedencev, spričo popolnosti, strokovnosti in natančnosti tretjega izvedeniškega mnenja, nepotreben in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog pravilno zavrnilo.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

3. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper začasno odredbo z dne 20.6.2000, opr. št. P 1324/2000-I:

Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve so izpolnjeni, kadar stranka kumulativno izkaže verjetnost terjatve in verjeten obstoj nevarnosti, da bo druga stranka ravnala tako, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena oziroma precej otežena (primerjaj prvi in drugi ostavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). V skladu z ustaljeno sodno prakso pravni standard nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ izpolnjujejo le okoliščine, ki izkazujejo subjektivno in konkretno nevarnost, torej aktivno delovanje tožene stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave. Tožeča stranka je v zvezi s tem navajala, da je nepremičnina vl. št. 3595 k.o. K. obremenjena s hipoteko, česar pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče kvalificirati v smislu potrebne subjektivne nevarnosti. Do nastanka hipoteke je namreč nesporno prišlo že pred zapadlostjo tožnikove terjatve, tako da je ni moč šteti za razpolaganje toženca, s katerim je zmanjševal svoje premoženje z namenom, da bi onemogočil ali otežil izterjavo tožnikove terjatve.

Tožeča stranka je ob predpostavki iz drugega odstavka 270. člena ZIZ alternativno zatrjevala še, naj bi toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

Ker ni pojasnil, zakaj omejitev razpolaganja z nepremičnino toženi stranki ne bi mogla škodovati, ni zadostil pravilu o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in predpostavka iz tretjega odstavka

270. člena ZIZ ni izkazana.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep (1. točka izreka) spremenilo tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi, sklep o izdani začasni odredbi z dne 20.6.2000 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne (3. točka 365 člena ZPP). Zgolj v pojasnilo tožniku, ki je prava nevešča stranka, pa še dodaja, da začasna odredba s prepovedjo razpolaganja nima, kot to zmotno meni tožeča stranka, absolutnega učinka. Upnika ščiti samo pred dispozitivnimi dolžnikovimi dejanji, nikakor pa ne pomeni, da se nepremičnina ne bi mogla prodati na javni dražbi v okviru prisilnega izvršilnega postopka.