Jedro

Toženka komunalnega prispevka ni upravičena odmeriti, če v izgradnjo komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni vložila nobenih sredstev, ampak je opremo zgolj prevzela v upravljanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Hoče - Slivnica, Občinske uprave, št. 42601-166/2020 z dne 24 . 2. 2020 in odločba župana Občine Hoče – Slivnica, št. 42601-0166/2020 z dne 15. 4. 2020, se odpravita ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV, skupaj torej 347, 70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Toženkina občinska uprava je, po uradni dolžnosti, kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ), z izpodbijano odločbo zavezancu oziroma lastniku A., d. o. o.,odmerila komunalni prispevek v višini 32.966,57 EUR, za priključitev na obstoječo komunalno opremo - vodovodno omrežje, za stavbe št. 1702, 1350, in 1347, ki se nahajajo na parc. št. 506/9, 506/6 in 506/7, k.o. ...

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor z odločbo, št. 06182-1009/2016-9 z dne 25. 9. 2017 (v nadaljevanju odločba MOP), toženki naložil, da mora pričeti zagotavljati izvajanje obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja na področju oskrbe s pitno vodo za vse stanovanjske in nestanovanjske objekte na območju Hočkega Pohorja (vodovodni sistem Železničar), kjer se nahaja tudi objekt v lasti tožnika, kot zavezanca. S pravnomočnostjo odločbe MOP je navedeni vodovodni sistem postal javni, s katerim je pričela upravljati toženka.

3. Po prevzemu upravljanja je toženka vse lastnike objektov seznanila z začetkom izvajanja gospodarske javne službe na področju oskrbe s pitno vodo in jih hkrati pozvala na predložitev dokazil o morebitno plačanem komunalnem prispevku za priključitev na vodovodni sistem, sama pa je tudi pridobila dokumentacijo, ki se nanaša na gradnjo objektov na tem območju in na plačila komunalnega prispevka. Iz prejete dokumentacije je bilo ugotovljeno, da pri gradnji objektov komunalni prispevek za vodovodno omrežje ni bil poravnan, ker sistem takrat ni bil javen.

4. Z odločbo MOP je vodovodni sistem postal javen, zaradi česar je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal na podlagi 217. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) in petega odstavka 17. člena Odloka o komunalnem prispevku v Občini Hoče - Slivnica (Odlok), na podlagi katerih je zavezanec dolžan plačati komunalni prispevek zaradi bremenitve javne komunalne opreme, saj ima zavezanec v lasti stavbe, ki so dejansko priključene na vodovodni sistem.

5. Zavezanec je podal pritožbo, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka, saj je prvostopenjski organ komunalni prispevek odmeril neobstoječi pravni osebi (pomanjkanje pasivne legitimacije) in med drugim tudi za nepremičnino (parc. št. 506/9 k.o. ...), ki ni v lasti zavezanca temveč v lasti Mestne občine Maribor. Tako je napačno izračunan komunalni prispevek ter je tako upoštevana napačna površina za odmero nadomestila. Zraven tega pa je tožeča stranka predložila potrdilo o plačilu komunalnega prispevka številka 420-07041812 z dne 16. 1. 2006 v višini 4.175.823,00 SIT, na podlagi katerega je bilo 17. 3. 2006 izdano gradbeno dovoljenje. Ker je bil komunalni prispevek v celoti poravnan ob rekonstrukciji objekta, ga tožena stranka ni upravičena ponovno obračunati.

6. Pritožnik je prav tako izpostavil, da pri izračunu prispevka, za objekt, ki je na vodovod priključen že od leta 1964 in je od takrat tudi obratoval (torej ne gre za nov priključek), tudi sicer ni jasna površina, ki je bila pri izračunu upoštevana in tudi ne metodologija izračuna, saj navedeno ne izhaja iz prvostopenjske odločbe, v posledici česar izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da se jo da preizkusiti in gre tako za kršitev 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

7. Po zavezančevi (tožnikovi) pritožbi je drugostopenjski organ izpodbijano odločbo **spremenil** tako, da je določil **novega zavezanca** za plačilo komunalnega prispevka družbo B., d. o. o, in odmeril novo višino komunalnega prispevka v višini 25. 276,75 EUR in šele v tej odločbi pojasnil metodologijo izračuna in za obračun upoštevano neto tlorisno površino.

8. Tožena stranka še navaja, da je nesporno, da je bil tožnikov objekt po izgradnji priključen na vodovodni sistem, ki ni bil v javnem, temveč v zasebnem upravljanju. Z odločbo MOP je vodovodni sistem postal javen in je začel obremenjevati javno infrastrukturo. Prav tako se je s tem izboljšala komunalna opremljenost zemljišča v lasti tožnika. Tožnikov objekt se je priključil na javni sistem, ne glede na to, da dejanskega preklopa pred objektom ni bilo treba izvesti. Tožnik ni predložil nobenega dokazila o plačilu prispevka za vodovodno omrežje, saj iz odločbe izhaja, da je poravnal zgolj komunalni prispevek za kanalizacijo, VN elektro omrežje in dovoz. Sistem je postal javen šele z dnem 25. 9. 2017, z izdajo odločbe MOP, številka 06182/1009/2016-19. _Tožbene navedbe_

9. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. V tožbi navaja enako kot v pritožbi. Dodatno pa še izpostavlja, da je bil z odločbo organa druge stopnje določen nov zavezanec, kateremu je bilo naloženo plačilo prispevka, zaradi česar ne gre zgolj za odpravo pisne pomote oziroma napake iz prvostopenjske odločbe (223. čl. ZUP), temveč za vsebinsko spremembo zavezanca, saj je bil za zavezanca določen drug pravni subjekt. Tako je bil nov zavezanec določen šele z drugostopenjsko odločbo zoper katero ni imel možnosti vložiti rednega pravnega sredstva in izpodbijati zakonitosti in pravilnosti izdane odločbe o odmeri komunalnega prispevka. Pri navedenem pa izpostavlja, da je drugostopenjski organ izdal odločbo pravni osebi A., d. o. o, ki v času izdaje navedene odločbe ni bil vpisan v sodni/poslovni register. Tožeča stranka še izpostavlja, da je lastništvo parc. št. 506/6, 506/7 in 506/8 k.o. ... z dnem 25. 2. 2020 prešlo na drugo pravno osebo, in sicer družbo C., d. o. o. torej še pred izdajo odločbe organa druge stopnje (15. 4. 2020), kar pomeni, da tudi organ druge stopnje ni pravilno ugotovil dejanskega stanja.

10. Drugostopenjski organ je tako kršil postopek, ker zadeve ni vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje, prav tako pa je šele v drugostopenjski odločbi pojasnjena metodologija izračuna komunalnega prispevka in površina ter podlaga za obračun, zaradi česar tožnik ni imel možnosti vložiti ustreznega rednega pravnega sredstva. Pri obeh odločbah so bila tudi napačno uporabljena določila ZUreP-2 glede obveznosti plačila komunalnega prispevka. Kršena pa so bila tudi pravila glede odločanja o stroških postopka, o katerih tožena stranka ni odločala.

11. Tožeča stranka meni, da je bil komunalni prispevek v celoti poravnan dne 16. 1. 2006, v višini 4.175.823,00 SIT (preračunano 17.428, 93 EUR), in sicer pred izdajo gradbenega dovoljenja in prilaga vsa potrdila o svojih navedbah, saj drugače gradbeno dovoljenje ne bi bilo izdano. Tako ne tožeča stranka ne kdo drug ni dolžan ponovno plačati komunalnega prispevka, saj bi šlo v takšnem primeru za dvakratno plačilo.

12. Tožena stranka pa tudi ni pravilno uporabila 220. člena ZUreP-2, saj le ta določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za **novo** komunalno opremo lastnik zemljišča, ki je na **novo** opremljeno s komunalno opremo iz programa opremljanja ali investitor oziroma lastnik objekta, **ki se na novo priključuje** na komunalno opremo iz programa opremljanja.

13. Pojasnjuje, da so objekti zavezanca na obstoječ vodovodni sistem priključeni že od leta 1964, zato vsekakor ni izpolnjen pogoj za odmero komunalnega prispevka po 217. členu ZUreP-2. 14. Toženka je tako napravila napačen sklep o dejanskem stanju in tudi bistveno kršila pravila upravnega postopka. Ker je komunalna oprema v obliki vodovodnega priključka evidentno obstoječa, in ker tožnik tudi ne povečuje zmogljivosti obstoječega objekta ali spreminja njegove namembnosti, tudi ni nobene osnove za odmero komunalnega prispevka v smislu drugega odstavka 220. člena ZUreP-2. 15. Okoliščina, da je inšpektorat MOP toženki naložil izvajanje obvezne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, in da je toženka posledično pričela upravljati z vodovodnim sistemom, pa ni razlog za odmero in plačilo komunalnega prispevka. Izpodbijana odločba je tako nezakonita tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava.

16. Sodišču predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločb ter povrnitev plačila stroškov tega postopka ter v prvi pripravljalni vlogi dodaja dokazilo iz Pokrajinskega arhiva Maribor, da je bil priključek izveden že v letu 1964. _Iz pripravljalnih vlog_

17. V večih nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeča stranka vztraja in ponavlja svoje predhodne navedbe ter glede obveznosti plačila prispevka za vodovodno omrežje navaja, da se le-ta odmeri, skladno z določili 220. člena ZUreP-2 samo za **novo** komunalno opremo ali v primeru **nove priključitve** na obstoječo opremo o čemer priča tudi sodna praksa (I U 381/2017). Prav tako pa iz sodne prakse tudi izhaja kaj predstavlja pojem „ na novo“ (I U 1506/2016 z dne 22. 8. 2017).

18. Tožeča stranka je v III. pripravljalni vlogi ponovno izpostavila, da ni lastnica parc. št. 506/4,506/7 in 506/8 vse k.o. ..., saj je bila lastnica navedenih parcel zgolj v obdobju od 19. 10. 2018 do 25. 2. 2020 (za kar priloži ZK izpisek- priloga A13), ko je lastninska pravica prešla na pravno osebo C., d. o. o, torej še pred izdajo odločbe organa druge stopnje tožene stranke z dne 15. 4. 2020 in zato tudi iz tega razloga ni zavezanka za plačilo komunalnega prispevka, če bi tudi bil ta upravičen.

19. V zadnji pripravljalni vlogi tožeča stranka še izpostavlja, da tožena stranka za odmero spornega komunalnega prispevka nima in ni imela pristojnosti in nobene podlage, saj odlok o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Hoče – Slivnica (MUV, št. 6/2011) velja zgolj za območje Občine Hoče-Slivnica, medtem ko nepremičnina hotel A. ne leži v Občini Hoče – Slivnica temveč v Mestni občini Maribor, kar izhaja iz priloženih dokazil (izpisov GURS in skice, kjer je označena občinska meja – A 14 in A15). Parcele št. 506/9, 506/6 in 506/7 k.o. ... ležijo v k.o. ..., ki sodi v MOM in ne v občino Hoče-Slivnica. Tako toženka z odlokom ne more urejati zadev na nepremičninah ležečih v območju druge občine. Iz obstoječega gradbenega dovoljenja tudi izhaja, da se bo hotel priključil na javno vodovodno omrežje, pri čemer je tudi uporabno dovoljenje za rabo objekta izdala Upravna enota Maribor. Iz obeh dovoljenj pa izhaja, da je bil hotel A. že v letu 2006 priključen na javno vodovodno omrežje, ki je bilo v upravljanju mariborskega vodovodnega omrežja. Tudi iz seznama za plačilo komunalnega prispevka (ki ga je v postopku predložitve pripravljalne vloge predložila tožena stranka) ne izhaja, da bi se seznam nanašal na k.o. ...

_Navedbe tožene stranke_

20. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbenemu zahtevku, tožbene navedbe označuje za zmotne in neutemeljene.

21. Glede napačne navedbe zavezanca toženka izpostavlja, da je šlo pri izdaji prvostopenjske odločbe za pisno pomoto, ki jo je dopustno, skladno z določili 223. člena ZUP, popraviti, kar je drugostopenjski organ tudi storil (navedba v točki 5, str. 8 odgovora na tožbo). Na dan izdaje prvostopenjske odločbe (24. 2. 2020) pa ni bila lastnik objekta in parcel družba C., d. o. o, saj to izhaja tudi iz zemljiškoknjižnih izpiskov.

22. O stroških drugostopenjski organ ni odločal, ker tožeča stranka tovrstnega zahtevka v pritožbi ni postavila.

23. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je z odločbo inšpektorata MOP vodovodni sistem Železničar postal javen, s čimer je pričel obremenjevati javno infrastrukturo. Toženi stranki je bilo naloženo, da zagotovi izvajanje obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja na področju s pitno vodo za vse stanovanjske in nestanovanjske objekte na območju Hočkega Pohorja. V svojih navedbah vztraja, da je pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo, saj je dejstvo, da tožnik od začetka izvajanja javne službe uporablja javni in ne več zasebni sistem, s čimer pa obremenjuje javno infrastrukturo. V nadaljevanju odgovora na tožbo tožena stranka povzema določila ZUreP-2. Šteje, da se je tožeča stranka priključila na javni sistem na podlagi določbe 220. člena ZUreP-2. 24. Objekt tožnika od začetka izvajanja obvezne gospodarske javne službe uporablja javni sistem in ne več zasebnega, tako pa se tudi šteje, da se je ta objekt priključil na javni sistem (ne glede na to, da dejanskega preklopa ni bilo treba izvesti) in s tem tudi obremenjuje javno infrastrukturo. Zaradi navedenega se je spremenila tudi komunalna opremljenost stavbnega zemljišča, na katerem stoji tožnikov objekt. To, da sistem do izdaje odločbe MOP ni bil javen ter da tega dela vodovodnega omrežja ni gradila toženka, na izpodbijano odločbo po oceni tožene stranke nima nikakršnega vpliva. V svojih navedbah pritrjuje, da je bil objekt št. 1702 k.o. ... zgrajen na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja, in da je bilo dovoljenju priloženo potrdilo o plačilu komunalnega prispevka, vendar komunalni prispevek ni bil plačan za vodovodno omrežje. Iz izdanega gradbenega dovoljenja pa napačno izhaja, da je bil objekt priključen na javni vodovodni sistem, saj je sistem postal javen šele z odločbo MOP. Tako ne gre za dvojno plačilo, saj prispevek za vodovodno omrežje ni bil nikoli poravnan.

25. Toženka še izpostavlja, da ima sprejete vse pravne podlage za odmero komunalnega prispevka skladno z 218. členom ZUreP-2. Skladno z Odlokom o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Hoče – Slivnica (Odlok o programu opremljanja) je namreč obračunsko območje javnega vodovoda določeno enotno za večinski del občine toženke, opremljen z javnim vodovodnim omrežjem, in obsega vse površine na tem območju, ki so po veljavnih prostorskih aktih namenjene poselitvi. V skladu z navedenim tudi zemljišče, na katerem se nahaja tožnikov objekt, zapade pod določila, ki se nanašajo na obračunsko območje vodovoda. Lastniki vodovodnega sistema Železničar tega ne vzdržujejo in ne upravljajo z njim, kar velja tudi za tožnika.

26. Toženka izpostavlja, da je odločba pravilna tudi glede višine odmerjenega komunalnega prispevka. Komunalni prispevek se odmeri skladno s 3. členom Odloka o komunalnem prispevku v občini Hoče-Slivnica (Medobčinski uradni vestnik, št. 30/2009, 1/10-popr.).

27. Utemeljenost zaveze za plačilo pa po mnenju toženke izhaja tudi iz mnenja izrednega profesorja dr. D. D., (ki ga prilaga v spis), in dodaja, da iz mnenja nedvomno izhaja zaveza za plačilo komunalnega prispevka, od dejanskega stanja pa je odvisno ali gre za plačilo komunalnega prispevka za novo komunalno opremo ali za plačilo komunalnega prispevka za priključitev na že obstoječo komunalno opremo, ter da je znesek, ki ga je posamezni zavezanec dolžan plačati toženi stranki, predmet ugotavljanja v vsakem primeru posebej.

28. Tožena stranka tako sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in povrnitev plačila stroškov postopka z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Iz pripravljalnih vlog tožene stranke_

29. V nadaljevanju je tožena stranka podala še več pripravljalnih vlog, v katerih vztraja pri predhodnih navedbah in jih ponavlja. Pritrjuje, da je bila tožeča stranka ob odmeri komunalnega prispevka že priključena na obstoječo komunalno opremo, vendar je zanjo nepomembno dejstvo, da dejanskega priklopa ni bilo treba izvesti, saj je obveznost za odmero plačila komunalnega prispevka nastala zaradi bremenitve javne infrastrukture. Tožeča stranka pa v vsem času tudi ni predložila dokazila, da je plačala komunalni prispevek za vodovodno omrežje.

30. Tožena stranka dodatno v vlogah še izpostavlja, da ima skladno z določili 218. člena ZUreP-2 sprejet Odlok o komunalnem prispevku v občini Hoče -Slivnica in Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Občine Hoče-Slivnica (MUV, št. 2/2015).

31. Glede očitka tožeče stranke o neutemeljeni popravi pomot v izdani drugostopenjski odločbi glede na določilo 223. ZUP, tožena stranka v zadnji pripravljalni vlogi drugače izpostavlja kot v lastnem odgovoru na tožbo, in sicer, da pri izdaji odločbe organa druge stopnje ni šlo za popravo pomot v smislu navedenega člena, temveč za spremembo imena zavezanca, ki se je spremenilo po izdani odločbo organa I. stopnje, saj je bilo ime spremenjeno 26. 2. 2020, skladno z določili 46. in 47. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in je bila navedena družba ob izdajo odločbe organa prve stopnje tudi dejanski lastnik nepremičnin.

32. Do navedbe tožeče stranke, da nepremičnina A. leži v k.o. ..., spada v Mestno občino Maribor se ni izjavila.

**K I. točki izreka:**

33. Tožba je utemeljena.

34. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka prvostopenjsko odločbo izdala napačni pravni osebi in tudi, da ni pravilno ugotovila dejanskega stanja (navedbe tožene stranke iz II. pripravljalna vloge, točka 8), ter da je drugostopenjski organ zato izdano odločbo spremenil in spremenil zavezanca za plačilo komunalnega prispevka, kakor tudi znesek komunalnega prispevka in površino na podlagi katere je bil ta izračunan.

35. Glede dejstva, da je tožena stranka metodologijo in višino prispevka obrazložila šele v drugostopenjski odločbi se tožena stranka v svojih vlogah ni izrekla, sodišče pa je to dejstvo na podlagi izdane odločbe ugotovilo kot neizpodbitno, saj prvostopenjska odločba navedene argumentacije ne vsebuje. Tako držijo navedbe tožeče stranke, da se je lahko o višini in načinu izračuna izjavila šele ob vložitvi tožbe in ne že ob vložitvi rednega pravnega sredstva.

36. Med strankama pa je sporno: a) ali je drugostopenjski organ lahko na tak način spremenil izdano odločbo organa prve stopnje, da je v izreku odločbe spremenil zavezanca za plačilo komunalnega prispevka, in b) ali je tožeča stranka sploh dolžna plačati komunalni prispevek.

**Ad a)**

37. Sodišče pritrjuje navedbam tožeče stranke, da ob izdaji odločbe organa druge stopnje tudi novo navedena družba B., d. o. o. ni bila več lastnik predmetnih parcel in hotela, saj navedeno izhaja iz predloženih listin (priloga A13 – ZK izpisek), saj je bila družba B., d. o. o izbrisana že dne 13. 3.2020 (Dn 35263/2020), začetek učinkovanja izbrisa pa je nastopil z dnem 25. 2. 2020. Kot lastnik pa je bila in isti dan vpisana družba C., d. o. o. (izvedba vpisa 13. 3. 2020, učinek vpisa z dnem 25. 2. 2020 – Dn35263/2020). Iz uradnih evidenc namreč izhaja, da je se je lastništvo, ki je prešlo na družbo C. spremenilo z učinkovanjem prav dne 25. 2. 2020, kar je sicer po izdani odločbi organa prve stopnje, vendar še pred izdajo odločbe organa druge stopnje, ki je ravno v tem delu spremenil izpodbijano odločbo organa prve stopnje, zaradi česar je tudi ta sprememba imena in naslova družbe napačna in tako tudi neizvršljiva ob morebitni upravičenosti izdane odločbe za plačilo komunalnega prispevka za vodovodno omrežje.

38. Glede navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo (točka 5, stran 8), da je organ druge stopnje odločbo popravil skladno z določilom 223. člena ZUP, pa sodišče izpostavlja, da so navedbe tožeče stranke, da navedeno ni dopustno, tudi v tem delu tožbenega zahtevka utemeljene, saj določilo 223. člena ZUP ni namenjeno vsebinskim popravkom izdanih odločb, temveč zgolj očitnim pisnim ali računskim pomotam v imenih ali številkah, ki pa ne predstavljajo celotne spremembe zavezanca. Napake v odločbah se lahko popravijo le, če gre za formalne pomote, ne pa za vsebinske popravke.1 Prav tako je pritrditi navedbam tožeče stranke, da se v takem primeru, skladno z določili drugega odstavka 223. člena ZUP, izda popravni sklep. V predmetni zadevi, pri izdani drugostopenjski odločbi, več kot očitno ni šlo zgolj za popravo pisne pomote, saj iz izreka drugostopenjske odločbe izhaja, da je pritožbeni organ s to odločbo spremenil zavezanca in tudi njegov naslov, pa še to v napačnega, saj tudi novo navedena družba ob izdaji odločbe organ druge stopnje ni bila več lastnik predmetnih nepremičnin. Enako velja tudi za višino komunalnega prispevka, za katerega je tožena stranka potrdila, da ga je v odločbi organa prve stopnje odmerila tudi za zemljišče, ki je v lasti Mestne občine Maribor.

39. Po mnenju sodišča je bil tako postopek že v tem delu kršen na tak način, da je šlo za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj se tožeča stranka ni mogla z rednimi pravnim sredstvom izjaviti glede navedb tožene stranke in tudi ne v zvezi z domnevno drugače sprejetim dejanskim stanjem zadeve, temveč je navedeno lahko uveljavljala šele ob vložitvi tožbe v upravnem sporu, čemur ji je bila tako predhodno v postopku odvzeta pravica do izjave in so bila kršena tudi pravila izvedbe poštenega postopka, ki jih je tudi upravni organ, skladno z določili 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah dolžan spoštovati (EKČP).

40. Izpodbijano odločbo je namreč izdala občina kot del lokalne skupnosti na katero so s strani države prenesena pooblastila za odločanje, zaradi česar je dolžna spoštovati pravila poštenega postopka, kot veljajo za upravni postopek, saj gre za javnopravno stvar.

41. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor akt v nekem upravnem postopku glasi na pravo osebo oziroma zavezanca in je skladno s tem tudi ustrezno obrazložen, četudi gre za skrajšani postopek, saj je v nasprotnem primeru kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa.2 To varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih, ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke, še večji pomen in je še bolj pomembna. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP).3 Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa oziroma organa na katerega so prenesena pooblastila s strani države, pa ne pomeni zgolj zavzetja stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.4

42. Prav tako pa dejstvo, da postopek poteka po skrajšanem postopku zaradi ekonomičnosti, ne pomeni, da lahko poteka brez ustavnih garancij. _„Razlika med posebnim in skrajšanim postopkom je le v tem, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez posebnih procesnih dejanj_5, kar pa ne pomeni, da sicer postopek kot tak lahko poteka v nasprotju s pravili poštenega postopka.

43. Sodišče je pri presoji akta že po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali je izdani akt izdan pravi osebi ali je ustrezno obrazložen in ali je posledično strankam v postopku kršena pravica do izjave, vse z namenom, da stranki postopka ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

**Ad b)**

44. V zadevi je spor med stranka tudi glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ tožniku naložil plačilo komunalnega prispevka zaradi _priključitve stavbe v njegovi lasti na obstoječo komunalno opremo – vodovodno omrežje_. Prvostopenjski organ se je pri tem oprl na določbe ZUreP-2 ter občinskega Odloka o komunalnem prispevku v občini Hoče-Slivnica (MUV, št. 30/09-UPB, 1/10-popr).

45. Po 217. členu ZUreP-2 je komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo prispevek za obremenitev obstoječe komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini (prvi odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se odmerja na območju celotne občine (drugi odstavek). Komunalni prispevek za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme se odmeri, kadar se obstoječ ali načrtovan objekt posredno ali neposredno priključi na posamezno vrsto komunalne opreme oziroma prične bremeniti posamezno vrsto komunalne opreme (tretji odstavek). Komunalni prispevek za obstoječo komunalno opremo se določi na podlagi podlag za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (četrti odstavek). S plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je zavezancu zagotovljena možnost priključitve na obstoječo komunalno opremo oziroma možnost njene uporabe (peti odstavek). Šteje se, da so s plačilom komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo poravnani vsi stroški priključevanja objekta na obstoječo komunalno opremo v razmerju do občine, razen gradnje tistih delov priključkov, ki so v zasebni lasti (peti odstavek).

46. V 218. členu ZUreP-2 so navedene podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo, in sicer stroški obstoječe komunalne opreme, preračun stroškov obstoječe komunalne opreme na enoto mere in merila za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (prvi odstavek). Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo se določijo za oskrbna območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme na območju celotne občine; oskrbna območja posamezne vrste obstoječe komunalne opreme so poselitvena območja, na katerih se zagotavlja priključevanje oziroma uporaba posamezne vrste obstoječe komunalne opreme (drugi odstavek). Podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo sprejme občinski svet z odlokom (tretji odstavek).

47. Iz citirane določbe 218. člena ZUreP-2 tako izhaja, da _mora občina za primer odmere komunalnega prispevka zaradi obremenitve obstoječe komunalne opreme sprejeti odlok_ in v njem določiti podlage za njegovo odmero. Vsebino takega odloka predpisuje 21. člen Uredbe o programu opremljanja stavbnih zemljišč in odloku o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o izračunu in odmeri komunalnega prispevka (Uredba o programu opremljanja; slednja velja od 30. 3. 2019). Da bi toženka tak odlok sprejela (in na tej podlagi opravila odmero v obravnavanem primeru), iz izpodbijane odločbe ne izhaja, saj je, kot izhaja iz te, komunalni prispevek odmerila (ob zgoraj citiranih določbah ZUreP-2) na podlagi Odloka, ki je bil sprejet še na podlagi prej veljavnega 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju - ZPNačrt), ki pa, glede na zgoraj povzeti 218. člen ZUreP-2, ne predstavlja ustrezne podlage za odmero komunalnega prispevka v konkretnem primeru. To pomeni, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), in je tudi iz tega razloga treba tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti.

48. V odgovoru na tožbo je toženka sicer navedla, da ima sprejete vse pravne podlage po 218. členu ZUreP-2 za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (poleg Odloka še Odlok o programu opremljanja), s čimer naj bi še dodatno utemeljila izdajo izpodbijane odločbe, kar pa ne vzdrži sodne presoje. Kot že povedano, mora občina sprejeti poseben odlok in v njem določiti podlage za odmero komunalnega prispevka v primeru obremenitve obstoječe komunalne opreme (kot ji to nalaga ZUreP-2 in na njegovi podlagi izdana Uredba o programu opremljanja). Take vsebine (ali uskladitve z ZUreP-2) pa (kot kažejo že datumi uveljavitve teh predpisov s spremembami) ne vsebuje niti Odlok (na podlagi katerega je z izpodbijano odločbo odmerjen komunalni prispevek) niti Odlok o programu opremljanja.

49. Zaradi racionalnejšega vodenja ponovnega postopka sodišče odgovarja še na tožbene ugovore, da toženka ni bila niti upravičena zaračunati komunalnega prispevka (tožnik zatrjuje, da je na obstoječ vodovod priključen že od leta 1964), ter da okoliščina, da je toženka tega prevzela v upravljanje (na podlagi odločbe MOP), ne predstavlja podlage za odmero in plačilo komunalnega prispevka. Smiselno tožeča stranka torej zatrjuje, da toženka ni upravičena zaračunavati komunalnega prispevka za priključitev na vodovodno omrežje, ki ga ni gradila sama, pač pa ga je (že obstoječega) zgolj prevzela v upravljanje, pri čemer je bil komunalni prispevek, ki je bil določen ob izdaji gradbenega dovoljenja v celoti poravnan.

50. Po 156. členu ZUreP-2 občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme; gradnja komunalne opreme se financira iz komunalnega prispevka, proračunskih sredstev občine in drugih virov. Drugi viri financiranja komunalne opreme so proračunska sredstva države, sredstva pridobljena iz različnih skladov in druga finančna sredstva, ki niso komunalni prispevek.

51. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, je razbrati, da je toženka vodovodno omrežje zgolj prevzela v upravljanje (kot navedeno po izdaji odločbe MOP, zaradi izvajanja obvezne gospodarske javne službe), v njegovo izgradnjo pa ni vložila nobenih proračunskih sredstev. Ob upoštevanju citiranih materialnopravnih podlag je tako po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da toženka komunalnega prispevka na tej podlagi ni upravičena odmeriti, če v izgradnjo komunalne opreme, za katero je komunalni prispevek odmerila, ni vložila nobenih sredstev (ampak ga je zgolj prevzela v upravljanje). Komunalni prispevek (ki je po svoji vsebini javna dajatev) je namreč _plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme zavezanca/cev občini._ Povedano drugače: če občina zagotovi gradnjo nove komunalne opreme ali omogoči zavezancu, da se priklopi na (že zgrajeno) obstoječo komunalno opremo (katere gradnjo je zagotovila občina in tudi sofinancirala), potem je zavezanec (investitor oziroma lastnik objekta, ki se na posamezno komunalno opremo priklaplja), dolžan povrniti občini del stroškov gradnje komunalne opreme s plačilom komunalnega prispevka, če so za to izpolnjeni pogoji po zakonu in sprejeta (podzakonska materialna) podlaga za njegovo odmero. Da bi bili v tem primeru ti pogoji izpolnjeni in sprejeta ustrezna podlaga, pa iz izpodbijane odločbe (kot tudi ugovarja tožnik in kot je sodišče že presodilo zgoraj) glede na ugotovljeno dejansko stanje ne izhaja.

52. Prav tako pa je v predmetnem postopku sploh vprašljiva utemeljenost izdane odločbe tudi ob upoštevanju dejstva, da se nepremičnina in parcele nahajajo v k.o. ..., ki sodijo na območje Mestne občine Maribor in bo morala tožena stranka v ponovnem postopku najprej presojati ali je sploh pristojna izdati odločati v predmetni zadevi, če odločanje zajema točno to konkretno nepremičnino.

53. Ob upoštevanju predstavljenih ugotovitev je sodišče izpodbijano odločbo, na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka, upoštevajoč tretji in četrti odstavek istega člena ZUS-1, sledeč pravnemu mnenju sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, o zadevi ponovno odločiti.

54. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

**K II. točki izreka:**

55. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka, na podlagi drugega odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV, se ji prizna tudi ta, tako da znašajo skupni stroški povračila 347, 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

**K III. točki izreka:**

56. Povrnitev stroškov je zahtevala tudi toženka. Stroškovni zahtevek slednje je sodišče zavrnilo po načelu uspeha v pravdi iz 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (22. člen ZUS-1).

1 Komentar ZUP k 223. členu, 2. knjiga, UL RS, Ljubljana 2020, str. 496. 2 Tako sodbe VSRS X Ips 357/2015, X Ips 358/2015, X Ips 359/2015 in X Ips 360/2015, vse z dne 5. 4. 2017. 3 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve. 4 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89. 5 Komentar ZUP k členu 144, 2. KNJIGA, UL RS, LJUBLJANA 2020, str. 117.