Jedro

V pravnomočno končanem sodnem postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnica pri B. B. od leta 1970 opravljala gospodinjska opravila, da je isto počela tudi od leta 2007 dalje, ko se je ločila od moža, da je bil njun odnos samo posloven, saj ji je B. B. plačeval storitve, kar je potrdil v notarski listini z dne 20. 2. 2013, podpisani v domu starejših.

Upoštevaje pisni izjavi A. A. in . F. F. ter izpovedi tožnice, da sta imela s pričama redne stike, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da bi tožnica ob primerni skrbi dokaza lahko uveljavljala že v prejšnjem pravnomočno končanem sodnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog za obnovo postopka (I. tč. izreka), pravnomočno končanega s sodbo V Ps 331/2017 z dne 21. 6. 2017 in izreklo, da krije tožnica sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Izredno pravno sredstvo je zavrglo na podlagi 1. odst. 398. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 295. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP).

2. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve ZPP se pritožuje tožnica in predlaga razveljavitev sklepa. Ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič naj bi ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Pred pravnomočno zaključenim postopkom ni vedela, da so pričama znana dejstva, pomembna za postopek, zato je predlog pravočasen in v skladu s 366. členom ZPP.

Sredi meseca marca naj bi slučajno v razgovoru z A. A. izvedela, da so mu znana dejstva o razmerju, ki ga je imela s pokojnim B. B. V izjavi z dne 25. 3. 2022 je opisal in potrdil, da je živela v stanovanju B. B. na C., saj je bil velikokrat v njegovem stanovanju in mu je pokojni povedal, da D. D. že več let živi pri njem, da mu vsestransko pomaga, da sta živela kot mož in žena ter da ga hčerka E. E. že najmanj 7 let pred smrtjo ni obiskala. Ni vedela, da priča pozna razmere in vse okoliščine razmerja s pokojnim. Tudi glede priče F. F. poudarja, da jo je slučajno srečala v marcu letos, ko ji je ta povedala, da so ji poznane okoliščine razmerja s pokojnim B. B. Dne 30. 3. 2022 je podala pisno izjavo, da je živela na C. v G. Priča je bila kuharica v gostilni H., kamor sta s B. B. vsakodnevno hodila na kosilo. V tej gostilni naj bi bil B. B. lastnik 30 % celotne površine gostilne in je imel vsak dan brezplačno kosilo in pijačo. B. B. ji je zaupal, da D. D. že več let živi pri njem, da je imela zadnjih 7 let prijavljeno stalno prebivališče, da mu vsestransko pomaga in da živita kot mož in žena. Večkrat ji je omenil, da hčerka E. E. najmanj 7 let očeta ni obiskala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 350. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve iz 339. člena ZPP ter pravilno uporabo materialnega prava in ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

5. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v poglavju ZPP, ki ureja izredna pravna sredstva, med drugim tudi obnovo pravnomočno končanega sodnega postopka. Tako se v skladu z 10. točko 394. člena ZPP lahko pravnomočno končan postopek na predlog stranke obnovi, če ta zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze na podlagi katerih bi bila lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bila dejstva oz. dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. V skladu z 2. odst. 395. člena ZPP je obnovo mogoče dovoliti, če stranka dejstev ali dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Če ta predpostavka ni izpolnjena, sodišče predlog na podlagi 1. odst. 398. člena ZPP kot nedovoljen zavrže. Prav slednje procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in predlagano obnovo pravnomočno končanega sodnega postopka ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi določb ZPP zakonito zavrglo.

6. Iz listin sodnega spisa izhaja, da je bil tožničin zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb in priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem B. B. pravnomočno zavrnjen (zavrnilna sodba opr. št. V Ps 331/2017 z dne 21. 6. 2017 potrjena s sodbo Psp 316/2017 z dne 26. 10. 2017 in zavrnjeno revizijo s sodbo VIII Ips 108/2018 z dne 7. 5. 2019).

V pravnomočno končanem sodnem postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnica pri B. B. od leta 1970 opravljala gospodinjska opravila, da je isto počela tudi od leta 2007 dalje, ko se je ločila od moža, da je bil njun odnos samo posloven, saj ji je B. B. plačeval storitve, kar je potrdil v notarski listini z dne 20. 2. 2013, podpisani v domu starejših. Pri dokaznem ocenjevanju zatrjevane izvenzakonske skupnosti je bilo upoštevano tudi tožničino pismo z dne 27. 5. 2011, naslovljeno na hčerko pokojnega B. B. I. I., v katerem je zahtevala plačilo za minulo delo pri oskrbi B. B. ter pridobitev lastninskega deleža na stanovanju.

Ker je tožnica za svoje delo prejemala plačilo, kot je izhajalo iz njenega pisma hčerki, v katerem niti ni bilo omenjene intimne zveze z B. B. in notarske izjave B. B., je bilo zaključeno, da ni dokazane zunajzakonske zveze v zadnjih treh letih pred smrtjo B. B. dne 13. 2. 2014. Čeprav je J. J. pričal o intimni vezi med tožnico in pokojnim, je bilo v povezavi z ostalimi dokazi ocenjeno, da se morebitna intimnost ne more povzdigniti na raven medsebojne čustvene povezanosti, ki se pričakuje v skupnosti, da bi bila v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo moža in žene. Po pravni teoriji in sodni praksi torej v sklop osebnih in premoženjskih razmerjih, kot je skupno življenje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost ob upoštevanju kriterijev, značilnih za zakonsko zvezo, ki temeljijo na svobodni odločitvi partnerjev za skupno življenje, obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju in zaupanju ter medsebojni pomoči. Ob vsem naštetem mora biti odnos takšen, da je tudi navzven prepoznaven kot življenjska skupnost moškega in ženske.

7. Upoštevaje pisni izjavi A. A. in . F. F., povzetih v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ter izpovedi tožnice (list. 205-206) da sta imela s pričama redne stike, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da bi tožnica ob primerni skrbi dokaza lahko uveljavljala že v prejšnjem pravnomočno končanem sodnem postopku. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s povsem logičnim sklepom sodišča prve stopnje, da je opustitev predloga o zaslišanju A. A. in F. F.v prejšnjem postopku toliko bolj nerazumna ob tožničinem vedenju, da predlagane osebe s C., ne bodo pričale.

Nenazadnje pa pisni izjavi A. A. z dne 25. 3. 2022 (A/42) in F. F. z dne 30. 3. 2022 (A/43) sami po sebi ne pogojujeta drugačnega sklepa od izpodbijanega. Tudi če bi bili ti izjavi podani že v prejšnjem postopku, bi bila njuna verodostojnost in eventualna izpoved ocenjevana v zvezi z notarsko overjeno pisno izjavo B. B. dne 20. 2. 20132 (C/4) in tožničinim pismom z dne 27. 5. 2011 (B/3), naslovljenim na hčerko J. J., v katerem je izrecno zahtevala plačilo minulega dela od leta 1970 za 41 let. 8. Ker je predlagana obnova sodnega postopka na podlagi 1. odst. 398. člena v zvezi z 2. odst. 395. člena ZPP zakonito zavržena, pritožba ne more biti uspešna. Na podlagi 365. člena ZPP jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti in vključno s stroškovno odločitvijo potrditi sklep sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 V kateri je med drugim izrecno zapisana izjava B. B., da je imel z D. D. le poslovni odnos in z njo nikoli ni bil v intimnem razmerju, da bi bila zunajzakonska partnerja ali karkoli podobnega.