Jedro

Vprašanje adekvatne vzročnosti pri odškodninskem zahtevku zaradi poškodbe vratne hrbtenice.

Če tožnica na prvi narok za glavno obravnavo ni bila pravilno vabljena, na tem naroku pa je bil prisoten njen pooblaščenec, tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o naletni hitrosti napačen. Izvedenec je hitrost ocenil na podlagi policijskega zapisnika, fotografij vozila Hyundai ni videl, temveč si je pomagal le z oceno škode in podatki policijskega zapisnika. Škoda na vozilu je bila zagotovo večja od 100.000 SIT, kar pomeni, da je bila tudi naletna hitrost večja od ugotovljenih 10 km/h. Sodišče poleg tega ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in postavitvijo novega izvedenca cestnoprometne stroke, s čimer bi tožnica lahko dokazala, da je bila škoda na vozilu Hyundai večja. Izvedenec si je kraj nezgode ogledal brez navzočnosti strank, kar je pomembno glede na to, da je izhajal iz predpostavke, da sta voznika vozila s hitrostjo do 50 km/h. V kolikor bi bila strankam navzočnost na ogledu omogočena, bi izvedencu pojasnili, da je bila hitrost vožnje višja. Izvedenec tudi ni ustrezno dopolnil izvedenskega mnenja, saj ni ugotovil, kakšne sile so delovale na tožnico pri hitrosti 60 km/h oziroma 70 km/h, temveč je ugotavljal le dolžino zavorne poti, po drugi strani pa je z ugotavljanjem možnost nastanka poškodb tožnice presegel svoja pooblastila in ob tem še napačno opredelil poškodbo, ki jo je ta utrpela. Tudi zaključek sodišča, da sta voznika vozila znotraj dovoljene hitrosti, ker bi jima bil sicer izdan plačilni nalog, je zmoten. Policija se s hitrostjo vozil sploh ni ukvarjala, saj tega sama ni mogla neposredno zaznati. Za ugotovitev možnosti nastanka zatrjevane poškodbe bi moralo sodišče postaviti izvedenca medicinske stroke. Naletna hitrost 10 km/h je namreč povsem na meji hitrosti, pri kateri po prepričanju sodišča običajno že nastanejo poškodbe vratnih vretenc, iz RTG slike in prvega poškodbenega lista pa izhaja, da so bile tožničine poškodbe tudi objektivno zaznavne. Pritožba obravnava tudi študijo McConells, ki dokazuje, da lahko do zatrjevanih poškodb pride že pri nizkih naletnih hitrostih (to je pri hitrosti 9 do 11 km/h) ter izvedensko mnenje v pravdni zadevi II P 758/2003, iz katerega izhaja, da lahko do obravnavanih poškodb pride celo pri hitrosti 5 km/h. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se je ukvarjalo z vprašanjem soprispevka tožnice, čeprav je predhodno tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo. V tej zvezi pritožba še pojasnjuje, da je tožnica v postopku na prvi stopnji navedla, da se ni mogla pripeti, saj vozilo zadaj ni imelo varnostnih pasov, sodišče pa je te trditve označilo kot prepozne, čeprav do prekluzije, zaradi nepravilnega vabljenja tožnice na prvi narok za glavno obravnavo, ni moglo priti. Poleg tega je izvedenec ugotovil, da varnostnih pasov na zadnjih sedežih v avtu ni bilo, ker vozilo zadaj tudi ni imelo niti vzglavnikov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugega sodnika.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, vendar ta odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe v smeri izpodbijanja ugotovljene naletne hitrosti so neutemeljene. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je izvedenec oceno naletne hitrosti podal glede na poškodbe in dinamiko gibanja obeh vozil, ne pa ocene škode na vozilih, zato izvedba dodatnih dokazov v tej smeri ne bi prispevala v popolnejši razjasnitvi dejanskega stanja. Ob tem velja vendarle dodati, da dokazni predlogi, ki jih tožeča stranka navaja v pritožbi, niso bili predlagani zaradi ugotovitve višine škode na vozilih. Tožnica je zaslišanje prič predlagala v zvezi z vprašanjem uporabe varnostnega pasu, angažiranja drugega izvedenca cestnoprometne stroke pa sploh ni predlagala, temveč je zahtevala le dopolnitev že izdelanega izvedenskega mnenja, čemur je sodišče tudi sledilo. Pritožba poudarja pomen hitrosti vožnje pred trčenjem, vendar je izvedenec v dopolnitvi mnenja pojasnil, da bi bila naletna hitrost enaka tudi ob predpostavki, da sta vozili dosegli hitrost 60 ali 70 km/h, kar nedvomno izpodbija pritožbeni očitek, da izvedenec svojega mnenja ni ustrezno dopolnil. Ker je za odločitev sodišča pomembna le ugotovitev naletne hitrosti, so povsem nerelevantne tako pritožbene navedbe glede navzočnosti strank na ogledu kraja nezgode kot o (ne)izdaji plačilnega naloga v zvezi z morebitno prekoračitvijo hitrosti.

Določba 154. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ) določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Da bi tožnica s svojim zahtevkom uspela, bi morala dokazati protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke, nastalo ji škodo ter vzročno zvezo med ravnanjem in škodo, krivde pa se mora zaradi pravila obrnjenega dokaznega bremena ekskulpirati tožena stranka. Med strankama obstoj nedopustnega ravnanja ni sporen, enako velja za obstoj pravno relevantne škode. S prvim poškodbenim listom in RTG sliko tako tožnica dokazuje nekaj, o čemer med strankama pravzaprav ni spora. Tudi sodišče ne dvomi, da je tožnica zatrjevane poškodbe utrpela, tožbeni zahtevek je namreč zavrnilo zato, ker je zaključilo, da nastale poškodbe niso posledica obravnavane prometne nezgode (ni torej podana vzročna zveza). Pritožbeno sodišče zaključku sodišča prve stopnje pritrjuje. Zatrjevana poškodba namreč običajno nastane zaradi zanihanja zgornjega dela telesa, v obravnavani zadevi pa je izvedenec cestnoprometne stroke ugotovil, da do nihanja glave tožnice sploh ni prišlo. Tako se postavitev izvedenca medicinske stroke izkaže kot docela nepomembna, saj ob odsotnosti zanihanja glave do poškodb vratnih vretenc sploh ni moglo priti. Gre za konkretno ugotovitev vezano na okoliščine predmetne zadeve, ki izključuje enostavno prenašanje ugotovitev študije McConells in izvedenca v drugi pravdni zadevi na obravnavan primer.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem uporabe varnostnega pasu glede na to, da je po temelju tožbeni zahtevek zavrnilo, vendar to še ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Razlogi sodbe v tem delu namreč v ničemer ne posegajo v presojo sodišča, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnica s trditvami, da vozilo na zadnjih sedežih ni imelo varnostnih pasov, prekludirana (286. člen ZPP). Tožena stranka se je že vse od odgovora na tožbo branila v smeri soprispevka tožnice k nastali škodi zaradi neuporabe varnostnega pasu, tožnica pa je zgornje navedbe podala šele z vlogo 19.5.2008, to je po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica nanj res ni bila pravilno vabljena, vendar pa je bil na naroku prisoten njen pooblaščenec, zato je ugovor tožnice o nemožnosti obravnavanja pred sodiščem neutemeljen.

Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007.