Jedro

Iz določbe 73. člena ZDR izhaja, da se nanaša izključno na delavce, ki preidejo k novemu delodajalcu, tako to velja tudi za četrti odstavek tega člena. Delodajalec prevzemnik ni v nobenem pravnem razmerju z delavci delodajalca prenosnika, ki niso prešli k njemu po tej zakonski določbi in ali nadaljujejo delo pri delodajalcu prenosniku ali pa jim je pri delodajalcu prenosniku prenehalo delovno razmerje iz razlogov, ki s samim prenosom dejavnosti nimajo povezave. Glede na to ni podlage, da bi kot prevzemnik dela dejavnosti druge družbe solidarno odgovarjal za obveznosti prenosnika do prenosnikovih (nekdanjih) delavcev. Delavci, ki jim delovno razmerje pri prenosniku preneha po datumu prenosa, pa niso prešli k prevzemniku, pa bi morali zatrjevati, da je tudi zanje nastala situacija, ko bi morali biti preneseni k delodajalcu prevzemniku. Ti bi torej morali zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku, da bi lahko vzpostavili njegovo solidarno odgovornost za dolgove iz naslova delovnega razmerja, ki so nastali pred prenosom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine 11.268,62 EUR s pp, za obračun in plačilo odškodnine 2.181,65 EUR s pp, za obračun bruto zneskov in izplačilo neto zneskov s pp plač za obdobje okotober 2012 do janur 2013, za obračun in izplačilo neto zneskov s pp regresov za letni dopust za leta 2009, 2011 in 2012 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in toženki plača njene pravdne stroške 1.362,99 EUR s pp (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovite dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi ali pa to sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču, toženki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov.

Tožnik navaja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da v primeru spremembe delodajalca pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je, spremeni se le delodajalec že po zakonu samem. Pogodbene in druge pravice in obveznosti avtomatično preidejo od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Delavec že po zakonu ohrani svojo pogodbo in pravice, ki iz nje izhajajo. Vendar je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (73. člen ZDR), saj zakon ne postavlja pogoja in ne določa, da bi delavci morali tudi po prenosu podjetja ostati v delovnem razmerju pri prevzemniku, pa tudi ne, da bi morali uveljavljati delovno razmerje pri njem. Tožnik navaja, da bi si sodišče v konkretnem primeru moralo zastaviti vprašanja: - ali je do prenosa podjetja (dela podjetja) z A. d. o. o. na toženko prišlo? - kdaj je bil prenos izveden oz. zaključen (ZDR govori o "dnevu prenosa" - v obravnavanem primeru je prenos potekal več mesecev, zaključil pa se je v prvi polovici ali prvem kvartalu leta 2013)? - katere pogodbene in druge pravice in obveznosti tožnika so ob zaključku prenosa obstajale pri prenosniku? V času prenosa je tožnik imel do prenosnika več terjatev iz naslova plač, regresov, pa tudi iz naslova odpravnine in odškodnine, ki izhajajo iz izredne odpovedi. Slednjo je tožnik podal v času, ko je prenos potekal. Vse te terjatve so zaradi prenosa prešle na toženko kot prevzemnika, kot je določeno v prvem odstavku 73. člena ZDR. Zakon uporabe tega določila ne pogojuje z obstojem delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku. Tudi v četrtem odstavku 73. člena ZDR je določena solidarna obveznost prevzemnika za terjatve vseh delavcev, ne pa le za prevzete delavce. Pravno naziranje, ki ga zagovarja tožnik, je zavzelo tudi prvostopno sodišče v sodbi opr. št. Pd 280/2013 in jo je pritožbeno sodišče potrdilo v sodbi opr. št. Pdp 983/2014. Tožnik se tudi ne strinja, ko prvostopno sodišče zavrača njegovo sklicevanje na 433. čeln OZ, češ da je ZDR napram OZ lex specialis in zato določb OZ ni mogoče uporabiti. Tožnik meni, da je potrebno 73. člen ZDR razlagati v povezavi z OZ, saj bi bilo v nasprotnem besedilo OZ nesmiselno in brez vsake teže. Če sodišče sledi določilom ZDR kot lex specialis, je potrebno določilo OZ obravnavati kot lex generalis. ZDR, ki solidarne obveznosti prevzemnika ne omejuje le na prevzete delavce, ne izključuje uporabe OZ. Oba zakona se morata dopolnjevati in v kolikor ZDR ne bi zajemal vseh situacij (kot denimo trdi sodišče prve stopnje), je za ostale situacije potrebno uporabiti OZ, ne pa delavca prikrajšati za pravice, ki mu gredo po zakonu. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo uvodoma predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožniku naloži v plačilo pritožbene stroške toženke. Toženka navaja, da tožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava, konkretno 73. člen ZDR oz. 75. člen ZDR-1. Razlaga teh določil je s strani sodišča pravilna. Za obstoj obveznosti delodajalca prenosnika, je obvezen obstoj delovnega razmerja delavca pri prevzemniku. Ker tožnik pri toženki ni bil v delovnem razmerju, toženka ga ni nikoli štela za svojega delavca, niti ni tožnik nikoli zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja pri toženki, ni nikakršne podlage za to, da bi toženka odgovarjala za obveznosti družbe A. d. o. o. do tožnika. Da prevzemnik ne more odgovarjati za obveznosti prenosnika, ne glede na to, ali se delavec prezaposli pri prevzemniku ali ne (kot to zagovarja tožnik), toženka izpostavlja dva primera, ki očitno kažejo, da tožnikova razlaga ne drži. Tako npr. ni nikakršne podlage, da bi prevzemnik odgovarjal za obveznosti do oseb, ki v času spremembe delodajalca niso več zaposlene pri prenosniku. Prav tako ni podlage, da bi prevzemnik odgovarjal za obveznosti do delavcev, ki so kljub prenosu dela podjetja ohranili zaposlitev pri prenosniku. Zato se lahko obveznosti prevzemnika nanašajo le na terjatve delavcev, ki se zaradi prenosa podjetja ali dela podjetja tudi dejansko zaposlijo pri prevzemniku in jih prevzemnik prijavi v obvezna socialna zavarovanja, bodisi na podlagi avtomatičnega prevzema bodisi na podlagi uspešne uveljavitve zahtevka delavca, da je zaradi prevzema v delovnem razmerju pri prevzemniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nobena od pravdnih strank ni štela, da je pri tožniku prišlo do spremembe delodajalca in da tožnik delovnega razmerja pri toženki ni nikoli uveljavljal. Slednje bi lahko uveljavljal s tožbo v 30-dnevnem prekluzivnem roku. Če tega ne stori, v razmerju do domnevnega delodajalca prevzemnika izgubi pravico uveljavljati obstoj delovnega razmerja, posledično pa tudi ne more uveljavljati terjatev, ki jih ima do delodajalca prenosnika. Tožnik neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je bil prenos podjetja izveden oz. zaključen. Sodišče je namreč navedlo razloge, da je tožbeni zahtevek neutemeljene, ne glede na to, ali je do prenosa prišlo pred podajo njegove izredne odpovedi ali po njej. Poleg tega tožnik sam poudarja, da je do prenosa prišlo v prvem kvartalu leta 2013, torej šele po tem, ko je 21. 1. 2013 podal izredno odpoved. Zato je nepomembna presoja, ali bi tožnik moral zoper toženko uveljavljati obstoj delovnega razmerja, saj po lastnih trditvah na dan prenosa ni bil več v delovnem razmerju niti z družbo A. d. o. o. Oseba, ki je bila v preteklosti v delovnem razmerju pri delodajalcu prenosniku in mu je delovno razmerje do prenosa prenehalo, ima do prenosnika in prevzemnika enak status kot katerikoli drug upnik prenosnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Prvostopno sodišče je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri družbi A. d. o. o. od 1. 4. 1990 do 21. 1. 2013, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal 19. 1. 2013; - da je bil nad družbo A. d. o. o. s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 764/2013 z dne 4. 11. 2013 začet stečajni postopek, v katerem je tožnik prijavil terjatve iz naslovov, ki so predmet obravnavanega postopka in je stečajni upravitelj te terjatve v celoti priznal (razen stroškov v znesku 465,00 EUR, ki pa niso predmet tega postopka); - da je toženka od družbe A. d. o. o. v decembru 2012 in začetku leta 2013 odkupila nekatera osnovna sredstva in zaloge materiala ter posamezne posle in nekaj strojev.

Sodišče prve stopnje je odločalo o terjatvah tožnika, ki so mu bile priznane v stečajnem postopku nad družbo A. d. o. o. Po tožnikovih trditvah naj bi ta družba svoje obveznosti prenesla na toženko, ker je prevzela njeno dejavnost. Zato je tožnik svoj zahtevek utemeljeval na podlagi četrtega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) in 433. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Prvostopno sodišče je odločilo, da tožbeni zahtevke ni utemeljen, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

7. Tožnik v pritožbi prvostopnemu sodišču najprej smiselno očita, da ni ugotovilo, ali je do prenosa podjetja (dela podjetja) z A. d. o. o. na toženko prišlo in kdaj. Vendar takšna ugotovitev za odločitev v tem sporu pravno ni pomembna. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da četudi je prišlo do pravnega prenosa v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR, njegov zahtevek zoper toženko na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZDR prav tako ni utemeljen. Določba 73. člena ZDR se namreč nanaša na situacije, ko pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, in posledično preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Tako se tudi četrti odstavek tega člena nanaša na delavce, ki so prešli od delodajalca prenosnika k delodajalcu prevzemniku, na kar kaže tudi sama zakonska dikcija, ki govori o dveh delodajalcih. Po ZDR je le v primeru spremembe delodajalca delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, in za terjatve, nastale zaradi odpovedi po tretjem odstavku tega člena.1 Ker tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR, ki jo je podal takratnemu delodajalcu A. d. o. o., nikoli ni prešel k toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku, se nanj citirana določba ne nanaša. Zato tudi ne more zahtevati solidarne odgovornosti tožene stranke za obveznosti tožnikovega delodajalca A. d. o. o. Drugačno pritožbeno zavzemanje je neutemeljeno.

8. Pritožba zmotno meni, da ZDR ne izključuje solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika za terjatve vseh delavcev do delodajalca prenosnika (tudi tistih, ki niso prešli k delodajalcu prevzemniku). Iz določbe 73. člena ZDR jasno izhaja, da se nanaša izključno na delavce, ki preidejo k novemu delodajalcu, tako to velja tudi za četrti odstavek tega člena. Delodajalec prevzemnik ni v nobenem pravnem razmerju z delavci delodajalca prenosnika, ki niso prešli k njemu po tej zakonski določbi in ali nadaljujejo delo pri delodajalcu prenosniku ali pa jim je pri delodajalcu prenosniku prenehalo delovno razmerje iz razlogov, ki s samim prenosom dejavnosti nimajo povezave. Glede na to ni podlage, da bi kot prevzemnik dela dejavnosti druge družbe solidarno odgovarjal za obveznosti prenosnika do prenosnikovih (nekdanjih) delavcev. Delavci, ki jim delovno razmerje pri prenosniku preneha po datumu prenosa, pa niso prešli k prevzemniku, pa bi morali zatrjevati, da je tudi zanje nastala situacija, ko bi morali biti preneseni k delodajalcu prevzemniku. Ti bi torej morali zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku, da bi lahko vzpostavili njegovo solidarno odgovornost za dolgove iz naslova delovnega razmerja, ki so nastali pred prenosom. Tožnik takega zahtevka ni postavil, kar je prvostopno sodišče tudi ugotovilo.

9. Da bi prevzemnik dela dejavnosti solidarno odgovarjal za terjatve vseh delavcev delodajalca prenosnika, ne glede na to, da pri njih ni prišlo do spremembe delodajalca oziroma do prenosa k novemu delodajalcu, ne izhaja niti iz evropske Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva), niti iz judikatov, ki jih je Evropsko sodišče sprejelo na njeni podlagi. Direktiva namreč zagotavlja varstvo le delavcem, ki imajo na dan prenosa podjetja sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom oziroma se jim priznava status delavca. Edina izjema velja za delavce, ki jih je delodajalec prenosnik tik pred prenosom nezakonito odpustil prav zaradi prenosa podjetja. Zanje se namreč šteje, da so bili na dan prenosa še vedno zaposleni pri njem, zato so prenosnikove obveznosti do teh delavcev avtomatsko prešle na prevzemnika (prim. sodbi Evropskega sodišča št. C 101/97 Bork International in št. C-319/94 Dethier Equipement). Situacije v predmetni zadevi, v kateri je tožnik pred zatrjevanim prehodom dela podjetja podal pri delodajalcu prenosniku izredno odpoved, ni mogoče šteti za primerljivo nezakoniti odpovedi s strani delodajalca prenosnika zaradi prenosa podjetja. Tudi iz sodbe Evropskega sodišča št. C -386/09 (Briot) izhaja, da če delavcu pri delodajalcu prenosniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi zaradi izteka časa, določenega v pogodbi o zaposlitvi, neobnovitev te pogodbe ni v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 4. člena Direktive, tako da se ne šteje, da je navedeni delavec na dan prenosa še vedno v delovnem razmerju pri prenosniku.

10. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr št. Pdp 983/2014. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni obvezni pravni vir, saj je na podlagi 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl.) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Poleg tega na podlagi enega primera tudi ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožniku sodišče prve stopnje moralo prisoditi vtoževane zneske na podlagi 433. člena OZ. Ta določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da to ni prava pravna podlaga v predmetni zadevi. Določba 73. člena ZDR je za dejansko situacijo prenosa dela podjetja in posledične pravice delavcev specialni predpis v odnosu do te določbe OZ, tako da je že zato njena uporaba v takšni dejanski situaciji izključena. Pa tudi sicer v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za solidarno odgovornost tožene stranke za terjatve, ki jih ima tožnik do družbe A. d. o. o. kot svojega nekdanjega delodajalca. Ni namreč podan pogoj, da gre za dolgove, ki se nanašajo na preneseni del premoženjske celote. Kot primer terjatve, ki se nanaša na preneseno premoženjsko celoto (kmetijo), je v sklepu Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 140/2011 navedena terjatev za povrnitev vlaganj v to kmetijo. Delovno razmerje je po svoji definiciji razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem delavec za plačilo opravlja delo po navodilih in nadzorom delodajalca in ne razmerje med delavcem in premoženjem delodajalca. Zavezanec za plačilo plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu je delodajalec. Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da je terjatev delavca iz delovnega razmerja terjatev, ki se nanaša na preneseni del podjetja, saj med njima ni neposredne pravne povezave. Pogodba o zaposlitvi je sklenjena med delavcem in delodajalcem, na delavčev položaj pa razen v primeru spremembe delodajalca ne vpliva organizirani skupek virov oziroma gospodarska enota, ki jo za opravljanje gospodarske dejavnosti uporablja delodajalec. Tudi pravna narava terjatve tožnika v razmerju do A. d. o. o. in v razmerju do tožene stranke je različna. Tožnikova terjatev v razmerju do nekdanjega delodajalca je delovnopravne narave, v razmerju do tožene stranke pa ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, saj nista v razmerju delavec-delodajalec. Toženi stranki zgolj zato, ker je prevzela del podjetja s strani tožnikovega nekdanjega delodajalca, ni mogoče naprtiti solidarne odgovornosti za obveznosti prejšnjega lastnika tega dela podjetja do njegovih nekdanjih delavcev. Glede na to ni bistveno, ali se določba 433. člena OZ nanaša le na neodplačne posle, zato tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem niso odločilne, saj ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

12. Tožnik v pritožbi še navaja, da bi moralo sodišče preprečiti izigravanje pravic delavcev kot upnikov s prenosom zalog, poslov in delovnih sredstev na drugo pravno osebo in kasnejšim stečajem družbe delodajalke. Pritožbeno sodišče soglaša, da je treba pri odločanju v individualnih delovnih sporih upoštevati načelo in favorem laboratoris, a le v mejah interpretacije obstoječih zakonskih norm. Sodišče ne more brez ustrezne zakonske pravne podlage ugotoviti solidarne odgovornosti prevzemnika (dela) podjetja nekdanjega delodajalca za dolgove, ki jih je imel slednji do svojih delavcev, ki niso prešli k novem delodajalcu. Na pravilnost odločitve tako ne vpliva zatrjevanje pritožnika, da je bila ista oseba lastnik družbe A. d. o. o. in lastnik družbe, ki je lastnica tožene stranke.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tretji odstavek 75. člena ZDR-1 določa, da če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v dveh letih od datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma se bistveno spremenijo pogoji dela delavca pri prevzemniku in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov.