Jedro

Tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnice, rojene 20. 9. 2019 (1. točka izreka) in sklenila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3.V odgovoru na tožbo se je tožena stranka v bistvenem sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

4.Dne 28. 1. 2025 je sodišče prejelo dopis tožene stranke, iz katerega je razvidno, da je tožnica 22. 1. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnila. Navedeni dopis je bil vročen tožničini pooblaščenki

1

5.Tožba ni dovoljena.

6.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.

2

Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

3

Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).

4

Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

8.Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnica v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 22. 1. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustila azilni dom in se vanj ni vrnila. Ker tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

-------------------------------

1

Stališče, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev, je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

2

Navedeni sklep Vrhovnega sodišča (6. točka obrazložitve).

3

Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020.

4

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS Sklep I U 2234/2024-9, z dne 13.01.2025, ECLI:SI:UPRS:2025:I.U.2234.2024.9

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS Sklep I U 145/2025-12, z dne 06.02.2025, ECLI:SI:UPRS:2025:I.U.145.2025.12

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.