Jedro

Na podlagi 1. odstavka 21. člena CZ mora v primeru uvoza blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji, česar pa tožnik v danem primeru ni storil. Po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov je bil dolžan, glede na določila pogodbe, prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednost ni navedel, vrednosti licenčnin pa tudi ni naknadno javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ in določbami 142. člena do 147. člena UICZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je carinski urad družbama A. d.d. in B. d.o.o. naložil doplačilo dajatev za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji št. 17441 z dne 21. 3. 2003 izpostave Terminal Ljubljana v skupnem znesku 4.859,17 EUR. Navedeni znesek sta družbi dolžni solidarno poravnati v roku 30 dni od vročitve odločbe, sicer bo za plačilo dajatev uveden postopek izterjave (točka 1. izreka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 2. izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka 3. izreka). Pri tožniku je bil na podlagi sklepa direktorja Carinskega urada Ljubljana z dne 26. 1. 2006 in 10. 7. 2006 opravljen inšpekcijski pregled za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2005 na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (Uradni list L št. 302 z dne 19. 10. 1992, v nadaljevanju CZS) ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik dne 27. 7. 2007. Tožnik je z ameriško družbo C. iz Dalawara dne 1. 1. 2000 sklenil pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah in jo z aneksom podaljšal iz 1. 1. 2003 še za dve leti. Na podlagi citirane pogodbe je plačeval licenčnino za dobavljene izdelke blagovne znamke ..., ki se pri sprostitvi blaga (oblačila, obutev in dodatki blagovne znamke ...) v prost promet ni vštela v carinsko vrednost blaga, kot je to določalo takrat veljavno določilo 8. točke 20. člena Carinskega zakonika (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 62/01 in 59/02, v nadaljevanju CZ). Vrednost licenčnin tožnik tudi naknadno ni javil carinskim organom, kot to določa 21. člen CZ. Iz citirane pogodbe je razvidno, da je bil tožnik v zameno za podeljene pravice dolžan plačevati družbi C. licenčnino za dobavljeno blago znamke ... in sicer: za skupino Obutev po stopnji 25 % od FOB nabavne cene, za skupino Oblačila in dodatke po stopnji 8 % od neto prodaje, ter za skupino artiklov Originali, v katero spada obutev blagovne znamke ... v znesku 3 USD za par. Pravica do proizvodnje, izvoza, promocije, oglaševanja ter prodaja na debelo in drobno navedenega blaga je bila omejena na ozemlje Republike Slovenije, Hrvaške, Makedonije in BiH. Licenčnine so bile tožniku zaračunane na podlagi računov, ki jih carinski organ navaja na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora je bil vročen tudi družbi A. d.o.o., ki na zapisnik ni podala pripomb. Pripombe tožnika na zapisnik z dne 27. 7. 2007 in odgovori nanje so navedeni na strani 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe. Določba 1. odstavka 16. člena CZ določa osnovno pravilo za ugotavljanje carinske vrednosti uvoženega blaga. Dogovorjena cena (transakcijska vrednost) je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Republiko Slovenijo, če ustreza pogojem, navedenim v 2. odstavku 16. člena CZ, kjer je navedeno, da so v ceno, ki pomeni carinsko vrednost, vključeni vsi stroški in drugi izdatki (20. člen CZ) v zvezi s prodajo in dobavo blaga do tam, kjer prihaja blago na carinsko območje. Na podlagi 8. točke 1. odstavka 20. člena CZ se carinski vrednosti prištejejo stroški in izdatki, če ti niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni, v zvezi z licenčninami, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem. Upoštevanje doplačil ter posebnih plačil je obravnavano v 21. členu CZ, ki v 1. odstavku določa, da če se uvaža blago, za katero je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, mora carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji. Na podlagi 2. odstavka 21. člena CZ mora carinski zavezanec naknadno prijaviti pristojnemu carinskemu organu prodajo, odstop ali uporabo uvoženega blaga, iz katere izhaja obveznost do plačila določenega zneska prodajalcu, najpozneje v 30. dneh od dneva, ko nastane takšna obveznost. Na podlagi 3. odstavka 143. člena CZ je carinski dolžnik deklarant, v primeru posrednega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Na podlagi 150. člena CZ sta za plačilo carinskega dolga solidarno odgovorni družbi B. d.o.o. in A. d.o.o. Skladno s 1. točko 151. člena CZ se višina carinskega dolga pri uvozu oz. izvozu določi na temelju predpisov, veljavnih na dan nastanka carinskega dolga. Na podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ carinski organ po uradni dolžnosti izda odločbo o nastanku obveznosti, če izve oz. ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg. Glede na to, da je tožnik sprostil v prost promet v Republiki Sloveniji samo del izdelkov, je carinski organ izračunal sorazmeren delež licenčnin za deklaracijo izpostave Terminal Ljubljana št. 17441 z dne 21. 3. 2003. Izračun je razviden iz strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker tožnik ni ravnal v skladu predhodno navedenimi določbami CZ in v carinski deklaraciji ni označil, da je za uvoženo blago dogovorjena obveznost iz 8. do 20. točke 20. člena CZ in tega tudi naknadno ni prijavil pristojnemu carinskemu organu, je ravnal nezakonito. Carinski organ je zato opravil naknadni obračun carinskega dolga, v skladu z določbo 4. odstavka 154. člena CZ. Na podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ se v primeru, če carinski organ ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, naknadni obračun lahko opravi v 5-ih letih po nastanku carinskega dolga. Glede na navedeno carinski dolg tožnika po obravnavani carinski deklaraciji, navedeni v izreku izpodbijane odločbe, še ni zastaral. Pritožbeni organ je z odločbo št. DT-498-1-215/2008-4 z dne 30. 4. 2010 pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je carinska preiskava pri tožniku potekala na podlagi sklepa direktorja št. DT 462-01/00018-2006/1500-165 z dne 27. 1. 2006 na podlagi katerega je bil pri tožniku uveden inšpekcijski nadzor za obdobje od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2005 in kasneje razširjen na obdobje leta 2002. Oba sklepa sta bila tožniku vročena, kar izhaja iz povratnic. Med strankama ni sporno, da je tožnik z družbo C. 1. 1. 2000 sklenil pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah, s katero je pridobil ekskluzivno pravico do proizvodnje, izvoza, promocije, oglaševanja ter prodaje na debelo in drobno izdelkov blagovnih znamk ... Na podlagi pogodbe je družba C. izstavljala račune, s katerimi je obračunavala licenčnino. Ni sporno, da so bile licenčnine zaračunane v letih 2002, 2003, 2004 in v začetku leta 2005 ter so se nanašale na uporabo blagovne znamke ... Ker pa gre v danem primeru za sprostitev blaga v Republiki Sloveniji je bil ugotovljen sorazmeren delež licenčnin za blago, sproščeno v prost promet na carinskem območju Republike Slovenije. Licenčnine predstavljajo strošek, ki se v skladu z 8. točko 20. člena CZ prišteje v carinsko vrednost blaga (licenčnine so razvidne iz računov, navedenih na strani 4. obrazložitve drugostopenjske odločbe). Zapisnik z dne 27. 7. 2007, skupaj z izračuni dajatev za doplačilo in seštevkom naknadno obračunanih dajatev, je bil tožniku vročen preko pooblaščenke dne 22. 8. 2007, kar je razvidno iz povratnice. Pooblaščenka je z dopisom po pošti z datumom odpreme 4. 9. 2007 zaprosila za podaljšanje roka za podajanje pripomb na zapisnik. Pooblaščenki je bil tudi poslan odgovor na zaprosilo za podaljšanje roka in določen nov rok za podajanje pripomb na zapisnik do vključno 25. 9. 2007. Pri tem je carinski organ upošteval zakoniti rok iz 1. odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem se pripombe za zapisnik lahko podajo v roku 20 dni od prejema zapisnika. Tožnik je preko pooblaščenke prejel priloge 5. 9. 2007, zato je rok za podajanje pripomb iz 1. odstavka 140. člena ZDavP-2 potekel dne 25. 9. 2007. Dopolnitve k pripombam na zapisnik so bile poslane priporočeno po pošti dne 26. 9. 2007, Carinski urad Ljubljana jih je prejel dne 27. 9. 2007. Carinski organ je ugotovil, da so bile dopolnitve k pripombam poslane po preteku roka za podajanje pripomb. Zato se do vsebine teh pripomb carinski organ pravilno ni opredeljeval. Po presoji pritožbenega organa je carinski organ ravnal pravilno in na podlagi določbe a) točke 1. odstavka 154. člena CZ utemeljeno, ko je izdal izpodbijano odločbo.

Tožnikov ugovor zastaranja, ker je od nastanka carinskega dolga poteklo več kot 3 leta v skladu z določbo 4. odstavka 154. člena CZ je neutemeljen. Naknaden obračun carinskega dolga je bil narejen v skladu z določbo točke a) 1. odstavka 154. člena CZ. Na podlagi 4. odstavka 154. člena CZ se naknaden obračun lahko opravi v petih letih od trenutka nastanka carinskega dolga, to pa je dne, ko je bila izvedena sprostitev predmetnega blaga v prost promet. Carinski dolg po deklaraciji, ki je predmet izpodbijane odločbe zato še ni zastaral. Carinski urad Ljubljana je naknadno obračunal carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji št. K4-17441 z dne 21. 3. 2003. Deklarant v smislu 11. točke 3. člena CZ je bila družba A. d.o.o., zastopana po D. d.o.o. V desnem kotu polja 14 ECL se je nahajala davčna številka, to pa je davčna številka tožnika. Iz vsebine polja 14 ECL je podlagi Navodil za uporabo in izpolnjevanje polj, ECL, razbrati, da je v carinskem postopku kot deklarant nastopal tožnik, ki ga je neposredno zastopala družba D. d.o.o. Po presoji pritožbenega organa je carinski organ utemeljeno zavrnil ugovor tožnika, da ni bil izdan sklep o začetku, predmetu in obsegu inšpekcijskega nadzora. Tožniku je bilo dne 24. 3. 2006 poslano obvestilo o inšpekcijskem nadzoru, ki ga je prejel dne 28. 3. 2006, kar je izkazano s povratnico. V sklepu sta navedena datum in ura začetka inšpekcijskega nadzora. Dne 5. 4. 2006 je bil tožniku vročen sklep o uvedbi inšpekcijskega nadzora z dne 27. 1. 2006, tako, da je bil tega dne osebno vročen Vesni Smrekar osebno v prostorih tožnika. Dne 11. 9. 2006 je bil tožniku vročen sklep z dne 10. 7. 2006 o razširitvi obdobja inšpekcijskega nadzora in vročen Vesni Smrekar dne 11. 9. 2006 v prostorih tožnika. Vročitev sklepa o uvedbi inšpekcijskega nadzora in sklepa o razširitvi obdobja inšpekcijskega nadzora je bila opravljena na kraju samem na podlagi določbe 3. odstavka 103. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in 139/04, v nadaljevanju ZDavP-1). Tožnik je bil s tem seznanjen z začetkom, predmetom in obsegom inšpiciranja. O tem pa ga je nazadnje seznanil tudi inšpektor dne 18. 5. 2007 na zaključnem razgovoru.

Na podlagi 8. točke 1. odstavka 20. člena CZ se pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga, skladno s 16. členom CZ v carinsko vrednost prištejejo, če še niso zajeta v dejansko plačani ali v plačljivi ceni nadomestila in stroški v zvezi z licenčninami, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem. Na podlagi 1. odstavka 21. člena CZ mora v primeru uvoza blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji. Carinski zavezanec mora naknadno, najkasneje v 30 dneh prijaviti pristojnemu carinskemu organu prodajo, odstop ali uporabo uvoženega blaga, iz katere izhaja obveznost doplačila določenega zneska prodajalcu. V 142. členu UICZ so določila glede vložitve nepopolne deklaracije. Deklaracija za sprostitev blaga v prost promet, ki jo lahko sprejme carinski organ na podlagi pisnega zahtevka deklaranta, ne glede na to, da ne vsebuje vseh predpisanih podatkov, mora med drugim vsebovati vsaj naslednje podatke: carinsko vrednost blaga, če gre za blago, ki je zavezano plačilo ad valorem uvoznih dajatev; ali če je očitno, da deklarant ne more deklarirati carinske vrednosti, začasno navedbo vrednosti, ki je sprejemljiva za carinski organ, upoštevajoč predvsem informacije, ki so na razpolago deklarantu. Na podlagi 1. odstavka 147. člena UICZ lahko carinski deklarant nepopolno deklaracijo, ki jo je carinski organ sprejel v skladu z določbo 142. člena te uredbe dopolni ali s soglasjem carinskega organa nadomesti s popolno carinsko deklaracijo, ki ustreza pogojem iz 48. člena CZ. V primeru, če se nepopolna deklaracija nadomesti z novo, se kot merodajni datum za določitev dajatev in uporabo drugih ukrepov za sprostitev blaga v prost promet, šteje datum sprejema nepopolne deklaracije. Tožnik je bil dolžan uvoženo blago ob sprostitvi v prost promet deklarirati na naveden način na podlagi fakturirane transakcijske vrednost blaga kot začasne carinske vrednosti. Po prodaji uvoženih licenčnih proizvodov pa glede na določila Pogodbe o proizvodni, distribuciji in licenčninah prijaviti dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednost ni navedel, zato pogoji za prepustitev blaga v prost promet niso bili izpolnjeni. Glede na navedeno sta bila iz tega naslova tožnik in za njegov račun carinski deklarant dolžnika za carinski dolg, ki je nastal že ob sprejemu carinske deklaracije. V nadaljevanju se pritožbeni organ sklicuje na 2. odstavek 89. člena UICZ, ki je izvedbena določba 8. točke 1. odstavka 20. člena CZ. Iz Pogodbe o proizvodnji, distribuciji in licenčninah izhaja, da se dogovorjeno nadomestilo za pravico uporabe blagovne znamke nanaša na nespremenjene in enakem stanju prodane pogodbene artikle, označene z zaščitno znamko ..., za katero se plačuje licenčnina. Z dnem podpisa navedene pogodbe je plačilo licenčnine za tožnika predstavljalo pogoj za uvoženo blago, sicer bi imela družba C. pravico do razveze pogodbe. Tako določena carinska vrednost ob sprejemu carinske deklaracije, v delu, ki je bil odvisen od višine neto zaračunanih prodanih prihodkov, tožniku res ni bila znana, zato sta bila carinski deklarant in tožnik dolžna ravnati v skladu z določbami 21. člena CZ ter 142. do 147. člena UICZ o prijavi začasne carinske vrednosti in vložitvi dopolnilne carinske deklaracije za obračun razlike uvoznih dajatev, vendar sta predpisane obveznosti opustila.

V Prilogi 1 Pravilnika za izpolnjevanje enotne carinske listine (Uradni list RS, št. 114/02, v nadaljevanju Pravilnik) je natančno določena vsebine prijave carinske vrednosti blaga in spremljajoči dokumenti. Predpisano je tudi, da se je v primeru nejasnosti potrebno informirati pri carinskemu organu. V polje 12 predmetne ECL je tožnik označil šifro „A“. V kodeksu šifer za izpolnjevanje ECL, ki je v Prilogi 2 k Pravilniku je za podatke o vrednosti določeno, kdaj se v polje 12 vpiše šifra 2A“. Tožnik je v polje 12 predmetne ECL vpisal šifro „A“, moral pa bi vpisati pravilno šifro „C“. Glede na to, da morajo biti za vpis šifre „A“ izpolnjeni tudi vsi pogoji, je očitno, da sta carinski deklarant in tožnik ob prijavi carinske vrednosti zavestno zatajila podatke o tem, da obstaja v zvezi z uvoženim blagom licenčna pogodba in licenčnina, ki jo mora kupec (tožnik) plačati kot pogoj za prodajo. Glede na navedeno, je tožnik ravnal nezakonito glede na zaveze iz carinskih predpisov.

Tožnik se z odločitvijo carinskih organov ne strinja in v tožbi navaja, da se je postopek inšpekcijskega nadzora začel brez sklepa o začetku, predmetu in obsegu preiskave, s čimer je bil kršen postopek. Ugovarja zastaranje, saj meni, da je carinski organ tožniku neupravičeno naknadno obračunal carinske dajatve po preteku roka 5 let, saj tožnik ni ravnal z carinskim blagom nezakonito. Zastaralni rok 5 let za naknadni obračun carinskega dolga se lahko uporabi le v primerih, ko carinski dolg nastane zaradi tega, ker je carinski zavezanec oz. deklarant ravnal z blagom v nasprotju s predpisi in ne tudi v primerih, ko carinski dolg nastane zgolj zaradi tega, ker je bilo blago, predloženo v določen carinski postopek, ki po zakonu narekuje nastanek carinskega dolga. Namen točke a) 1. odstavka 154. člena CZ je preprečiti sprostitev carinskega blaga v prost promet brez plačila uvoznih dajatev in ne naknadni obračun carinskega blaga iz razloga, ker je pri prepustitvi blaga v deklariran carinski postopek bil carinski dolg obračunan v nižjem znesku od dolgovanega. Tožnik meni, da je naknaden obračun carinskega dolga za terjatev iz naslova carine in DDV, ki jo je davčni organ ugotovil po predmetni carinski deklaraciji, možen le v roku treh let od dneva nastanka carinskega dolga. Iz komentarja 154. člena CZ izhaja, da je rok za naknadni obračun carinskega dolga odvisen od razloga za obračun carinskega dolga oz. od ugotovitve posledice česa je nastanek obveznosti za naknadni obračun carinskega dolga. Carinski organ mora pred določitvijo roka za naknadni obračun carinskega dolga predhodno ugotoviti razlog za nastanek morebitne obveznosti za naknadni obračun carinskega dolga. Če je bilo treba carinski dolg obračunati naknadno, ker prvotno ni bil obračunan ali je bil obračunan v prenizkem znesku, se lahko naknadni obračun opravi v roku treh let po nastanku carinskega dolga. Tožnik meni, da je carinski organ nepravilno uporabil materialno pravo. Iz sodb SEU izhaja, da je 3-letni rok za naknadni obračun carinskega dolga prekluziven (sodba C-104/02). Tožnik prilaga sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Kpr 126/2008 z dne 21. 5. 2009, iz katerega je razvidno, da se je predkazenski postopek zoper tožnika in zakonitega zastopnika tožnika, ki se nanaša na nezakonitosti glede upoštevanja licenčnin pri zadevni carinski deklaraciji, ustavil. Tako ni podane nezakonitosti, na podlagi katere bi lahko carinski organ upošteval 5-letni zastaralni rok. V skladu navedenim tožnik predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oz. podrejeno, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne zadevo v ponovni postopek ter toženi stranki naloži, da mora tožniku povrniti vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in navaja, da je bil predkazenski postopek v zvezi s predmetnimi licenčninami ustavljen, kar izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 5. 2009, kar pa ne pomeni, da v zadevi ni bilo podano nezakonito ravnanje carinskega dolžnika, ki je bilo podlaga za uporabo 5-letnega zastaralnega roka za obračun carinskega dolga. V zvezi s sklepom št. DT 0611-58/2010-3 z dne 19. 4. 2010 tožena stranka nasprotuje navedbam tožnika, da se nanaša na enako dejansko in pravno stanje, kot v obravnavani zadevi. Iz besedila sklepa izhaja, da je carinski urad ustavil postopek doplačila carinskega dolga po dveh deklaracijah, pri čemer je ugotovil, da se s strani tožeče stranke posredovani podatki, ki so bili podlaga za obračun, na to deklaracijo sploh ne nanašajo in zato pogoji za nadaljevanje obračuna niso bili izpolnjeni. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno vprašanje zastaranja predmetnega carinskega dolga ter vprašanje, ali je tožnik v danem primeru ravnal nezakonito, sami višini naknadno obračunanega carinskega dolga pa tožnik ne nasprotuje.

Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik z družbo C. iz Dalawara dne 1. 1. 2000 sklenil Pogodbo o proizvodnji, distribuciji in licenčninah, na podlagi katere je plačeval licenčnino za dobavljene izdelke blagovne znamke ... Zneska licenčnine po izvedeni sprostitvi blaga (oblačila, obutev in dodatki blagovne znamke ...) v prost promet ni vštel v carinsko vrednost blaga, ki jo je navedel v predmetni carinski deklaraciji. Ni sporno, da so bile licenčnine zaračunane v letih 2002, 2003, 2004 in v začetku leta 2005 ter so se nanašale na uporabo blagovne znamke ... Določba 1. odstavka 16. člena CZ določa osnovno pravilo za ugotavljanje carinske vrednosti uvoženega blaga. Na podlagi 8. točke 1. odstavka 20. člena CZ se carinski vrednosti blaga iz 16. člena CZ prištejejo stroški in izdatki, če ti niso zajeti v dejansko plačani ali plačljivi ceni v zvezi z licenčninami, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem. Glede na določila pogodbe je plačilo licenčnine za tožnika nedvomno predstavljalo pogoj prodajo uvoženega blaga z blagovno znamko ..., sicer bi imela družba C. pravico do razveze pogodbe. Na podlagi 1. odstavka 21. člena CZ mora v primeru uvoza blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji, kar pa tožnik v danem primeru ni storil. Tožnik je bil tudi dolžan po izvedeni prodaji uvoženih licenčnih proizvodov, glede na določila citirane pogodbe prijaviti carinskemu organu dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati razliko uvoznih dajatev. Tožnik te vrednost ni navedel, vrednost licenčnin pa tožnik tudi naknadno ni javil carinskim organom in je tako ravnal v nasprotju z določbo 21. člena CZ in 142. člena do 147. členom UICZ. Tožnik ugovarja, da v predmetni zadevi ni podano nezakonito ravnanje tožnika glede neupoštevanja licenčnin pri zadevni carinski deklaraciji, saj je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Kpr 126/2008 z dne 21. 5. 2009 predkazenski postopek zoper tožnika ustavljen in tako ni podano nezakonito ravnanje tožnika, na podlagi katerega bi lahko carinski organ upošteval 5-letni zastaralni rok. Po presoji sodišča tožnikov ugovor zastaranja ni utemeljen. Na podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ izda carinski organ po uradni dolžnosti odločbo o nastanku obveznosti, če je carinski dolg nastal zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom. Tudi po mnenju sodišča gre za nezakonito ravnanje tožnika pri vlaganju deklaracije v nasprotju z obveznostmi, navedenimi v CZ. Carinski dolg je tako po presoji sodišča nastal zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom po točki a) 1. odstavka 154 člena CZ. V obravnavanem primeru gre za neizpolnitev enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek (b. točka 146. člena CZ) Na podlagi 48. člena CZ mora deklarant carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbrani postopek in priložiti vse dokumente, ki so potrebni za izvedbo carinskega postopka. Carinski deklarant mora v skladu z določbo 47.a člena CZ zagotoviti točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji in verodostojnost dokumentov, ki jih je predložil deklaraciji ter spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve zahtevanega postopka. Takšna razlaga materialnega prava pa izhaja tudi iz sodne prakse npr. v sodbah tega sodišča opr. št. U 2585/2007- 15 z dne 31. 3. 2009 in I U 796/2007-18 z dne 16. 9. 2008. Prvotni obračun carinskega dolga je bil opravljen na podlagi podatkov, ki jih je v carinsko deklaracijo vpisal tožnik oz. deklarant. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi izsledkov carinskega organa, ki je opravil inšpekcijski pregled. Tožnik je v obravnavanem primeru nesporno ravnal nezakonito. Na podlagi 4. odstavka 154. člena CZ se naknaden obračun carinskega dolga v skladu z a) točko 1. odstavka tega člena CZ lahko opravi v petih letih od nastanka carinskega dolga. Carinski dolg po predmetni ECL pa je nastal dne 21. 3. 2003. V skladu z navedenim je po presoji sodišča Carinski urad Ljubljana pravočasno izdal izpodbijano odločbo 27. 2. 2008. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj v danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.