Jedro

Pri imenovanju notarja je minister vezan na merila, določena v 10.a členu ZN. Besedilo tega člena sicer dopušča, da se pri izbiri določi in upošteva še dodatna merila za izbiro, vendar ta ne morejo izključiti in tudi ne prevladati nad z 10a.členom ZN predpisanimi merili. V obrazložitvi odločbe o imenovanju je potrebno upoštevanje teh meril tudi ustrezno pojasniti. Pred izdajo odločbe o imenovanju mora minister preveriti tudi pravilnost dotedanjega postopka v zvezi z vlogami, ki so mu bile predložene v izbiro in imenovanje.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministra za pravosodje Republike Slovenije z dne 22.9.2005, ter se zadeva vrne temu ministru v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 250.015 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) po opravljeni glavni obravnavi dne 1.3.2006 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.2005. S to odločbo je tožena stranka odločila, da se za notarja na notarsko mesto s sedežem v M. imenuje M.T. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče na podlagi 8. in 10. člena Zakona o notariatu (ZN-UPB1, Uradni list RS, št. 23/05) presodilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno izpeljala postopek imenovanja notarja in po pridobitvi mnenja Notarske zbornice Slovenije o razvrstitvi kandidatov, na katerega ni bila vezana, imenovala za notarko osebo, ki izpolnjuje vse razpisane pogoje. Na podlagi tega mnenja in v povezavi z določbo 1. odstavka 72. člena Zakona o sodniški službi (ZSS-UPB2, Uradni list RS, št. 41/06 in 27/06 - odl. US), po kateri Ministrstvo za pravosodje vodi osebno evidenco sodnikov, ki med drugim zajema tudi podatke, iz katerih je razvidno, na katerem področju sodnik opravlja svojo funkcijo (to so podatki o oceni sodniškega dela ter evidenca napredovanj), je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, da prizadeta stranka ne izpolnjuje pogojev po 8. členu ZN. Minister imenuje notarja v postopku iz 8. in 10. člena ZN ter pri tem uporablja kriterije, določene v 10.a členu ZN. Minister je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da po njegovem mnenju prizadeta stranka najbolje izpolnjuje razpisane pogoje, ker ima najdaljši pravniški staž. Tega merila sicer ZN ne predvideva, vendar njegova uporaba v tem primeru ni nepravilna. Ker je tožena stranka svojo odločitev ustrezno utemeljila, ji ni mogoče očitati arbitrarnosti. Kriteriji, določeni v 10.a členu ZN, so dokaj nedoločni, zato je toženi stranki prepuščeno dokaj široko polje lastne presoje pri odločanju oziroma izbiri najprimernejšega kandidata, v to polje pa se sodišče pri svojem odločanju ne more spuščati vsebinsko, saj bi s takšno presojo preseglo svoje pristojnosti. V upravnem sporu se namreč presoja le zakonitost odločbe. Zato je prvostopno sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pri izbiri v konkretnem primeru upoštevati predvsem delovne izkušnje, pridobljene z delom v notariatu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavrnilo tudi tožbeni ugovor kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Upoštevanje samo ali prvenstveno navedene okoliščine, torej delo v notariatu, bi namreč v postopkih izbire notarja pomenilo zapiranje dostopa do notarskih mest samo zato, ker takšna okoliščina izkušnje v delu notariata pri prizadeti stranki ni podana. Po presoji prvostopnega sodišča je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe pravilna in zakonita. Pojasnilo je, da se tudi v postopkih imenovanja notarjev ZUP uporablja le smiselno, če poseben postopek ni določen v posebnem zakonu (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila v izpodbijani odločbi, v odgovoru na tožbo in tudi na opravljeni glavni obravnavi. Tožnica pa je lahko pravnim stališčem tožene stranke ugovarjala pred odločitvijo sodišča, ki je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka v zadostni meri pojasnila dejansko in pravno stanje zadeve ter uporabo kriterijev iz 10.a člena ZN. Zato je prvostopno sodišče kot neutemeljen zavrnilo tudi ta tožbeni ugovor in ugovor, da je bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 25. člena Ustave RS.

Zoper prvostopno sodbo je pritožbo vložila tožnica sama kot tudi po svojem pravnem zastopniku. Pritožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu primarnemu tožbenemu predlogu, to je, da se odločba tožene stranke odpravi in se na notarsko mesto v M. imenuje tožnica, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi tožničinemu podrejenemu tožbenemu predlogu, to je, da naj se odločba tožene stranke odpravi. Vsemu temu podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bo njeni tožbi ugodeno, naj se ji priznajo tudi stroški prvostopnega in drugostopnega sodnega postopka. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe na več ključnih mestih nerazumljiva, da razlogi niso popolni, da so nejasni in sami s seboj ter drugimi razlogi nasprotujoči, izostali pa so razlogi glede nekaterih ključnih okoliščin. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka upravnega spora iz 3. odstavka 72. člena ZUS v povezavi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S tem, ko prvostopno sodišče ni dosledno upoštevalo meril iz 10.a člena ZN, je kršilo načelo zakonitosti. Določbe 10.a člena ni upoštevala niti tožena stranka, čeprav so ta merila zanjo obvezna. Prvostopno sodišče niti ni pojasnilo, zakaj ignoriranja navedenih meril s strani tožene stranke ni štelo za nezakonito, torej je tudi v tem pogledu kršena določba 3. odstavka 72. člena ZUS v povezavi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi pri svojem odločanju lahko uporabljala tudi dodatna merila, zlasti pa bi morala uporabiti merila iz 10.a člena ZN, in tudi pojasniti, kako jih je uporabila. Ta merila je uporabila v vseh drugih postopkih imenovanja, o čemer je tožnica v sodne spise predložila več dokazov. V vseh teh primerih je za notarja imenovana oseba, ki je imela tudi notarske izkušnje in so te izkušnje posebej poudarjene kot razlog za imenovanje prav določenega kandidata. Izjema je napravljena le v tem primeru, zato meni, da gre za neenako obravnavanje. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka uporabila merilo, ki z zakonom ni določeno, kot edino merilo, in sicer, da ima izbrana kandidatka daljši delovni staž kot pravnica, torej je izbrala merilo, glede na katerega je lahko izbrano kandidatko imenovala za notarko. Glede na takšno stališče prvostopnega sodišča bi lahko tožena stranka vedno izbrala merilo, ki bi omogočilo izbiro "njenega" kandidata. Sodišče prve stopnje se niti ni opredelilo do tožničinih navedb, s katerimi je dokazovala svojo boljšo strokovno usposobljenost oziroma boljše izpolnjevanje kriterijev, ki jih določa 10.a člen. Poudarja tudi, da je bila vloga prizadete stranke očitno in v več točkah nepopolna. Zato v postopku sploh ne bi smela biti upoštevana. Prizadeta stranka ni priložila dokazov o izpolnjevanju pogojev iz 5. točke 1. odstavka 8. člena ZN v zvezi s 3. odstavkom 8. člena ZN. Zgolj iz njenega življenjepisa in podatkov iz personalne mape, ki pa je ni v spisih in iz njih tudi ni razvidno, da bi sodišče vanjo vpogledalo, zlasti pa se do podatkov v njej ni mogla opredeliti tožeča stranka, je sodišče prve stopnje sklepalo, da je bila vloga prizadete stranke popolna. Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka lahko upoštevala podatke iz personalne mape zainteresirane stranke, je zmotno uporabilo materialno pravo. Prizadeta stranka tudi ni predložila dokazila o poslovni sposobnosti in dolžini delovne dobe, kar je tožnica opozorila že v tožbi. Tega niti tožena stranka niti prizadeta stranka nista prerekali in nista zatrjevali kaj drugega, sodišče prve stopnje pa se do tega vprašanja ni opredelilo, kar je bistvena kršitev postopka iz 3. odstavka 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravico do pritožbe je sodišče prve stopnje tožnici kršilo tudi v več nadaljnjih točkah. Ni se opredelilo do številnih tožničinih trditev in dokazov, po katerih je imenovanje prizadete stranke za notarko izrazito politično imenovanje. Že v postopku pred prvostopenjskih sodiščem je tožnica navajala, da gre za kršitev načela pravne države, (2. člen Ustave Republike Slovenije - URS), ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen URS), ustavnega načela enakega varstva pravic (22. člen URS) in kršitev ustavnega načela pravice do pritožbe oziroma do pravnega sredstva (25. člen URS).

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za imenovanje notarja, pri čemer je ključno sporno vprašanje, ali sta sodišče prve stopnje in tožena stranka v tem postopku pravilno uporabila določbe 10.a člena ZN in svoji odločitvi glede tega tudi ustrezno utemeljila.

Ob izdaji v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke dne 22.9.2005 je veljal ZN v besedilu z vključeno novelo ZN-C. Pogoji za imenovanje notarja so določeni v 8. členu ZN. Med njimi je tudi določena doba opravljanja določenih specialnih pravniških del, in ne katerihkoli pravniških del, torej pravniških del, ki so sorodna delom notarja (5. točka 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 8. člena ZN). Postopek imenovanja notarja je določen v 10. členu ZN, merila, ki jih mora pri imenovanju posebej upoštevati minister, pa so določena v 10.a členu ZN.

Ob izdaji v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe je bilo v 10.a členu ZN določeno, da minister, pristojen za pravosodje, opravi izbiro izmed kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, upoštevajoč zlasti naslednja merila: - dosedanje strokovno delo ter - dodatno strokovno usposobljenost in dodatna znanja.

Merila iz 10.a člena ZN so torej tista, ki jih mora minister zlasti uporabiti in upoštevati pri svoji izbiri izmed kandidatov, za katere je predhodno ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoje iz 8. člena ZN, in je za njihovo imenovanje dala pozitivno mnenje Notarska zbornica. Ker gre za imenovanje notarja, je treba po presoji pritožbenega sodišča merila iz 10.a člena ZN upoštevati v tem kontekstu, torej ocenjevati kandidate glede na dosedanje strokovno delo, strokovno usposobljenost in dodatna znanja, ki izkazujejo njihovo boljšo usposobljenost za notarsko delo, ne pa za katerokoli pravniško delo. Besedilo 10.a člena ZN sicer dopušča, da tožena stranka pri izbiri določi in upošteva še dodatna merila za izbiro, vendar ta ne morejo izključiti in tudi ne prevladati nad z 10.a členom ZN predpisanimi merili. Ocenitev kandidatov po zakonskih in morebitnih dodatnih merilih je treba v obrazložitvi odločbe o imenovanju ustrezno obrazložiti. V obrazložitvi odločbe o imenovanju je treba na podlagi primerjave ocen posameznih kandidatov za izbranega kandidata pojasniti razloge za njegovo izbiro ter pri tem izkazati tudi utemeljenost teh razlogov v ZN.

V obravnavanem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opravila ocene kandidatov po merilih iz 10.a člena ZN, temveč je uvedla svoje merilo, to je najdaljši pravniški delovni staž, za dodatno strokovno usposobljenost pa je pavšalno štela udeležbo prizadete stranke na sodniških šolah (pri čemer niti ni navedla, s katerega področja, kar je glede na delo, ki ga prizadeta stranka opravlja, ki ni samo s področja civilnega prava, še posebej pomembno), ter aktivno znanje nemškega ter pasivno znanje angleškega ter madžarskega jezika. Poleg tega pa je zmotno sklepala, da oseba, ki ima najdaljši pravniški delovni staž, ne glede na dela, ki jih je v tem času opravljala, tudi najbolje izpolnjuje z zakonom predpisana merila za ocenjevanje primernosti kandidatov za notarja.

S tem pa je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabila 10.a člen ZN ter kršila pravila upravnega postopka glede vsebine obrazložitve odločbe (214. člen ZUP, ki se v postopkih imenovanja notarjev smiselno uporablja na podlagi 4. člena ZUP, kolikor postopek ni določen v ZN). Zato bi bilo treba po presoji pritožbenega sodišča njeno odločbo odpraviti že iz tega razloga. Vendar tega prvostopno sodišče ni storilo, temveč je štelo, da je dodatno merilo (najdaljši pravniški delovni staž) le dodelava z 10.a členom ZN „ohlapno predpisanih meril“, s čemer pa je tudi samo zmotno uporabilo 10.a člen ZN.

V obravnavanem primeru so bile po presoji pritožbena sodišča tožnici z odločbo tožene stranke in s sodbo prvostopnega sodišča kršene tudi ustavna pravica do enakosti pred zakonom (14. člen URS), enakega varstva pravic (22. člen URS) in do pravnega sredstva (25. člen URS). Tožnica je namreč v sodne spise predložila še 7 drugih odločb tožene stranke o imenovanju notarja. V vseh teh primerih je tožena stranka dosledno imenovala za notarja osebo, ki je imela za potrebe notariata specializirano dotedanje strokovno delo, strokovno usposobljenost ter dodatna znanja, torej ki je kvalificirano ustrezala merilom iz 10.a člena ZN, kar je tožena stranka v obrazložitvi navedenih odločb tudi pojasnila. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka brez obrazložitve opustila oceno po z zakonom predpisanih posebej kvalificiranih merilih, in se do tožničinih posebej kvalificiranih delovnih izkušenj, strokovne usposobljenosti ter dodatnih znanj ni opredelila ter jih ni ocenila, temveč je brez utemeljitve določila novo in edino merilo, to je najdaljši pravniški delovni staž. Na podlagi tega merila je za notarko izbrala prizadeto stranko, ki ima 20 letni pravniški delovni staž (medtem ko ima tožnica le 13 letnega) in je po tem merilu izstopala izmed prijavljenih kandidatov. Odločba tožene stranke ni obrazložena v skladu z ZUP, saj glede na navedeno manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zato je po presoji pritožbenega sodišča niti ni mogoče preizkusiti. Tožnici je bila torej s tako odločbo kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka, zaradi katere je bilo tudi treba odpraviti izpodbijano odločbo tožene stranke.

Ker torej pritožbeno sodišče meni, da je bila v izpodbijani sodbi zmotno uporabljena določba 10.a člena ZN, je že zaradi navedenega na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi zaradi kršitev, ki jih je storila tožena stranka, ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

Tožena stranka pa mora pred izdajo svoje odločbe o imenovanju notarja tudi preizkusiti pravilnost dotedanjega postopka, določenega v 10. členu ZN. V obravnavanem primeru je namreč med drugim tudi sporno, ali je bila vloga prizadete stranke sploh popolna, in tudi, ali je prizadeta stranka izkazala izpolnjevanje pogojev po 8. členu ZN. Po 4. odstavku 10. člena ZN se z nepopolnimi vlogami ravna po ZUP, torej jo je treba v skladu s 66. in 67. členom ZUP poslati stranki v dopolnitev, razen če manjkajo potrdila, izpiski in drugi podatki o dejstvih iz uradnih evidenc, ki jih vodijo državni organi (3. in 4. odstavek 66. člene ZUP), v takem primeru priskrbi ta dokazila upravni organ sam. Šele če stranka vloge ne dopolni v roku, ki ji ga da organ, se vloga kot nepopolna zavrže. Sporno pa je tudi, ali prizadeta stranka izpolnjuje pogoje iz 5. točke 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 8. člena ZN. Če prijavljeni kandidat ne izpolnjuje z 8. členom ZN predpisanih pogojev, se njegova vloga zavrne v skladu z ZUP (5. odstavek 8. člena ZN).

Ker ministrstvo sklep o zavrženju (4. odstavek 8. člene ZN) izda le, če stranka vloge ne dopolni v roku, v primeru, če organ šteje vlogo za popolno, pa se o tem ne izda nikakršen akt; oziroma se odločba o zavrnitvi kandidature (5. odstavek 8. člena ZN) izda le, če ministrstvo meni, da kandidat ne izpolnjuje pogojev, v primeru, če šteje, da jih izpolnjuje, pa se ne izda poseben akt, imajo po presoji pritožbenega sodišča stranke pravico izpodbijati končni akt, torej akt o imenovanju notarja, tudi iz razlogov, ki se nanašajo na predhodni postopek. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku od ministrstva zahtevati, da ponovno preizkusi, ali je bila vloga prizadete stranke popolna in ali prizadeta stranka sploh izpolnjuje pogoje iz 8. člena ZN, in glede na svoje ugotovitve postopati po ZN, oziroma se do teh vprašanj posebej opredeliti, kar bo treba v odločbi, izdani v ponovljenem postopku tudi posebej pojasniti.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo že iz zgoraj navedenega razloga, se do drugih pritožbenih navedb ni opredelilo. Glede na to, da je pritožbeno sodišče po spremembi sodbe ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke že iz zgoraj navedenih razlogov, se tudi ni opredelilo do drugih toženih navedb.

K 2. točki izreka: Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta pritožba in tožba tožeče stranke utemeljeni, je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-243/04 z dne 13.4.2006 (Uradni list RS, št. 45/06) v skladu s 1. odstavkom 23. člena ZUS in določbami o stroških, vsebovanimi v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 in 69/05 - odl. US) in Odvetniško tarifo (OT, Uradni list RS, št. 67/03) odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in tožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe pa do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Na podlagi stroškovnika in določbe 155. člena ZPP so bili po presoji pritožbenega sodišča potrebni naslednji stroški: za tožbo v višini 200 točk, za 1. pripravljalno vlogo 200 točk, za 2. pripravljalno vlogo 100 točk, za glavno obravnavo 200 točk, za pritožbo 625 točk, skupaj 1325 točk; povečano za 20 % DDV v višini 265 točk; povečano za 2 % za materialne stroške v višini 26,5 točk; skupaj 1616,5 točk X 110 SIT/točka = 177.815 SIT, povečano za sodno takso za tožbo v višini 15.200 SIT, sodno takso za 1. st. sodbo v višini 19.000 SIT in sodno takso za pritožbo v višini 38.000 SIT, vse skupaj torej 250.015 SIT.

Odvetnik je zahteval stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji po tarifni št. 28, torej za upravni postopek, ne pa po tarifi št. 30, ki velja za upravni spor, zato so mu stroški priznani v okviru zahtevka, zmanjšani za dodatek za specializacijo. Sodišče mu ni priznalo 100 % povečanja osnovne odvetniške tarife, ki je bila v stroškovniku, po 5. členu OT, saj gre v obravnavanem primeru za upravni spor, odvetnik pa je specialist civilnega in gospodarskega prva ter prava industrijske lastnine, ne pa upravnega prava.