Jedro

Zatrjevanje tožeče stranke, da bo izvršitev sporne odločbe povzročila stečaj družbe in splošne trditve o negativnih posledicah izvršitve, za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvršitev sporne odločbe, ne zadostuje. Trditveno podlago predloga za izdajo začasne odredbe bi morala tožeča stranka konkretno opredeliti z okoliščinami o nastanku težko popravljive škode, ki bi jih bilo mogoče prepričljivo preizkusiti. Zgolj pavšalne navedbe in predložene listine (podatki o plačilni sposobnosti in zaključna bilanca) pa nastanka težko popravljive škode ne izkazujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS), da se do pravnomočne odločitev v upravnem sporu odloži izvršitev odločbe Carinskega urada M. z dne 21.10.2004, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carinskega dolga v znesku 287.264,00 SIT v roku 30 dni po vročitvi odločbe, sicer bo dolg izterjan prisilno z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 69. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda in tudi ne, da odložitev izvršbe ne bi bila v škodo javni koristi.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 30. člena ZUS, saj je iz navedb in predloženih dokazov razvidno, da navedeni pogoji so izpolnjeni. Skupni dolg namreč znaša 13,215.587,00 SIT s pripadki in dosega prihodek tožeče stranke, ki ga ta ustvari v 5 mesecih, zato ga slednja takoj in v enkratnem znesku ni sposobna poravnati. Takojšnje plačilo oziroma izterjava skupnega dolga bi ji povzročila stečaj, s čimer bi nastala nepopravljiva škoda, saj bi družba prenehala obstajati in bi izgubila sedanji položaj na trgu, izgubljeni bi bili tekoči in bodoči posli, podjetje ne bi več ustvarjalo dohodka, 9 zaposlenih bi izgubilo delovna mesta. Odlog izvršbe tudi ne bi škodoval javni koristi, prav nasprotno, z izdajo začasne odredbe bi tožeča stranka lahko nadaljevala s poslovanjem in plačevanjem davkov in drugih obveznosti tudi v prihodnje. Tudi ni nevarnosti, da bi nastala večja nepopravljiva škoda nasprotni stranki, saj bi odlog izvršbe samo zadržal poplačilo morebitnega dolga do odločitve o pritožbah oziroma tožbah in bo lahko morebitni dolg izterjan tudi kasneje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito, ko je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode in tudi ne, da odložitev ne nasprotuje javni koristi.

Na podlagi 1. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS lahko tožnik zahteva, da se z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega akta, če bi se z izvršbo tožniku prizadela težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča le zatrjevanje tožeče stranke, da bo izvršitev sporne odločbe povzročila stečaj družbe in splošne trditve o negativnih posledicah izvršitve, za izdajo začasne odredbe, da se zadrži izvršitev sporne odločbe, ne zadostuje. Trditveno podlago predloga za izdajo začasne odredbe bi morala tožeča stranka konkretno opredeliti z okoliščinami o nastanku težko popravljive škode, ki bi jih bilo mogoče prepričljivo preizkusiti. Zgolj pavšalne navedbe in predložene listine (podatki o plačilni sposobnosti in zaključna bilanca) pa nastanka težko popravljive škode ne izkazujejo.

Po presoji pritožbenega sodišča prav tako ni izpolnjen pogoj, ki se nanaša na javno korist. Po določbi 6.b člena Carinskega zakona (Ur.l.RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99-popr., 62/01, 59/02; CZ) v zvezi s 105. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Ur.l.RS, št. 25/04; ZICPES) so odločbe carinskih organov izvršljive takoj, razen v primeru, ko je s tem zakonom ali predpisom, izdanim na njegovi podlagi, določeno, da pritožba zadrži izvršitev odločbe, kar v obravnavanem primeru ni podano. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je plačilo carinskega dolga splošna družbena obveznost in je v javnem interesu, da se čimprej izterja od vsakega carinskega zavezanca, razen v primerih, ko tako izjemo določa carinski zakon. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršbe izpodbijane odločbe, tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala.

Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.