Jedro

Če je bil nad dolžnikom kot samostojnim podjetnikom začet stečajni postopek, se lahko izvršba zaradi izterjave njegove osebne (in ne poslovne) terjatve, kljub temu dovoli oziroma nadaljuje, vendar le glede premoženja, ki ni sestavni del stečajne mase, torej tistega, ki ga je stečajni dolžnik pridobil po začetku stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog za izvršbo, ker je bil nad dolžnikom S.O. kot samostojnim podjetnikom začet stečajni postopek.

Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) pritožuje upnik, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da do dolžnika S.O. nima terjatve iz naslova njegovega poslovanja kot samostojnega podjetnika, saj je bilo posojilo dano fizični osebi, zato ga tudi ne zadanejo posledice stečajnega postopka nad S. O. kot samostojnim podjetnikom. Svojo terjatev bo namreč od dolžnika lahko izterjal tudi po končanem stečajnem postopku, in sicer iz njegovega premoženja, ki ga bo ta pridobil po začetku stečajnega postopka, oziroma bo navedeno terjatev lahko izterjal od I. O. Sklicuje se na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. III Cp 405/96 z dne 27.6.1996, ki je pritrdilo, da je možno v takem primeru še naprej voditi izvršilni postopek proti dolžniku osebno. Dodaja še, da je vložil izvršilni predlog tudi zoper dolžnico I. O., vendar pa zanjo ni predlagal sredstva izvršbe, zato bi ga moralo sodišče pozvati na dopolnitev takšnega nepopolnega predloga, ne pa, da je predlog tudi glede nje zavrglo.

Pritožba ni utemeljena.

Stališču sodišča prve stopnje, da je treba iz razloga, ker je bil nad dolžnikom S. O. kot samostojnim podjetnikom dne 14.1.2005 (prim.

objavo v Ur.l. RS, št. 6/2005 z dne 21.1.2005), torej še pred vložitvijo predloga za izvršbo v tej zadevi, začet (in ne uveden, kot zmotno navaja prvostopno sodišče) stečajni postopek, predlog za izvršbo zavreči (prim. 1. odstavek 111. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; Ur.l. RS, št. 67/93 s spr.; ZPPSL), ne glede na to, za kakšno obveznost (poslovno ali osebno) gre pri stečajnem dolžniku, sicer ni mogoče pritrditi, je pa pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb ugotovilo, da je odločitev prvostopnega sodišča kljub temu pravilna.

Kot pravilno opozarja pritožba, sklicujoč se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. III Cp 405/96 z dne 27.6.1996, se načeloma izvršba v primerih, ko je predmet izterjave osebna (in ne poslovna) terjatev, zoper dolžnika sicer lahko nadaljuje (oziroma dovoli), vendar pa je to možno le glede premoženja, ki ni sestavni del stečajne mase, torej le glede premoženja, ki ga je stečajni dolžnik pridobil po začetku stečajnega postopka. Ker pa je upnik kot edino sredstvo izvršbe v tej zadevi predlagal prodajo dolžnikove nepremičnine, ki jo je ta pridobil v last že pred začetkom stečajnega postopka, ki je zato, upoštevaje določbo 4. odstavka 104. člena ZPPSL (po kateri sodi v stečajno maso dolžnika kot samostojnega podjetnika vse njegovo premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka, razen stvari in prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe po 1.,

2., 7. in 8. točki 1. odstavka 71. člena in 92. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ), postala sestavni del stečajne mase, predlagane izvršbe ravno iz tega razloga ni mogoče dovoliti. Na istem premoženju namreč ne moreta teči dve izvršbi (singularna in generalna) hkrati (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. III Cp 1501/2004 z dne 18.8.2004). Ker torej upnik v predlogu za izvršbo drugega sredstva oziroma predmeta izvršbe ni predlagal, je edinole pravilen zaključek sodišča prve stopnje o zavrženju njegovega predloga za izvršbo. Stališče pritožbe, da lahko upnik osebno terjatev do stečajnega dolžnika kot fizično osebo izterjuje tudi po zaključku stečajnega postopka ter da je v stečajnem postopku tudi ni dolžan prijaviti, je po povedanem sicer pravilno, vendar pa je uspeh takšnega postopka izterjave odvisen od tega, ali bo dolžnik po oblikovanju stečajne mase pridobil še kaj premoženja.

Upnik pa bi poplačilo svoje terjatve s prodajo konkretne nepremičnine lahko dosegel le v primeru, če bi na podlagi v predlogu za izvršbo zatrjevane ločitvene pravice (hipoteke) v stečajnem postopku dosegel izločitev tega premoženja iz stečajne mase. Prepoved iz 1. odstavka

111. člena ZPPSL namreč ne velja za izvršilne naslove, ki jih upnik pridobi v stečajnem postopku oziroma v pravdah, na katere je bil v stečajnem postopku napoten. Med te pa sodi tudi pravnomočen sklep stečajnega senata, s katerim ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstaja ločitvena pravica (4. odstavek 143. člena ZPPSL).

Kar zadeva pritožbene očitke glede zavrženja predloga tudi glede dolžnice I. O., pritožbeno sodišče tudi te kot neutemeljene zavrača. Zmotno je namreč pravno naziranje v pritožbi, češ da je glede nje predlog za izvršbo šteti za nepopolnega ter da bi moralo zato sodišče prve stopnje upnika pozivati na dopolnitev takega predloga. Predlog za izvršbo ni bil nepopoln, saj je vseboval vse zahtevane sestavine po 1. odstavku 40. člena ZIZ. ZIZ pa ne zahteva, da je treba v primeru, ko je predlog za izvršbo vložen zoper več dolžnikov, za vsakega posebej predlagati posebno sredstvo oziroma predmet izvršbe, temveč je to stvar upnikove odločitve.

Po povedanem je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah

1. odstavka 165. člena ZPP in 1. odstavka 154. člena ZPP.