Jedro

Za uveljavljanje denarnega tožbenega zahtevka (v višini 1.020,66 EUR) sicer res ni potrebno izvesti predhodnega postopka varstva pravic pri delodajalcu. Tožnik je pred uveljavljanjem sodnega varstva vseeno na toženko 13. 8. 2020 naslovil zahtevo za priznanje stroškov prehrane. Ker se toženka do 23. 11. 2020 na to ni odzvala, je tega dne vložil tožbo. Tožniku vložitve zahteve, s katero je pravzaprav skušal doseči izvensodno rešitev spora, ni mogoče šteti v škodo na način, kot se zavzema toženka, češ da vložitev tožbe ni bila potrebna, ker je z odločbo, ki mu je bila vročena 11. 12. 2020, zahtevi pretežno ugodila. Tudi to, da je o zahtevi odločila pred seznanitvijo z vložitvijo tožbe (ta ji je bila vročena 8. 12. 2021, odgovor je vložila 11. 1. 2021), ni pomembno dejstvo za presojo potrebnih stroškov postopka. Kot že nakazano, je za pravilno odločitev o stroških postopka ključno dejstvo izpolnitve zahtevka ter posledično takojšnji umik tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka) in sklenilo še, da toženka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 224,00 EUR, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je odločitev o stroških napačna, ker vložitev tožbe za plačilo stroškov prehrane sploh ni bila potrebna za dosego izpolnitve obveznosti, saj je toženka pretežno ugodila tožnikovi zahtevi (z dne 13. 8. 2021) v zvezi s tem z odločbo z dne 11. 12. 2020. Stroške v zvezi s predsodnim postopkom mu je plačala 14. 12. 2020, glavnico z zamudnimi obrestmi pa 5. 1. 2021. Tožnik je tožbo umaknil 16. 2. 2021, kar ni takoj po izpolnitvi, kot določa 158. člen ZPP. Toženka je o tožnikovi zahtevi odločila pred seznanitvijo s tem, da je vložil tožbo. Odločitev je napačna po temelju, pa tudi po višini, saj je sodišče tožniku za vlogo z dne 24. 12. 2020, ki ni v ničemer prispevala k rešitvi spora, neutemeljeno priznalo 50 točk. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.).

6. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Prav tako neutemeljeno navaja, da tožnikovi stroški postopka niso bili potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP).

7. Tožnik je tožbo za plačilo stroškov prehrane (za čas od 11. 1. 2015 do 31. 10. 2018) vložil 23. 11. 2020. Toženka je zahtevek izpolnila 5. 1. 2021. Tožnik je tožbo umaknil 16. 2. 2021, kar je po pravilni presoji sodišča takoj po izpolnitvi.

8. Za uveljavljanje denarnega tožbenega zahtevka (v višini 1.020,66 EUR) sicer res ni potrebno izvesti predhodnega postopka varstva pravic pri delodajalcu. Tožnik je pred uveljavljanjem sodnega varstva vseeno na toženko 13. 8. 2020 naslovil zahtevo za priznanje stroškov prehrane. Ker se toženka do 23. 11. 2020 na to ni odzvala, je tega dne vložil tožbo. Tožniku vložitve zahteve, s katero je pravzaprav skušal doseči izvensodno rešitev spora, ni mogoče šteti v škodo na način, kot se zavzema toženka, češ da vložitev tožbe ni bila potrebna, ker je z odločbo, ki mu je bila vročena 11. 12. 2020, zahtevi pretežno ugodila. Tudi to, da je o zahtevi odločila pred seznanitvijo z vložitvijo tožbe (ta ji je bila vročena 8. 12. 2021, odgovor je vložila 11. 1. 2021), ni pomembno dejstvo za presojo potrebnih stroškov postopka. Kot že nakazano, je za pravilno odločitev o stroških postopka ključno dejstvo izpolnitve zahtevka ter posledično takojšnji umik tožbe.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija tožniku priznanih 50 točk za vložitev vloge z dne 24. 12. 2020, češ da ni v ničemer prispevala k rešitvi spora. Tožnik je v tej vlogi navedel, da je prejel odločbo toženke (ki jo je ob tem tudi predložil), izplačila pa še ne, zaradi česar da je njegova tožba še vedno potrebna. Tožnik je za to vlogo priglasil 150 točk, sklicujoč se na tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), ki za obrazložene vloge med postopkom določa 75 % vrednosti za tožbo, vendar ne manj kot 100 točk. Sodišče, ki na pravno kvalifikacijo iz stroškovnika ni vezano, tožniku očitno ni sledilo in mu je za omenjeno vlogo utemeljeno priznalo 50 točk, za kar je podlaga v 4. točki tar. št. 19 OT, ki za dokazne predloge in druge vloge predvideva 50 točk. 10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154., 155. in 165. člen ZPP).