Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Okoliščine, ki se nanašajo na združitev posamičnih postopkov, ne morejo vzpostaviti pogoja za dovoljenost revizij po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vsaka vložena revizija mora izpolnjevati enega izmed pogojev za njeno dovoljenost, da bi jo revizijsko sodišče lahko vsebinsko obravnavalo. Glede na to, da v obravnavani zadevi nobena od posamično vloženih revizij ne izpolnjuje pogoja za dovoljenost iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker vrednost izpodbijanega dela ne presega 20.000,00 EUR, ta pogoj za dovoljenost revizij ni izpolnjen.

Glede na vsebino obravnavanih zadev so vprašanja, ki jih zastavlja revident, posplošena in se vsebinsko navezujejo predvsem na postopek izterjave carinskega dolga, ki ni predmet obravnavanih zadev, zato tako postavljena vprašanja ni mogoče šteti za pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident obstoja zelo hudih posledic ni izkazal, saj se njegove navedbe o zelo hudih posledicah nanašajo na postopek prisilne izterjave, ne pa na izpodbijane odločitve, poleg tega tudi ni v zadostni meri konkretiziral, kakšne konkretne posledice ima zanj zatrjevana finančna obremenitev (npr. kolikšen konkreten vpliv ima na njegovo celotno poslovanje oziroma finančno stanje, kakšni so njegovi prihodki), zato ni izkazan pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 234/2011, X Ips 235/2011, X Ips 236/2011, X Ips 237/2011, X Ips 238/2011, X Ips 240/2011, X Ips 241/2011, X Ips 242/2011, X Ips 243/2011, X Ips 276/2011, X Ips 278/2011, X Ips 279/2011, X Ips 281/2011, X Ips 282/2011, X Ips 286/2011, X Ips 287/2011, X Ips 288/2011, X Ips 289/2011, X Ips 290/2011, X Ips 291/2011, X Ips 292/2011, X Ips 293/2011, X Ips 325/2011, X Ips 326/2011, X Ips 327/2011, X Ips 328/2011, X Ips 331/2011 in X Ips 332/2011 se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 234/2011. II. Revizije se zavržejo.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedene pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizije, katerih dovoljenost uveljavlja iz razlogov iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj revident v vseh primerih z vsebinsko enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K II. točki izreka:

3. Revizije niso dovoljene.

4. Z izpodbijanimi sodbami, navedenimi v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentove tožbe zoper posamezne odločbe Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Nova Gorica. Prvostopenjski carinski organ je v teh odločbah za blago, prijavljeno v postopek TIR na osnovi zvezkov TIR s tam navedenimi oznakami, evidentirano pri Izpostavi Luka Koper in za katero je nastal carinski dolg skladno s členom 203 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti, z nezakonito odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, določil dajatve (carino in davek na dodano vrednost) in obračunal obresti v tam navedenih zneskih (1. točka izreka). Obračunani znesek dajatev in obresti je kot dolžnik dolžan plačati tam navedeni imetnik zvezka TIR oziroma sta obračunani znesek kot solidarna dolžnika dolžna plačati tam navedena imetnik zvezka TIR in podjetje, ki je bilo udeleženo pri odstranitvi in je vedelo, da gre za odstranitev blaga izpod carinskega nadzora(2. točka izreka). Dolžnik oziroma solidarna dolžnika sta dolžna plačati dolgovani znesek v roku 10 dni od vročitve odločbe. Če dolžnik oziroma solidarna dolžnika dajatev ne bosta plačala v navedenem roku, je garantno združenje (revident), ki nastopa kot porok za osebe, ki uporabljajo režim TIR, dolžno plačati dajatve v treh mesecih od vročitve odločbe. V primeru, da v navedenem roku dolgovani znesek ne bo poravnan, se bo znesek poplačal iz instrumenta zavarovanja garantnega združenja oziroma se bo zoper solidarna dolžnika uvedel postopek izterjave v skladu s pravili Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in bodo zaračunane zamudne obresti (3. točka izreka). Drugostopenjski carinski organ je s svojimi odločbami zavrnil revidentove pritožbe zoper navedene odločbe prvostopenjskega carinskega organa.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. Revident glede izpolnjevanja tega pogoja za dovoljenost revizij navaja, da vrednost posamezne izpodbijane odločbe sicer ne presega 20.000,00 EUR, vendar vseh 28 zadev skupaj za revidenta predstavlja enotno obveznost, ki znaša 321.096,14 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar vpliva na njegov obstoj in poslovanje. Ker gre za istovrstnost obravnavanih zadev, bi morala že upravna organa oziroma prvostopenjsko sodišče zaradi ekonomičnosti postopka zadeve obravnavati enotno.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pogoj za dovoljenost revizij iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Vsaka vložena revizija mora izpolnjevati enega izmed pogojev za njeno dovoljenost, da bi jo revizijsko sodišče lahko vsebinsko obravnavalo. Glede na to, da v obravnavani zadevi nobena od posameznih revizij ne izpolnjuje pogoja za dovoljenost iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker vrednost izpodbijanega dela obveznosti po posamezni odločbi ne presega 20.000,00 EUR, ta pogoj za dovoljenost revizij ni izpolnjen.

9. Na drugačno presojo izpolnjevanja tega pogoja za dovoljenost revizij ne more vplivati okoliščina, da v upravnem postopku in upravnem sporu navedene zadeve niso bile združene v skupno obravnavanje, saj odločitev o združitvi posameznih samostojnih postopkov predstavlja procesno odločitev, katere namen je pospešitev in ekonomičnost teh postopkov. Če takšna procesna odločitev ni bila sprejeta, ta okoliščina ne more vzpostaviti pogoja za dovoljenost revizij po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prav tako izpolnjevanje okoliščin, zaradi katerih je revizijsko sodišče združilo posamezne revizijske postopke v skupno obravnavanje, ne more vzpostaviti tega pogoja za dovoljenost revizij.

10. Z navedbami o morebitnem skupnem vplivu izpodbijanih odločitev na obstoj in poslovanje revidenta, pa revident glede na vsebino določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izpolnjevanja tega pogoja v teh upravnih sporih ne more izkazati.

11. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

12. Revident izpolnjevanje zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 obširno utemeljuje v III. točki revizij. Kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja: 1. Kaj odločitev prvostopenjskega carinskega organa, po kateri je mogoče zoper civilnopravnega garanta uvesti neposredno carinsko oziroma davčno izvršbo, pomeni za revidenta in širše za družbo A.? 2. Ali carinski organ lahko uporabi svoja pooblastila, ki jih ima kot oblastveni organ oziroma ali gre pri zavarovanju (poroštvu) na podlagi konvencije TIR za upravno ali civilno razmerje? 3. Ali na podlagi odločbe prvostopenjskega organa ostane dolžnik zavezan za plačilo davčnega dolga kljub rubežu denarnih sredstev poroka v postopku davčne izvršbe? 4. Ali je prvostopenjski carinski organ svojo obveznost izpolnil že s tem, da je glavnemu carinskemu dolžniku poslal odločbo in takoj začel postopek izterjave zoper poroka in ali bi moral zoper glavne carinske dolžnike v skladu z 232. členom Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) začeti postopek davčne izvršbe? 5. Ali je bil revident v odmerni odločbi pravilno naveden kot zavezanec za plačilo davka, saj s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati odločbe, ki je podlaga za izvršbo?

13. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s tako izpostavljenimi vprašanji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, kot je opisan v 11. točki te obrazložitve. Revident bi namreč moral po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, upoštevaje 367. b člen ZPP in skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve ter nato pojasniti pomen tega vprašanja za obravnavano zadevo in za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

14. Že prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanih sodbah navedlo določbo 213. člena CZS, iz katere jasno in nedvoumno izhaja, da sta k plačilu carinskega dolga solidarno zavezana prevoznik in imetnik zvezka TIR. Nastanek carinskega dolga in ugotovitev carinskih dolžnikov pa sta pogoja za sprožitev zahteve revidentu po drugem odstavku 11. člena Konvencije TIR, saj revident v obravnavanih zadevah nastopa kot garantno združenje, ki z odobritvijo carinskih organov pogodbenice nastopa kot porok za osebe, ki uporabljajo postopek TIR in katerega odgovornost je določena v členih 6 do 11 Konvencije TIR. Iz obrazložitev prvostopenjskega sodišča tudi jasno izhaja, da izpodbijane odločbe za revidenta predstavljajo sporočitev zahtevka za plačilo zneskov na podlagi drugega odstavka 11. člena Konvencije TIR in da predmet obravnavane zadeve tudi ni poplačilo iz instrumenta zavarovanja garantnega združenja. Glede na vsebino obravnavanih zadev so vprašanja, ki jih zastavlja revident, posplošena in se vsebinsko navezujejo predvsem na postopek izterjave carinskega dolga, ki ni predmet obravnavanih zadev, zato tako postavljenih vprašanj ni mogoče šteti za pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ob tem pa Vrhovno sodišče še pripominja, da tudi iz pravnomočnih sodb prvostopenjskega sodišča v postopkih zaradi izterjave carinske obveznosti od revidenta (ki jih je vložil v spis), izhaja enako stališče kot v obravnavanih zadevah, in sicer, da odločbe, ki jih revident izpodbija v tem upravnem sporu, ne predstavljajo izvršilnega naslova za izdajo sklepa o izvršbi zoper revidenta, saj s temi odmernimi odločbami revident ni bil opredeljen kot glavni carinski dolžnik, ampak je bil pozvan k prostovoljnemu plačilu v zakonsko določenemu roku.

15. Revident uveljavlja dovoljenost revizij tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Zato mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 58/2008, X Ips 428/2009, X Ips 483/2009).

16. Glede dovoljenosti revizij na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revident navaja, da bi izterjava obveznosti iz postopkov TIR, ki jih v predpisanem roku ne bi plačali zavezanci za plačilo davka, za revidenta pomenila nekontrolirano terjanje od njega kot garantnega združenja v postopku davčne izvršbe, brez unovčitve poroštva v sodnem postopku. Revident bi zato moral dvigniti cene v mednarodnem prevozu blaga, saj bi bila njegova odgovornost zaradi neplačnikov davčnih obveznosti neomejena oziroma do 60.000 EUR na posamezni zvezek TIR.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami, upoštevaje trditveno in dokazno breme, obstoja zelo hudih posledic ni izkazal, saj se njegove navedbe o zelo hudih posledicah nanašajo na postopek prisilne izterjave, ne pa na izpodbijane odločitve, poleg tega tudi ni v zadostni meri konkretiziral, kakšne konkretne posledice ima zanj zatrjevana finančna obremenitev (npr. kolikšen konkreten vpliv ima na njegovo celotno poslovanje oziroma finančno stanje, kakšni so njegovi prihodki). Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni izkazan pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 18. Ker revident ni izkazal izpolnitve zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizij iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizije zavrglo kot nedovoljene na podlagi 89. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

19. Ker je Vrhovno sodišče revizije zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).