Jedro

Mladoletnice in oškodovanka so si dobesedno skočile v lase s tem, da jo je oškodovanka odnesla slabše, ker so bile nasprotnice, sicer sestre A., v premoči. V prvotnem prerivanju in nato pretepu, ki je trajal nekaj minut, tudi oškodovanka ni ostala povsem pasivna, saj je sama lasala C. A., ki jo je šele po tistem udarila v obraz, kar je najverjetneje imelo za posledico poškodbo nosu. Okoliščina, da sta ju pri tem sestri C. A. držali vsaka za roko, sicer potrjuje pritožbeno razlago, da je bila oškodovanka v tistem trenutku nemočna, vendar tega ni mogoče enačiti z zakonskim znakom spravljanja v podrejen položaj. Šlo je namreč le za trenutno situacijo, ki se je odvila v običajnem pretepu s praskanjem, lasanjem in udarjanjem, objektivno gledano pa takšno dejanje ni doseglo tiste intenzivnosti, da bi prešlo v nasilništvo z izživljanjem nad nemočno žrtvijo. Prav tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo dokazano ugašanje cigarete na vratu oškodovanke, saj ni bilo videti nobenih poškodb. Tudi ne drži, da naj bi z nasiljem pričele mladoletnice, saj kot se je pokazalo v pripravljalnem postopku, je bila prav oškodovanka tista, ki je pričela pihati cigaretni dim v obraz A. A. in jo s tem izzivala.

Namen vzgojnih ukrepov ni v kaznovanju, pač pa v prevzgoji in pravilnemu razvoju, če je to potrebno.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev mladoletne oškodovanke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega dela postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Senat za mladoletnike pri okrožnem sodišču je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 483. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavil postopek zoper mladoletne A. A. , B. B. in C. C., ker naj bi storile dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 484. člena ZKP je stroške kazenskega postopka v celoti naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sklep se pritožuje mladoletna oškodovanka po svojih pooblaščencih. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da vse tri obdolžene mladoletnice obsodi zaradi storitve kaznivega dejanja oziroma, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zoper mladoletne A. A., B. B. in C. C. (v nadaljevanju mladoletnice), ker je na seji senata zaključilo, da jim očitano kaznivo dejanje nasilništva ni bilo dokazano. Ugotovilo je, da je med njimi in mladoletno oškodovanko D. D. sicer prišlo do fizičnega konflikta (lasanja, praskanja in udarjanja), v katerem je oškodovanka utrpela lahko telesno poškodbo, vendar ravnanja mladoletnic ni mogoče opredeliti kot nasilništvo. Šlo je namreč le za en konfliktni dogodek, v katerem oškodovanka ni bila spravljena v podrejen položaj, kar predstavlja zakonski znak nasilništva, pa tudi sicer je oškodovanka v prerivanju z mladoletnicami sama aktivno sodelovala, posamezni očitki, kot na primer ugašanje cigarete na vratu oškodovanke in s strani mladoletnic izrečene grožnje, pa niso bili dokazani s potrebno gotovostjo. Glede na obstoj kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe pa je sodišče po oceni vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin v pripravljalnem postopku in na seji senata ugotovilo, da gre za pozitivne in vzgojno neproblematične mladoletnice in zato izrek vzgojnega ukrepa ne bi bil smotrn.

5. Povzete ugotovitve sodišče druge stopnje sprejema v celoti in ugotavlja, da jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Bistvo pritožbenih navedb sloni na očitku, da je zaključek sodišča glede spravljanja v podrejen položaj zmoten, saj ne upošteva, da sta dve mladoletnici oškodovanko držali vsaka za eno roko, tretja pa jo je udarjala in je zato bila oškodovanka v tistem trenutku povsem nemočna in se nasilju ni mogla izogniti. Poleg tega je bila sama, na drugi strani pa tri mladoletnice, zaključki sodišča pa tudi niso prepričljivi v delu, ki se nanaša na ugašanje cigarete na oškodovanki in glede groženj, ki naj bi jih izrekle mladoletnice. Oškodovankine poškodbe pa tudi niso bile nedolžne, saj ima še danes psihične posledice, kar pritožba dokazuje s priloženim zdravniškim izvidom.

6. Navedeni pritožbeni očitki pravilnosti izpodbijane odločitve, kot rečeno, ne morejo omajati. Kdaj bodo izpolnjeni kriteriji, na podlagi katerih se šteje, da je žrtev nasilja spravljena v podrejen položaj, je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v 11. in 12. točki sklepa, sklicujoč se ob tem na ustaljeno sodno prakso. Praviloma gre torej za daljša, ponavljajoča se ravnanja storilca, s katerimi si žrtev s psihičnimi ali fizičnimi dejanji podredi tako, da se ta ne zna niti ne zmore upreti, oziroma, ko se nasilje izvaja zaradi nasilja samega. Tudi pri enkratnem dogodku bi lahko bil podan zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, kadar je uporabljena fizična sila tako intenzivna, da glede na način storitve bistveno odstopa od ravnanja, ki sicer opredeljuje nasilništvo kot tako (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 9999/2014 in 44678/2014). Vendar tak primer tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni podan. Na podlagi zaslišanja vseh vpletenih v dogodek in navzočih prič, je razvidno, da so si mladoletnice in oškodovanka dobesedno skočile v lase s tem, da jo je oškodovanka odnesla slabše, ker so bile nasprotnice, sicer sestre [...] v premoči. V prvotnem prerivanju in nato pretepu, ki je trajal nekaj minut, tudi oškodovanka ni ostala povsem pasivna, saj je sama lasala C. C., ki jo je šele po tistem udarila v obraz, kar je najverjetneje imelo za posledico poškodbo nosu. Okoliščina, da sta ju pri tem sestri C. C. držali vsaka za roko, sicer potrjuje pritožbeno razlago, da je bila oškodovanka v tistem trenutku nemočna, vendar tega ni mogoče enačiti z zakonskim znakom spravljanja v podrejen položaj. Šlo je namreč le za trenutno situacijo, ki se je odvila v običajnem pretepu s praskanjem, lasanjem in udarjanjem, objektivno gledano pa takšno dejanje ni doseglo tiste intenzivnosti, da bi prešlo v nasilništvo z izživljanjem nad nemočno žrtvijo. Prav tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo dokazano ugašanje cigarete na vratu oškodovanke, saj ni bilo videti nobenih poškodb. Tudi ne drži, da naj bi z nasiljem pričele mladoletnice, saj kot se je pokazalo v pripravljalnem postopku, je bila prav oškodovanka tista, ki je pričela pihati cigaretni dim v obraz A. A. in jo s tem izzivala. Kolikor pa pritožba dalje meni, da so v ravnanju mladoletnic podani zakonski znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, pa ne pove, za katero dejanje bi lahko šlo, sodišče prve stopnje pa glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (točka 17 obrazložitve sklepa) ni imelo nobenih pomislekov in je prav glede tega kaznivega dejanja ocenjevalo primernost izreka predlaganega vzgojnega ukrepa.

7. Pritožba izpodbija tudi razloge, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje odločitev, da izrek vzgojnega ukrepa mladoletnicam, ni smotrn. Meni, da pozitivna prognoza pri njih ni podana, saj izhajajo iz družine, katero je center za socialno delo že večkrat obravnaval pred obravnavanim dogodkom in je zato očitno, da vzgoja otrok v družini ni ustrezna. Zato je nujno, da se mladoletnice, ki so storile dejanje nasilja, z ustreznim pristopom s strani pristojnih državnih organov, opozori na škodljivost in nepravilnost njihovega ravnanja, hkrati pa bi izrek sankcije za oškodovanko predstavljal moralno zadoščenje in odpravil njeno spoznanje, da mladoletnice za storjeno kaznivo dejanje niso bile kaznovane.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev o ustavitvi postopka obrazložilo v točkah 18 do 19 in preizkus teh razlogov v smeri pritožbenih navedb je tudi po presoji pritožbenega sodišča pokazal, da je sprejeta odločitev pravilna. Glede oškodovankine prizadetosti zaradi izida postopka, je pojasniti, da je njeno nezadovoljstvo sicer razumljivo, vendar je treba na drugi strani upoštevati, da je tudi sama doprinesla k pretepu, kakor tudi, da je postopek pri mladoletnikih vendar specifičen od rednega postopka. Sodišče je pri presoji smotrnosti izreka kazenske sankcije mladoletnikom dolžno upoštevati namen vzgojnih ukrepov, kot je to opredeljeno v 73. členu Kazenskega zakonika (KZ-UPB1) in sicer, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti, zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj. Namen torej ni v kaznovanju, pač pa v prevzgoji in pravilnemu razvoju, če je to potrebno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja matere mladoletnic in zlasti iz pridobljenih podatkov pristojnega centra za socialno delo, pa poseg države v prevzgojo mladoletnic ni potreben in s tako ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Osebno stališče oškodovanke, da je sankcioniranje vendar potrebno, zato ne more biti razlog za drugačno odločitev.

9. Kolikor pritožnica v nadaljevanju še meni, da bi moralo sodišče v zadevi opraviti glavno obravnavo in ne seje senata, saj je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki bi zahtevalo izvedbo dokazov, nima prav. Odločitev, da opravi sejo, je sodišče prve stopnje utemeljilo v 22. točki obrazložitve sklepa z navedbo, da je bil predlagan nezavodski ukrep. To stališče sicer drži, vendar je treba pojasniti, da bi sodišče tudi v takem primeru lahko opravilo glavno obravnavo, če bi to bilo potrebno zaradi izvedbe vseh dokazov in njihove ocene. Vendar dejansko stanje v konkretnem primeru tega ni zahtevalo, saj je bilo že v pripravljalnem postopku zadostno raziskano, pritožba pa tudi ne pove, razen glede ugašanja cigarete, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ne pove torej, katere so tiste okoliščine ali sporna vprašanja, zaradi katerih bi bilo potrebno opraviti glavno obravnavo, zaradi česar zatrjevana kršitev postopka ni podana. Glede pritožbene dileme, ali so bile na sejo povabljene mladoletnice, njihovi zastopniki in državni tožilec, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili na seji navzoče vse tri mladoletnice, njihovi zagovorniki, mati kot zakonita zastopnica, državna tožilka in predstavnica centra za socialno delo, zaradi česar tudi v tem delu ni zaznati nobenih nepravilnosti. Ker tudi preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje moralo opraviti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, je sodišče druge stopnje vloženo pritožbo ob analogni uporabi določbe 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Izrek o stroških pritožbenega dela postopka ima podlago v določbi prvega odstavka 484. člena ZKP.