Jedro

Neutemeljeni so tudi očitki tožene stranke, da se je tožeča stranka v omenjeni pravdi slabo pravdala. To že zato, ker je bila tožena stranka o tej pravdi obveščena, vendar svoje stranske intervencije ni priglasila. Res je bil sicer prvi narok določen na dan 24.2.2000 in je tožena stranka prejela obvestilo o pravdi dne 23.2.2000, vendar tožena stranka spregleduje, da postopek ni bil končan na prvem naroku, ampak sta bila opravljena še dva naroka, tako da je imela tožena stranka dovolj časa, da priglasi svojo stransko intervencijo v pravdi.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 18.075.936,47 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2001 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.556.419,20 SIT. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter odloči o pritožbenih stroških. V pritožbi navaja, da je predvsem utemeljen ugovor zastaranja tožene stranke, ker je bilo plačilo kupnine izvršeno 18.12.1994, tožeča stranka pa je od tožene prvič terjala to plačilo 23.2.2000, tako da je glede vprašanja zastaranja sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je ravnala v škodo tožene stranke kot komitenta in je ugovor tožene stranke glede slabega pravdanja v pravdi po tožbi A. zoper tožečo stranko povsem utemeljen. Tožeča stranka je namreč dovolila, da je družba A. zoper njo vtoževala tolarsko protivrednost, ki je za seboj potegnila visoko zakonsko predpisano zamudno obrestno mero. Dejansko pa je kot rečeno izvršila plačilo že dne 19.12.1994. Tudi ni točno, da bi imela tožena stranka možnost stranske intervencije, saj ji je bil prvi narok v pravdi A. zoper tožečo stranko določen na dan 24.2.2000, tožena stranka pa je obvestilo tožeče stranke o pravdi prejela šele 23.2.2000. Pa tudi, če bi ne bil ugovor zastaranja utemeljen, bi tožeča stranka morala toženi kot komitentu podati kompleten obračun takoj po opravljenem poslu in tako omogočiti, da bi tožena stranka lahko še plačani znesek izterjala od JIK banke. Tega pa tožeča stranka ni storila. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov, tako da gre za kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje ugovor zastaranja tožene stranke ne more biti utemeljen, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da plačilo kupnine s strani tožeče stranke podjetju A. ni bilo izvršeno dne 18.12.1994, ampak šele na podlagi pravnomočne sodbe v zadevi Pg , torej 5.3.2001. Neutemeljeni so tudi očitki tožene stranke, da se je tožeča stranka v omenjeni pravdi slabo pravdala. To že zato, ker je bila tožena stranka o tej pravdi obveščena, vendar svoje stranske intervencije ni priglasila. Res je bil sicer prvi narok določen na dan 24.2.2002 in je tožena stranka prejela obvestilo o pravdi dne 23.2.2000, vendar tožena stranka spregleduje, da postopek ni bil končan na prvem naroku, ampak sta bila opravljena še dva naroka, tako da je imela tožena stranka dovolj časa, da priglasi svojo stransko intervencijo v pravdi. Zato so neutemeljeni tudi očitki tožene stranke tožeči, češ da je dovolila podjetju A., da je zahteval od tožeče stranke plačilo v tolarjih in so zaradi tega narasle tudi zamudne obresti. Do drugačnih dejanskih in pravdnih zaključkov tudi ne more privesti posplošena navedba tožene stranke, da bi morala tožeča stranka kot komisionar toženi stranki kot komitentu poslati kompleten obračun saj je v predmetnem primeru sporno le vprašanje kupnine, ki bi jo morala plačati kot stroške tožena stranka tožeči in ki sicer po višini ni sporna. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.