Jedro

Trditve o delnem plačilu po svoji vsebini ne predstavljajo zatrjevanja dejstva, ki bi ga moralo upoštevati višje sodišče v pritožbenem postopku in ki bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o utesnitvi izvršbe v skladu s pogoji prisilne poravnave kot posledice potrjene prisilne poravnave. Trditve o delnem prenehanju terjatve zaradi plačila predstavljajo ugovorni razlog, o ugovoru pa odloča sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nadaljevalo izvršilni postopek, prekinjen z dnem 10. 5. 2012 (1. točka izreka), ter izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi VL 144012/2011 z dne 7. 10. 2011 v zvezi s sklepom z dne 27. 2. 2012, utesnilo v skladu s pogoji prisilne poravnave, določenimi v pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani St 732/2012 z dne 14. 12. 2012, tako da se opravi izvršba v naslednjem obsegu in rokih: 3.142,43 EUR od 4. 1. 2017 dalje, v presežku pa izvršbo ustavilo (2. točka izreka). Sklenilo je še, da se pred 4. 1. 2017 izvršba ne sme opravljati (3. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga dolžnik pritožbo in izpodbija njegovo 2. točko izreka zaradi napačne ugotovitve glede višine upnikove terjatve, ki se poplača pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Pojasnjuje, da je pred uvedbo prisilne poravnave upniku po cesiji z dne 16. 1. 2012 po Pogodbi o odstopu terjatev z odstopom terjatev do dolžnika L. B. plačal 1.340,85 EUR. Navaja še, da je 27. 11. 2013 upnika z dopisom pozval k umiku izvršbe za ta znesek, česar pa upnik ni storil. Trdi, da je zato terjatev ob začetku postopka prisilne poravnave znašala 4.474,99 EUR glavnice s sorazmernim delom zakonskih zamudnih obresti, 36,00 EUR stroškov ter 0,51 EUR zakonskih zamudnih obresti od stroškov. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane 2. točke izreka in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki pa nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Izpodbijana odločitev (2. točka izreka) temelji na določbah prvega in četrtega odstavka 212. člena ter prvega odstavka 216. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje jo je utemeljilo z obrazložitvijo, da je terjatev upnika po pravnomočnem sklepu o izvršbi z dne 7. 10. 2011 v zvezi s sklepom z dne 27. 2. 2012 ob začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom 10. 5. 2012 znašala 6.284,85 EUR, upnik pa do takrat še ni pridobil ločitvene pravice, zato je treba ob upoštevanju pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 732/2012 z dne 14. 12. 2012, ki je postal pravnomočen 3. 1. 2013, utesniti izvršbo tako, da se opravi izvršba samo za znesek 3.142,43 EUR (50 % vrednosti terjatve, brezobrestno) od 4. 1. 2017 dalje (48 mesecev po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave).

7. Dolžnik z zatrjevanjem, da je bila vrednost njegovega dolga do upnika ob začetku postopka prisilne poravnave nižja, drugačne odločitve v tem pritožbenem postopku ne more doseči. Dolžnik namreč delno plačilo terjatve v višini 1.340,85 EUR prvič uveljavlja šele v pritožbi, zato ga sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa ni moglo upoštevati. Te trditve po svoji vsebini obenem ne predstavljajo zatrjevanja dejstva, ki bi ga (ob upoštevanju pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) moralo upoštevati višje sodišče v pritožbenem postopku in ki bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve kot posledice potrjene prisilne poravnave. Trditve o delnem prenehanju terjatve zaradi plačila namreč predstavljajo ugovorni razlog (primerjaj, 8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), o ugovoru pa odloča sodišče prve stopnje. Višje sodišče se zato do teh pritožbenih navedb podrobneje ne opredeljuje.

8. Glede na pojasnjena zakonska izhodišča bo moralo dolžnikove trditve o zatrjevanem delnem plačilu – s čimer dolžnik uveljavlja, da bi morala biti izvršba utesnjena v večjem obsegu – v nadaljevanju postopka torej presojati sodišče prve stopnje v okviru ugovora po izteku roka (56. člen ZIZ), ter pri tem upoštevati tudi dejstvo, da naj bi bilo zatrjevano plačilo opravljeno pred začetkom postopka prisilne poravnave (četrti odstavek 212. člena ZFPPIPP). Za odločitev v tem pritožbenem postopku pa je ključna presoja, da izpodbijana odločitev o utesnitvi izvršbe temelji na pravilni uporabi določbe prvega odstavka 216. člena ZFPPIPP, sodišče prve stopnje pa je pri odločitvi, v kolikšnem delu se izvršba nadaljuje (oziroma v katerem delu izvršba ni bila utesnjena), pravilno upoštevalo podatke o višini upnikove terjatve, s katerimi je razpolagalo ob izdaji izpodbijanega sklepa.

9. Pritožba dolžnika zato ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (šesti odstavek 38. člena ZIZ).