Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da prepoved prodaje izdelkov traja šest mesecev od dneva vročitve odločbe. Tožnik za izpodbojno tožbo zaradi vmesnega preteka obdobja šestih mesecev nima več pravnega interesa, saj svojega položaja ne more (več) izboljšati.

Iz spisovnih podatkov sicer izhaja, da je bil prekrškovni postopek zoper tožnika (kot pravno oseba) s sklepom ustavljen, saj je uveljavil ekskulpacijski razlog. Kar pa ne pomeni, da je bil ustavljen tudi zoper odgovorno osebo pravne osebe. Nadzorni in prekrškovni postopek pa imata različen ratio legis ter drugačne pravne posledice za storilca, zaradi česar nista v koliziji po načelu prepovedi ponovnega sojenja.

Navedba tožnika, da mu je bila tekom izreka ukrepa na osnovi ugotovljene kršitve ukrepa kršena pravica do izjave, je neutemeljena, saj se pri izdaji plačilniega naloga ne zahteva, da bi morala biti storilcu dana možnost izjave, predvideva se le seznanitev s prekrškom in dokazi zanj, s čimer je bil tožnik nesporno seznanjen. Tožniku zato pravica do neposredne seznanitve s prekrškom ni bila kršena.

Izrek

I.Dopusti se sprememba tožbe z dne 15. 6. 2022.

II.Tožba se v delu odprave odločbe Ministrstva za zdravje št. 187-311/2020/10 z dne 13. 11. 2020 zavrže.

III.Tožba se v delu ugotovitve nezakonitosti odločbe Ministrstva za zdravje št. 187-311/2020/10 z dne 13. 11. 2020 zavrne.

IV.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Glede poteka upravnega postopka

1.Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju toženka) je tožniku z odločbo št. 187-311/2020/10 z dne 13. 11. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) začasno prepovedala prodaja tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov (I. točka izreka), določila, da prepoved prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov iz prejšnje točke traja šest mesecev od dneva vročitve te odločbe (II. točka izreka) in odločila, da v postopku izdaje posebni stroški niso nastali (III. točka izreka). Prepoved je bila izrečena na podlagi prvega odstavka 38. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTPI).

2.V obrazložitvi je pojasnila, da je 28. 8. 2020 od Tržnega inšpektorata RS (v nadaljevanju inšpektorat) prejela obvestilo skupaj s posredovanimi pravnomočnimi odločbami o prekršku oziroma pravnomočnim plačilnim nalogom zaradi kršitve 30. člena ZOUTPI. Inšpektorat je v poslovni enoti A., d.o.o., Cesta ..., O., ugotovil kršitev določbe prvega odstavka 30. člena ZOUTPI, ki določa prepoved prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let. Ta enota ima sicer dovoljenje za prodajo tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov št. 187-314/2018/31, veljavno do dne 22. 10. 2023. Nadalje iz odločbe izhaja, da je plačilni nalog št. 201452403 z opravilno št. 7100-860/2020-1-33006 z dne 10. 6. 2020, bil izdan tožniku ter kršitelju kot odgovorni osebi pravne osebe (zaposleni na delovnem mestu prodajalca), ki je postal pravnomočen 23. 6. 2020. Na podlagi navedenega je toženka, skladno s prvim odstavkom 38. člena ZOUTPI, zoper kršiteljico po uradni dolžnosti začela postopek za izdajo odločbe o začasni prepovedi prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov. Zaradi pravnomočno ugotovljene kršitve prepovedi prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let, določene s prvim odstavkom 30. člena ZOUTPI, je toženka izdala prepoved prodaje za šest mesecev.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnik v tožbi navaja, da je prišlo do napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Toženka naj bi sankcijo izrekla nezakonito, obremenjeno s procesnimi kršitvami določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 22., 23. in 25. členom Ustave RS, saj naj bi inšpekcijski organ upravni postopek s sklepom 10. 6. 2020 pravnomočno ustavil, pri tem pa tožniku domnevni plačilni nalog sploh ni bil vročen, in se o njem ni mogel izreči. Navaja še, da izpodbijana odločba sloni na domnevno pravnomočni odločbi prekrškovnega organa zoper kršitelja (odgovorne osebe pravne osebe). Razumevanje ZOUTPI, za katerega se v izpodbijani odločbi zavzema toženka, je ustavnopravno sporno in pomeni kršitev vseh pravic poštenega postopka. Tožnik je predlagal, da se izpodbijana odločba v celoti odpravi in mu povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2023 še navaja, da je prišlo tekom postopka do spremenjenih okoliščin, saj je začasna prepoved prodaje tobaka za obdobje 6 mesecev vmes že potekla. Zato tožnik tožbo na odpravo izpodbijanega akta dopolnjuje še s tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice (ugotovitvena tožba). Pri tem dodaja, da ima še vedno pravni interes za izpodbojno tožbo, kljub temu, da je prepoved prodaje iz odločbe že potekla. Sklicuje na določilo četrtega odstavka 38. člena ZOUTPI, saj da se mu ob ponovni pravnomočni kršitvi odvzame dovoljenje in prepove ponovna pridobitev dovoljenja v obdobju treh let. Tožnik nazadnje še predlaga, da naj sodišče, v primeru, da njegovemu zahtevku ne bo ugodilo, zaradi neskladja 38. člena ZOUTPI z ustavnimi pravicami, prekine postopek odločanja in začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem RS. Pojasnjuje, da pravna oseba, ki ji je izrečen ukrep v prekrškovnem postopku, nima pravice do izjave ali drugega sodelovanja v postopku. Ministrstvo ukrep izreče, tudi če pravna oseba ZOUTPI v ničemer ne krši. Sklepno navaja, da takšna zakonska ureditev tožniku krši tudi pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, pri tem pa ukrep ni bil niti nujen niti primeren niti sorazmeren. Legitimen cilj po zmanjšanju uporabe tobačnih izdelkov bi bilo mogoče doseči brez posega v ustavne pravice tožnika.

5.Toženka v odgovoru na tožbo z dne 13. 1. 2020 poudarja, da je v zadevi vodila skrajšani ugotovitveni postopek na podlagi pridobljenih podatkov inšpektorata. Podatek o pravnomočnosti odločbe oziroma plačilnega naloga je namreč podatek, ki ga inšpektorat pridobi iz svojih uradnih evidenc in ga, skladno z določbo tretjega odstavka 38. člena ZOUTPI, posreduje toženki. Zato tožniku ni bila kršena pravica do izjave. Obveščanje o pravnomočnih kršitvah oziroma prekrškovnih postopkih med tožnikom in zaposlenim kot odgovorno osebo, ki v njenem imenu in za njen račun prodaja tobak, tobačne in povezane izdelke, je predmet njunega pogodbenega razmerja. Tudi sicer pa je prekrškovni postopek ločen od upravnega postopka, v katerem se izreče prepoved. Tožnik se je z uveljavljanjem ekskulpacijskega razloga po tretjem odstavku 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) razbremenil odgovornosti za prekršek, ne pa tudi začasne prepovedi, izrečene v upravnem postopku. V nadaljevanju opozarja na veliko breme bolezni, ki jih povzroča kajenje ter da je gospodarska pobuda omejena s pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS.

6.Poudarja, da 38. člen ZOUTPI veže sankcijo na katerokoli kršitev v 29. in 30. členu ZOUTPI glede prepovedi oglaševanja ali prepovedi prodaje. Navedeno določbo ZOUTPI je treba interpretirati tako, da za odločitev o prepovedi prodaje zadostuje zgolj ena pravnomočno ugotovljena kršitev. Odločilno dejstvo predstavljajo pravnomočno ugotovljene kršitve v poslovnem prostoru, pri tem pa ni pogoj odgovornost nosilca dovoljenja (s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku). Drugačna interpretacija bi kljub pravnomočno ugotovljeni kršitvi omogočila, da se v poslovnem prostoru še naprej opravlja dejavnost prodaje. Toženka zaključi, da je izpodbijana odločba skladna z določbami ZOUTPI in ZUP, s tem pa zakonita in ni v nasprotju z svobodno gospodarsko pobudo in pravico do zdravega življenjskega okolja.

7.Toženka v pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2022 v zvezi s kršitvami ustavnih pravic še navaja, da je bil tožnik subjekt upravnega postopka. Inšpekcijski organ je zaposlenemu kot odgovorni osebi tožnika z neposredno zaznavo izdal plačilni nalog za ugotovljeno kršitev. Tožnik je v prekrškovnem postopku uveljavljal ekskulpacijski razlog in priložil izjave, s katerimi se je razbremenil za prekršek in je torej imel možnost izjave, s tem pa je bil tudi seznanjen s kršitvijo svojega zaposlenega. Inšpekcijski organ je s sklepom z dne 10. 6. 2023 postopek ustavil, zaradi česar tožnik napačno navaja, da se je z razbremenitvijo za prekršek razbremenil tudi drugih prekrškov in spregledal določilo 38. člena ZOUTPI, ki ureja začasno prepoved prodaje tobačnih izdelkov, če so bile ugotovljene kršitve.

8.Tožnik je v tožbi predlagal izdajo začasne odredbe, ki pa je bila s sklepom z dne 23. 12. 2020 zavrnjena.

K predlogu za prekinitev postopka zaradi neskladja z 38. členom ZOUTPI z Ustavo RS

9.Skladno s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je sodišče dolžno prekiniti postopek, če meni, da je zakon protiustaven, če pa ne dvomi v ustavno skladnost zakona, podlage za prekinitev postopka ni. Tožnik je tekom postopka podal predlog za oceno ustavnosti in zakonitosti 38. člena ZOUTPI z Ustavo RS. Navaja, da ministrstvo na podlagi prvega odstavka 38. člena ZOUTPI poslovnemu subjektu, kjer je pravnomočno ugotovljena kršitev, z odločbo izreče ukrep, brez možnosti sodelovanja v dokaznem postopku, s čimer mu je kršena pravica 22. člena Ustave RS, in posledično, ker nima možnosti pritožbe zoper odločitev prekrškovnega organa, tudi 23. in 25. člen Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

10.Ustava RS v 22. členu zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, pri tem pa mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. V postopku ji mora biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da navaja dejstva in predlaga dokaze, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Sodišče pojasnjuje, da upravni organ v postopku začasne prepovedi prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov odloča v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP, ki omogoča odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Sodišče pri tem poudarja, da podatek o pravnomočnosti plačilnega naloga, s katerim je ugotovljena kršitev, inšpektorat pridobi iz uradnih evidenc in ga skladno z prvim odstavkom 38. člena ZOUTPI posreduje toženki. Gre torej za uradni podatek, s katerim toženka razpolaga in na katerega stranka s svojo izjavo ne more vplivati oziroma ga spremeniti. Z drugimi besedami, zakon je predvidel možnost, da se inšpekcijska odločba izda brez zaslišanja strank, s tega vidika tožniku tudi ni bila kršena pravica do izjave (22. člen Ustave RS). Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da nima možnosti vplivati na ugotovljene kršitve prekrškovnega organa, v tem oziru torej kršitev 23. in 25. člena Ustave RS. Primarno zato, ker ima tožnik zoper odločbo toženke, s katero izreče ukrep, možnost sprožiti upravni spor, sekundarno pa zato, ker mora stranka procesna jamstva prekrškovnega postopka pravočasno uveljavljati v tistem postopku. Pri tem sodišče pripominja, da je tožnik, z uveljavljanjem ekskulpacijskega razloga po tretjem odstavku 14. člena ZP-1, imel možnost izjave glede ugotovljene kršitve prekrškovnega postopka, ki je bila podlaga za izrečen ukrep kasneje v upravnem postopku. Vsak poseg v ustavno zagotovljene pravice pa ni nedopusten že sam po sebi, ampak je o protipravnem posegu mogoče govoriti le tedaj, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, posega ne upravičujejo. Posameznikova pravica se namreč končna takrat in tam, kjer trči ob pravico drugega, in sicer je v konkretnem primeru tožnikova pravica do izjave, svobodne gospodarske pobude in pravica do zdravega življenjskega okolja trčila v javni interes.

11.Država ima dolžnost z zakonom določiti pogoje in načine opravljanja raznih gospodarskih dejavnosti.4. člen ZOUTPI za uresničevanje celovite družbene skrbi za varovanje zdravja prebivalcev pred škodljivimi vplivi tobačnih in povezanih izdelkov, predvideva ustanovitev koordinacijske skupine, ki jo ustanovi minister za zdravje in določi naloge. Vsi ukrepi so namenjeni zagotavljanju zdravega življenjskega okolja prebivalcev ter preprečevanju in zmanjševanju škode, ki nastaja zaradi tobačnih izdelkov, še posebej pri ranljivih skupinah, kamor spadajo tudi mladoletne osebe. Sodišče zaključuje, da navedeni 38. člen ZOUTPI v tem oziru ni protiustaven, saj zasleduje javni interes. Predvideni ukrepi pa nenazadnje pomenijo generalno preventivni učinek, da bi bilo ugotovljenih kršitev čim manj.

12.Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP, je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. V določenih procesnih okoliščinah je zaslišanje stranke mogoče opustiti, če je glede na vsebino odločanja to nepotrebno (npr. ker je organ odločil zgolj na podlagi dokazov, ki jih je predložila stranka sama). V takem primeru po naravi stvari ne gre za poseganje v navedeno ustavno pravico in s tem povezano zakonsko načelo. Takšne okoliščine so podane tudi v konkretni zadevi, kjer je v skrajšanem postopku organ iz uradnih evidenc pridobil podatek o pravnomočnosti plačilnega naloga (za kar zaslišanja stranke ni bilo treba opraviti).

13.Sodišče je tožnikov predlog za prekinitev postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti določbe 38. člena ZOUTPI zavrnilo, ker gre za razlago določb zakona, ki po ustaljeni sodni praksi sodišča ni ustavno sporna.

O odločanju v zadevi brez oprave glavne obravnave

14.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno (glej 25. točko obrazložitve), sporna je toženkina pravilna uporaba materialnega prava.

K I. točki izreka (o spremembi tožbe)

15.Tožnik je tekom postopka svoj zahtevek razširil še na ugotovitveni zahtevek, da je odločitev toženke nezakonita, ker naj bi med postopkom prišlo do spremenjenih okoliščin, ker je začasna prepoved prodaje tobaka v trajanju šest (6) mesecev že potekla.

16.V upravnem sporu se glede na določbo 22. člena ZUS-1 glede spremembe tožbe uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena ZPP). Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se toženka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

17.Podlago za tak zahtevek ima v prvi in drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1. Toženka ni nasprotovala spremembi tožbe ne v prvi ne v nadaljnjih pripravljalnih vlogah (pač pa se je spustila v vsebinsko obravnavanje spremenjene tožbe), čeprav ji je sodišče spremembo tožbe posredovalo in jo pozvalo k eventualni izjavi v roku 15 dni. V 41. členu ZUS-1 ureja spremembo tožbe le za akcesorne zahtevke. Sodišče je zato odločitev oprlo na 185. člen ZPP v zvezi s prvimi odstavkom 22. člena ZUS-1.

18.Sodišče je spremembo tožbe dopustilo, poleg tega pa sodi, da je to smotrno tudi za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi in tretji odstavek 185. člena ZPP).

K II. točki izreka

19.Tožba v delu pod II. točko izreka ni dovoljena.

20.Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Če procesne predpostavke niso izpolnjene, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči. Na navedeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne glede na tožbene navedbe (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).

21.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da prepoved prodaje izdelkov (2. točka izreka) traja šest mesecev od dneva vročitve odločbe. Vročitev tožniku je bila opravljena 20. 4. 2021, kot je razvidno iz potrdila o vročitvi, kar pomeni, da je obravnavani ukrep prenehal veljati 20. 10. 2021. Ob takih okoliščinah pa si tožnik z odpravo izpodbijanega akta, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Obdobje, v katerem ni smel prodajati tobačnih izdelkov, je namreč preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.

22.Ugotoviti je, da je tožnik s tožbo predlagal odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponoven postopek. Naknadno je dodal še tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe, pri čemer je argumentiral, da je njegov pravni interes za izpodbojno tožbo v tem, da vsaka nadaljnja pravnomočna kršitev pomeni odvzem dovoljenja in prepoved ponovne pridobitve za nadaljnje obdobje v trajanju treh let (kar je hujša posledica). Vendar navedeno (morebitne kršitve v zvezi s to odločbo bo tožnik lahko uveljavljal v pritožbenem postopku zoper morebitno nadaljnjo odločbo) ne spremeni dejstva, da za izpodbojno tožbo tožnik zaradi vmesnega preteka obdobja šestih mesecev nima več pravnega interesa, saj svojega položaja ne more (več) izboljšati.

23.Sodišče je zato v skladu s 6. alinejo prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevek tožnika na odpravo izpodbijanega akta zavrglo. Tožnik v obravnavani zadevi, kot obrazloženo zgoraj, z izpodbojno tožbo svojega pravnega položaja v nobenem primeru ne more izboljšati, zato nima pravnega interesa za to tožbo.

K III. točki izreka

24.Tožba v delu pod III. točko izreka ni utemeljena.

25.Sodišče v zadevi sicer ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je toženka tožniku za poslovno enoto A., d.o.o., , Cesta ..., O., 22. 10. 2018 izdala Dovoljenje za prodajo tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov št. 187-314/2018/31, ki je veljavno do 22. 10. 2023. Sporno ni, da je inšpektorat v poslovni enoti A., d.o.o., , Cesta ..., O., ugotovil kršitev določbe prvega odstavka 30. člena ZOUTPI, ki določa prepoved prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let. Nadalje ni sporno, da je plačilni nalog št. 201452403 z opravilno št. 7100-860/2020-1-33006 z dne 10. 6. 2020, ki je bil izdan tožeči stranki, postal pravnomočen dne 23. 6. 2020, o čemer je inšpektorat obvestil toženko 28. 8. 2020 in ji posredoval pravnomočne odločbe o prekršku oziroma pravnomočne plačilne naloge zaradi kršitve 30. člena ZOUTPI.

26.Med strankama pa je sporno, ali je toženka kršila pravilo ne bis in idem in ponovno odločala o enaki kršitvi kot ugotovljeni s pravnomočno odločbo v prekrškovnem postopku (plačilni nalog, izdan odgovorni osebi pravne osebe zaradi kršitve prvega odstavka 30. člena v zvezi s 23. točko prvega odstavka 42. člena ZOUTPI) še kasneje v upravnem inšpekcijskem postopku skladno z 38. členom ZOUTPI. Sporno ostaja, ali je materialna podlaga v nasprotju z Ustavo RS, v tej zvezi tudi, ali 38. člen ZOUTPI tožniku odvzema pravico do izjave skladno z 22. členom Ustave RS.

27.Tožnik je zraven že postavljenega izpodbojnega zahtevka postavil še zahtevek na ugotovitev, da je izpodbijana odločba, s katero je bilo poseženo v njegove pravice in pravne koristi, nezakonita.

28.O prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča (prvi odstavek 45. člena ZP-1). Po določbi drugega odstavka 45. člena ZP-1 so prekrškovni organi upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških. Organ, ki izvaja nadzor nad določbami posameznega zakona, je praviloma določen z istim zakonom, ki določa prekrške, in sicer posredno, v poglavju, ki ureja nadzorstvo nad izvajanjem zakona in opredeljuje organe nadzora. Zakon, ki določa prekrške, mora torej določiti vsaj enega od organov, ki bo izvajal nadzor nad izvajanjem določenega predpisa in bo s tem prevzel tudi pristojnost prekrškovnega organa. Upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, opravljajo namreč funkcijo prekrškovnega organa poleg svojih temeljnih nalog, ki so lahko upravne, inšpekcijske, nadzorne in druge naloge, pri opravljanju katerih pogosto zberejo podatke, na podlagi katerih potem vodijo postopek o prekršku in odločajo o prekršku, odgovornosti storilca prekrška in o sankciji.

29.ZOUTPI ima v zvezi s presojo kršitev dva formalno ločena postopka, in sicer: (i) postopek izreka ukrepa na osnovi ugotovljene kršitve, ki ga izreče pristojno ministrstvo (upravni postopek) ter (ii) prekrškovni postopek, v katerem Tržni inšpektorat RS kot prekrškovni organ kršitelju naloži globo. Prvi odstavek 41. člena ZOUTPI določa, da nadzor nad izvajanjem tega zakona med drugim opravlja tudi Tržni inšpektorat RS, katerega pristojnosti so določene v sedmem odstavku istega člena. Po ugotovljeni kršitvi tretji odstavek 38. člena ZOUTPI Tržnemu inšpektoratu RS nalaga dolžnost, da po pravnomočnosti odločbe ugotovljeno kršitev sporoči pristojnemu ministrstvu. V konkretnem primeru je bilo to Ministrstvo za zdravje, ki je začelo upravni inšpekcijski postopek in tožniku kot poslovnemu subjektu skladno s prvim odstavkom 38. člena ZOUTPI začasno prepovedalo prodajo tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, saj so bile v poslovnem prostoru, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje, s pravnomočno odločbo ugotovljene kršitve določb 29. ali 30. člena tega zakona (v konkretni zadevi prepoved prodaje tobačnih izdelkov). Zakon pri tem ne ločuje kdo stori kršitev, pomembno je, da je bila kršitev ugotovljena v poslovnemu prostoru pravne osebe, kar med strankama ni sporno. Iz spisovnih podatkov sicer izhaja, da je bil prekrškovni postopek zoper tožnika (kot pravno oseba) s sklepom št. 0610-2539/2020-4-33006 z dne 10. 6. 2020 ustavljen, saj je uveljavil ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 14. člena ZP-1. Kar pa ne pomeni, da je bil ustavljen tudi zoper odgovorno osebo pravne osebe. Nadzorni in prekrškovni postopek pa imata različen ratio legis ter drugačne pravne posledice za storilca, zaradi česar nista v koliziji po načelu prepovedi ponovnega sojenja.

30.Sodišče se nadalje opredeljuje še do navedb tožnika, da mu je bila tekom izreka ukrepa na osnovi ugotovljene kršitve (upravnega postopka) kršena pravica do izjave, saj naj tožnik pri izdanem plačilnem nalogu zoper odgovorno osebo v prekrškovnem postopku ne bi bil udeležen niti kot stranka ali stranski udeleženec. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je bilo stanje zadeve mogoče ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi, do česar se je sodišče obširneje opredelilo že od 9. do 13. točke obrazložitve. Neutemeljeno je zato sklicevanje tožnika na 22., 23. in 25. člen Ustave RS. ZP-1 pri izdaji plačilnega naloga ne zahteva, da bi morala biti storilcu dana možnost izjave, predvideva le seznanitev s prekrškom in dokazi zanj, s čimer je bil tožnik nesporno seznanjen. Tožniku zato pravica do neposredne seznanitve s prekrškom ni bila kršena. V postopku s plačilnim nalogom ima možnost izjave v zahtevi za sodno varstvo, ki jo je tožnik tudi izkoristil, saj je bil prekrškovni postopek zoper njega kot pravno osebo tudi ustavljen. Tudi sicer pa je to del prekrškovnega postopka, ki ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu.

31.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke v delu ugotovitve, da je izpodbijana odločba, s katero je bil tožniku izrečen ukrep začasne prepovedi prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov za obdobje šest (6) mesecev, pravilna in zadostna, je utemeljen zaključek, da v pravice in pravne koristi tožnika ni bilo poseženo. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrnilo.

K IV. točki izreka

32.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne oz. zavrže.

-------------------------------

1Komentar Ustave RS, Splošno o gospodarski pobudi, dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/splosno-o-svobodni-gospodarski-pobudi/

2Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS X Ips 17/2023 z dne 30. 11. 2023.

3Tako tudi Vrhovnega sodišča RS Sodba IV Ips 89/2009 z dne 23. 11. 2010.

4Ne glede na določbi prejšnjih odstavkov tega člena pravna oseba ni odgovorna za prekršek, če dokaže, da je bil prekršek storjen: z namenom škodovanja tej pravni osebi, ali z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška.

5Tako tudi sklep Višjega sodišča v Kopru PRp 36/2016 z dne 9. 6. 2016.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (2017) - ZOUTPI - člen 30, 30/1, 38, 38/1, 38/3, 42, 42/1, 42/1-23

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.