Jedro

Sodišče stori pri svojem odločanju bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je ta takšna, da vpliva na pravilnost sodbe. Splošne trditve ali celo zgolj takšno mnenje pritožnice seveda ne zadoščajo. Trditve morajo biti konkretne in med zatrjevano kršitvijo in nepravilno odločitvijo prvostopenjskega postopka mora biti vzročna zveza. Seveda se morajo trditve pritožnice tudi izkazati za resnične.

Nobeno sodišče ne zavezujejo materialnopravna razmišljanja strank. Sodišče na njih odgovori le, kadar presodi, da je to potrebno.

Da lahko imetnik znamke zahteva licenčnino je bilo s strani zakonodajalca mišljeno kot olajšava v korist imetnika znamke, ki tako lažje pride do odškodnine, kot če bi moral trditi in dokazati okoliščine, ki so pripeljali do navadne škode in do izgubljenega dobička. Razumljivo je, da imetnik znamke ne more zahtevati tako licenčnine in odškodnine po pravilih OZ, saj bi potem dobil isto škodo povrnjeno dvakrat. Glede tega, da gre za dva alternativna načina obračuna škode, je drugi odstavek 121.a člena ZIL-1 jasen. Prav zakonsko besedilo pa je odločilno. Imetnik znamke lahko torej zahteva bodisi odškodnino po splošnih pravilih, bodisi licenčnino. Zahteva lahko licenčnino, do katere bi bil upravičen, če bi bila sklenjena pogodba. Licenčnina je torej hipotetične narave. Licenčnino lahko zahteva imetnik znamke tudi, če ni bila sklenjena nobena pogodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je trdila, da je imetnica znamke ... To znamko naj bi tožena stranka kršila od 21. 10. 2016 naprej. Tožeča stranka je zaradi kršitev zahtevala odškodnino. V teku postopka je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek iz 2.500,00 EUR na 4.221,04 EUR. Zahtevala je tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

2. Kršitve je tožena stranka zanikala.

3. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbena zahtevka. V svoji obrazložitvi je navedlo, da med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka imetnica znamke ... Nesporno je bilo tudi poslovno sodelovanje. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka tržila blago pod znamko tožeče stranke. Stranki sta se dogovorili, da lahko tožena stranka uporablja znamko. Tožeča stranka pa ni trdila dovolj določno, kakšen dogovor sta stranki sploh sklenili. Zaradi tega ni bilo mogoče presojati utemeljenosti navedb tožeče stranke o protipravni uporabi blagovne znamke tožeče stranke. Tožeča stranka je del svojih očitkov zoper toženo stranko utemeljevala tudi z domnevnimi kršitvami, ki naj bi jih bila tožena stranka storila na tujih spletnih portalih (... in pa ...). Tožeča stranka ni postavila trditev, ki bi pojasnile, na kakšen pravni temelj opira svoj zahtevek zoper toženo stranko v zvezi s temi zatrjevanimi kršitvami. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da na tujih spletnih portalih ne more odstraniti ponujanja z znamko ... označenih izdelkov.

4. Nerazumljiv pa je bil tudi izračun zatrjevane škode. Tožeča stranka ni pojasnila, na katero obdobje se nanaša sicer sam po sebi nepravilen izračun škode. Kot obdobje kršitve zatrjuje tako obdobje v trajanju 16 mesecev, kot tudi obdobje v trajanju 18 mesecev. Vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem in nastalo škodo je ostala nepojasnjena. Tožeča stranka zahteva poleg tega zahteva hkrati povrnitev škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti in licenčnino. To je nedopustno (2. odstavek 121.a člena ZIL-1).

5. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da prvostopenjsko sodišče sploh ni odločilo o tem, ali je ugodilo zvišanju tožbenega zahtevka in da dovoli spremembo tožbe. Prvostopenjsko sodišče naj bi strankama niti ne dalo priložnosti, da bi vedele, o katerem zahtevku teče odločanje sodišča. Na obravnavi naj bi bil sprejet dokazni sklep, da se vpogledajo vse listine v spisu. Ni pa navedeno, katere listine se naj bi vpogledale. Sodišče naj bi jih na naroku niti ne prebralo. Vsi ostali predlagani dokazi naj bi bili zavrnjeni brez razloga. Dokaz z zaslišanjem prič ni bil niti predlagan, pa je bil vseeno zavrnjen. Prvostopenjsko sodišče se naj tudi ne bi opredelilo do pravnih naziranj strank v njeni drugi pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2019. Pritožnica v pritožbi ponavlja nekatere navedbe iz te vloge. Tožeča stranka naj bi dokazala začetek poslovanja s prvo dobavo blaga toženi stranki dne 18. 3. 2015 in dala ustrezno pojasnilo, da se je poslovno sodelovanje končalo 21. 10. 2016. Po prenehanju poslovnega sodelovanja pa naj bi tožena stranke ne poskrbela, da bi se prenehalo z oglaševanjem na vseh štirih spletnih portalih, četudi je tožeča stranka to zahtevala. Takšno stanje je trajalo še nadaljnjih 18 mesecev do aprila 2018. Tožeča stranka naj bi v svojih vlogah obrazložila svoje zahtevke.

6. Tožeča stranka naj bi zahtevala licenčnino, odškodnino zaradi zmanjšanja premoženja zaradi izpada dohodka in izgubljeni dobiček. Dobiček naj bi izgubila, ker ni nastopila predvidena rast prodaje izdelkov. Zahtevala naj bi licenčnino za 18 mesecev, povrnitev navadne škode za 16 mesecev in povrnitev izgubljenega dobička za 14 mesecev.

7. Prvostopenjsko sodišče naj bi spregledalo tožnikove navedbe pod I in V, pisma tožeče stranke z dne 17. 1. 2018, 14. 2. 2018 in 30. 3. 2018 in tudi e-pošto tožene stranke z dne 20. 1. 2018. V e-pošti naj bi tožena stranka priznala povezavo drugih spletnih portalov z XML spletnega portala tožeče stranke.

8. V svojem odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe.

9. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

10. Sodišče stori pri svojem odločanju bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je ta takšna, da vpliva na pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Splošne trditve ali celo zgolj takšno mnenje pritožnice seveda ne zadoščajo. Trditve morajo biti konkretne in med zatrjevano kršitvijo in nepravilno odločitvijo prvostopenjskega postopka mora biti vzročna zveza. Seveda se morajo trditve pritožnice tudi izkazati za resnične. Očitki tožeče stranke glede kršitev določb pravdnega postopka v tej zadevi sicer niso vsi neutemeljeni. Prav nobena od kršitev pa ni takšna, da bi bila njena posledica nepravilnost odločbe prvostopenjskega sodišča. 11. Tožeča stranka je v teku postopka zvišala tožbeni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče ni izdalo sklepa, s katerim bi dovolilo spremembo tožbe (2. odstavek 185. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče tudi ni spremenilo navedbe višine spornega predmeta v uvodu sodbe. Ne glede na to pa je že iz obrazložitve prvostopenjske sodbe jasno, da prvostopenjsko sodišče zvišanja tožbenega zahtevka ni spregledalo (prvostopenjska sodba, r. št. 4), kar navaja kar pritožnica v svoji pritožbi celo sama. Razlog za zavrnitev pa je bila neutemeljenost zahtevka glede na temelj. Z višino se prvostopenjsko sodišče ni niti ukvarjalo, zato ni tožeča stranka prikrajšana v ničemer. Tudi sicer v spisu ni nobene opore za trditev tožeče stranke, da naj bi stranki sploh ne vedeli, o katerem zahtevku se naj bi odločalo. Zahtevki se namreč po svojem temelju ves čas prvostopenjskega postopka niso spreminjali.

12. Prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno brati listin na naroku. O tem se bo pritožnica lahko prepričala, ko bo prebrala 6. odstavek 226. člena ZPP.

13. Nobeno sodišče ne zavezujejo materialnopravna razmišljanja strank. Sodišče na njih odgovori le, kadar presodi, da je to potrebno. Tako je ravnalo tudi prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka na str. 3 pritožbe ponovno navaja svoje trditve iz ene od vlog iz prvostopenjskega postopka, in ne pojasni, kakšen bi bil vpliv trditev na izid prvostopenjskega postopka. Takšna pritožba pa je premalo konkretna. Kolikor pa se nanaša na vprašanje, ali je tožeča stranka imetnica znamke, pa je prvostopenjsko sodišče to celo ugotovilo kot med strankama nesporno.

14. Katere konkretne navedbe v točkah I in V tožnikovih vlog naj bi prvostopenjsko sodišče spregledalo, pritožba ne navaja in je glede tega premalo konkretna. Dopisi tožnika pa niso mogli vplivati na odločitev že zato, ker so bile trditve tožnike takšne, da na njihovem temelju tožeča stranka ni mogla uspeti.

15. Dokaz se namreč izvaja šele, če so trditve vsaj na abstraktni ravni zadostne, trditve tožeče stranke pa niso bile (1. odstavek 213. člena ZPP). Razloge za zavrnitev izvedbe ostalih dokazov je prvostopenjsko sodišče podalo v svoji sodbi v r. št. 5; njegova odločitev je pravilna. Res je, da tožeča stranka ni podala dokaznega predloga z zaslišanjem prič in da je dala dokazni predlog z zaslišanjem strank. Namesto zavrnitve dokaza z zaslišanjem strank je očitno prvostopenjsko sodišče pomotoma zapisalo, da se zavrne dokaz z zaslišanjem strank. Toda takšna pomota ni vplivala bistveno na izid postopka, saj je bil razlog za zavrnitev tega dokaza, in pa dokaza z izvedencem finančne stroke, v pomanjkljivih trditvah tožeče stranke.

16. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino zaradi zatrjevane kršitve znamke (121.a člen ZIL-1). Predpostavka takšnega zahtevka je, da je tožena stranka sploh kršila znamko tožeče stranke (1. odstavek 121. a člena ZIL-1 v povezavi s 1. odstavkom 131. člena OZ). Trditve tožeče stranke so šle v smer, ki je nakazovala, da naj bi bil izpolnjen zakonski dejanski stan črke b) 2. odstavka 47. člena ZIL-1. 17. Razlog za zavrnitev zahtevkov zanesljivo ni bil pravni položaj tožeče stranke. Če je nekoč imela pravni položaj samostojnega podjetnika, je bil tudi še takrat nosilec pravic in obveznosti A. K. osebno. A. K. pa je v tej zadevi tožeča stranka. Zato se prvostopenjsko sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo, saj ni bilo potrebno. Zahtevka tožeče stranke tudi ni zavrnilo zaradi tega, ker bi ga uveljavljala nepravilna oseba.

18. V vsakem primeru, tako glede obstoja predpostavk za ugoditev zahtevka po temelju, kot tudi po višini, nosi tožeča stranka trditveno in dokazno breme. Tožena stranka se je namreč zoper očitke tožeče stranke branila.

19. Tožeči stranki ni uspelo postaviti dovolj trditev, da bi lahko sodišče po temelju ugodilo njenemu zahtevku.

20. Tožeča stranka je med drugim trdila, da ji je nastal škoda, ker je tožena stranka oglaševala izdelke tožeče stranke na štirih internetnih portalih. Tožena stranka je ugovarjala, da je ukrenila, kar je mogla, da se s portalov ..., ... in ... umakne ponudba izdelkov tožeče stranke, da pa na umik ponudbe nima vpliva (odgovor na tožbo, str. 3 = l. št. 11). Povezave s temi portali ni zanikala, je pa zanikala svoj vpliv na navedene tri portale. Vse to je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi (r. št. 9). Seveda lahko nastane razlika, ali se oglašajo ali prodajajo izdelki na enem, ali štirih portalih, že glede višine škode. Tožeča stranka pa trditev tožene stranke, da kršitev na treh od štirih portalov niti ni bilo, niti kasneje ni prerekala, niti ni predlagala kakršnihkoli dokazov v zvezi z njimi. Lahko bi vsaj postavila nove trditve o škodi, ki je domnevno nastala zgolj v zvezi s spletno stranjo tožene stranke ..., vendar ni storila niti tega. Prav tako je ostalo nejasno, kakšna je povezava med trditvami „da je na spletnih portalih označeno, da ima tožena stranka izdelke na zalogi, v rubriki o dobavljivosti pa je navedeno, da izdelkov ni na zalogi“ in „da je tožena stranka ponujala tudi izdelke konkurenčnega podjetja B.“ in njeno siceršnjo trditvijo, da je tožena stranka kršila njeno znamko, ker je (še naprej) prodajala z znamko tožeče stranke označene izdelke (prvostopenjska sodba, r. št. 8; navedbe so dobesedne in vzete iz 1. pripravljalne vloge z dne 16. 11. 2018, pod IV = l. št. 19). Povedano preprosteje, v teku prvostopenjskega postopka je bilo in je ostalo nerazumljivo, kaj je pravzaprav jedro očitkov tožeče stranke: oglaševanje izdelkov, ki jih ni na zalogi, ponujanje izdelkov po znižani ceni, prodaja tudi konkurenčnih izdelkov. Prvostopenjsko sodišče je na pomanjkljivost opozorilo (na prvem naroku za glavno obravnavo, l. št. 30 in prvostopenjska sodba, r. št. 7), tožeča stranka pa kljub temu pomanjkljivosti ni odpravila. Naloga sodišča je sicer opozoriti na pomanjkljivosti, ne pa tudi ugibati, kaj je stranka nemara hotela. V pritožbenem postopku dana pojasnila pa so prepozna (1. odstavek 337. člena ZPP).

21. Tožeči stranki ni uspelo postaviti dovolj trditev niti za to, da bi lahko sodišče ugodilo njenemu zahtevku po višini, če bi bil utemeljen po temelju.

22. Določba 2. odstavka 121.a člena ZIL-1 se nanaša le na odmero škode. Škoda se lahko odmerja le, če je poprej sploh prišlo do kršitve znamke. Da lahko imetnik znamke zahteva licenčnino, je bilo s strani zakonodajalca mišljeno kot olajšava v korist imetnika znamke, ki tako lažje pride do odškodnine, kot če bi moral trditi in dokazati okoliščine, ki so pripeljali do navadne škode in do izgubljenega dobička. Razumljivo je, da imetnik znamke ne more zahtevati tako licenčnine in odškodnine po pravilih OZ, saj bi potem dobil isto škodo povrnjeno dvakrat. Glede tega, da gre za dva alternativna načina obračuna škode, je 2. odstavek 121.a člena ZIL-1 jasen. Prav zakonsko besedilo pa je odločilno. Imetnik znamke lahko torej zahteva bodisi odškodnino po splošnih pravilih, bodisi licenčnino. Zahteva lahko licenčnino, do katere bi bil upravičen, če bi bila sklenjena pogodba. Licenčnina je torej hipotetične narave. Licenčnino lahko zahteva imetnik znamke tudi, če ni bila sklenjena nobena pogodba. Pravno mnenje prvostopenjskega sodišča, kakršnega je zavzelo v prvostopenjski sodbi v r. št. 10, je torej pravilno. Na pravilno razlago navedene določbe ZIL-1 pa je opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo (str. 4 spodaj = l. št. 12). Prvostopenjsko sodišče pa vsekakor ni nikjer zapisalo, da bi morala obstajati med strankama pogodba, da bi bila tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini (hipotetične) licenčnine.

23. Tudi sicer ni tožeča stranka na razumljiv način opredelila višine škode, na kar je tožena stranka tudi opozorila v svojih vlogah. Že glede tega, koliko domnevne škode naj bi nastalo tožeči stranki z domnevnim oglašanjem na posameznem portalu, ni tožeča stranka podala nobenih trditev. Pomembno pa je bilo to zato, ker je tožena stranka sama pojasnila, da na objave tri od štirih portalov nima vpliva, tožeča stranka pa potem tej trditvi ni nasprotovala. Prav tako ni jasno, kako je lahko tožeča stranka izračunala škodo zato, ker je tožena stranka domnevno oglaševala njene izdelke. Če se naj bi dogodilo to, potem takšno ravnanje prej govori v prid povečanju, ne pa zmanjšanju prodaje. Tožeča stranka je bila tista, ki bi morala podati razumljivo pojasnilo, zakaj se naj bi prodaja zmanjšala. Njen očitek bi bil mogoče razumljiv, če bi trdila, da bi tožeča stranka morala oglaševati in/ali prodajati njene izdelke, pa bi tega ne storila. Tožeča stranka pa je trdila nasprotje od tega, namreč da naj bi tožena stranka še naprej oglaševala njene izdelke. Končno je tožeča stranka v resnici navajala različna obdobja, za katera naj bi bila upravičena do odškodnine. Že v tožbi pa je navajala, da naj bi ji navadna škoda nastajala 16 mesecev, licenčnino pa je zahtevala za 18 mesecev (tožba, str. 1 = l. št. 1 – hrbtna stran). Končno je mogoče navajala tudi, da naj bi ji škoda zaradi izgubljenega dobička nastajala 14 mesecev (1. pripravljalna vloga, pod VI, l. št. 20). Takšne razlike v dolžini obdobij, za katere je zahtevala odškodnino, ni pojasnila niti po pozivu sodišča (l. št. 31). Morebitna pojasnila v pritožbi so prepozna (1. odstavek 337. člena ZPP). Kako lahko kršitev ene znamke ob zatrjevanih enakih kršitvah (ali celo le eni kršitvi) preneha ob različnih trenutkih, pritožbenemu sodišču ni razumljivo. Tožena stranka je tudi ugovarjala, da izračun škode ni bil razumljiv, in da tožeča stranka nastanka škode ni dokazala (odgovor na tožbo, str. 4 = l. št. 12). Pri tem je ostalo do konca prvostopenjskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno presodilo, da je bil izračun škode nerazumljiv, in sicer v celoti, tudi še po spremembi tožbe. Pritožba glede tega ni navedla nič, kar bi omajalo takšno presojo.

24. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo. Glede na tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) je upravičena do povrnitve 375 OT, do povrnitve materialnih stroškov v višini 7,5 OT in do povrnitve DDV. Upravičena je do povrnitve 279,99 EUR. Ta znesek bo morala tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

25. Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve nagrade za pregled listin. Ta nagrada je namreč vključena v nagrado za vložitev odgovora na pritožbo.