Jedro

Iz tožbe jasno izhaja, da toženka ni dolžnica, niti ni pravna naslednica dolžnikov, je le (so)lastnica s hipoteko obremenjenih nepremičnin (do ½). Zato za vtoževani dolg ne odgovarja. Tožnica ima zoper toženko le zahtevek (s tožbo), da se zastavljene nepremičnine prodajo v skladu s prvim odstavkom 153. člena SPZ, a tega ne vtožuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 51728/2013 z dne 15. 4. 2013 razveljavilo in odločilo, da se postopek nadaljuje kot po tožbi (točka I. izreka), odločilo, da se ne dopusti sprememba in razširitev tožbe z dne 12. 1. 2015 (točka II. izreka), zaradi umika tožbenega zahtevka v znesku 19.351,30 EUR s pripadki v tem delu postopek ustavilo (točka III. izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 30.164,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje do plačila in za povrnitev izvršilnih in pravdnih stroškov (točka IV. izreka) ter zato tožnici naložilo (točka V. izreka), da v roku 15 dni toženki povrne pravdne stroške v znesku 2.655,31 EUR s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), to je zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče iz razlogov, razvidnih v nadaljevanju, pritožbenih trditev tožnice podrobneje ne povzema (tožba je namreč glede vtoževane obveznosti plačila 30.164,22 EUR s pripadki glede toženke neodpravljivo nesklepčna in s tem neutemeljena).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drži sicer pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 51728/2013 z dne 15. 4. 2013 razveljavilo tudi v tistem delu, v katerem ga je razveljavilo že Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 1. 7. 2013 na ugovor toženke, a je iz razlogov izpodbijane odločitve povsem jasno razvidno, da se razveljavitev citiranega sklepa o izvršbi nanaša na prvi in tretji stavek izreka sklepa o izvršbi, to je na razveljavitev v tistem delu, v katerem je bilo toženki s sklepom o izvršbi naloženo plačilo vtoževane terjatve (prvi stavek izreka) ter v tistem delu, v katerem so bili odmerjeni upnikovi stroški (tretji stavek izreka). Gre za očitno pomoto, ki jo je mogoče kadarkoli popraviti. Ne drži pa pritožbeni očitek glede nedopuščene spremembe oziroma razširitve tožbe z dne 12. 1. 2015, pri čemer se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na razloge sodišča prve stopnje glede navedene odločitve sklicuje, očitno pa je, da tožnica (njena pooblaščenka) niti sama ne ve, kaj je s tožbo uveljavljala (glede na pritožbene trditve) niti očitno razlogov sodišča prve stopnje glede navedenega ni prebrala (gre za tožbeni zahtevek, naj (pravdno) sodišče dovoli predlagano izvršbo!?). A navedeno v obravnavani pravdni zadevi sploh ni pomembno. Bistveno v obravnavani zadevi je, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je le – ta od toženke zahtevala plačilo 30.164,22 EUR s pripadki ter povrnitev izvršilnih in pravdnih stroškov.

5. Ni sporno (to je tudi podlaga, ki jo tožnica uveljavlja kot podlago svojega zahtevka), da sta dolžnika A.A. in B.B. kot posojilojemalca s tožnico 26. 4. 1996 sklenila kreditno pogodbo ter prejela posojilo v višini 737.500,00 ATS ter skupaj s (so)lastnico parc. št. 1 in 2 k. o. ... (do ½) C.C. s tožnico sklenila Sporazum o zavarovanju denarne terjatve pri Okrajnem sodišču v Ljubljani II R 719/96 z dne 31. 5. 1996 o zavarovanju terjatve tožnice, in to v skladu z določbami 251a. do 251f. členov Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju: ZIP), ki je veljal v času sklenitve sporazuma, pri čemer je na podlagi določbe drugega odstavka 251c. člena ZIP podpisani zapisnik o sporazumu strank iz prvega odstavka 251c člena ZIP imel (in še vedno ima) moč sodne poravnave. Med tožnico, dolžnikoma A.A. in B.B. ter zastaviteljico nepremičnin C.C. je bil torej sklenjen citirani sporazum z močjo sodne poravnave, ki med navedenimi onemogoča ponovno sojenje o obravnavani zadevi. To velja tudi za morebitne univerzalne pravne naslednike tako dolžnikov A.A. in B.B. kot tudi zastaviteljice C.C. Kolikor bi pri toženki v obravnavani zadevi šlo za univerzalno pravno naslednico navedenih, bi torej sodišče moralo tožbo zavreči (308. člen ZPP). A toženka ni univerzalna pravna naslednica navedenih (niti dolžnikov in tudi ne zastaviteljice). Je zgolj singularna pravna naslednica zastaviteljice C.C., saj je s pogodbo od navedene pridobila le solastninski delež do ½ navedenih parcel št. 1 in 2 k. o. ... (je singularna pravna naslednica (so)zastaviteljice). Iz tožbe jasno izhaja, da toženka ni dolžnica, niti ni pravna naslednica dolžnikov, je le (so)lastnica s hipoteko obremenjenih nepremičnin (do ½). Zato za vtoževan dolg ne odgovarja. Tožnica ima zoper toženko le zahtevek (s tožbo), da se zastavljene nepremičnine prodajo v skladu s prvim odstavkom 153. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), a tega ne vtožuje. Neutemeljeno pa tožnica od toženke zahteva plačilo vtoževanega zneska (še 30.164,22 EUR s pripadki). Izpodbijana sodba (odločitev o tožbenem zahtevku) je torej povsem pravilna, četudi iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v razlogih sodbe.

6. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

7. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena,, odločitev pa je obsežena v izreku o zavrnitvi tožničine pritožbe.